Anej Ivanuša | SZD Sila

Posted on 30. september, 20194. december, 2019 by Anej Ivanuša

Kolegi koga pravzaprav zastopate v socialnem dialogu?

Lekcije za delavski boj

Delodajalci in sindikati družno zapuščajo Ekonomsko socialni svet, ki kot vladno posvetovalno telo vodi t.i. socialni dialog. Podpora sindikatov delodajalski strani razkriva pasti profesionalnega od delavcev odmaknjenega sindikalizma in je pomembna lekcija za naš delavski boj.

Pojdimo na začetek zgodbe. Ekonomsko socialni svet (ESS) je leta 1994 ustanovila Vlada Republike Slovenije. Svet poenostavljeno rečeno zastopa tri različne interese; kapitalistične, delavske in interes vlade. Sestavlja ga 15 članov, vsi trije razredi pa imajo po pet predstavnikov. Ekonomsko-socialni svet je ustanovljen z namenom, da obravnava vprašanja in ukrepe, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko, kakor tudi tista, ki se nanašajo na posebna področja dogovarjanja socialnih partnerjev ter daje v zvezi z njimi mnenja oziroma stališča.

Sodeč po sporočilu za javnost naj bi predstavnike delavcev zmotilo, da se številni zakoni sprejemajo mimo ESS. Kateri so ti sporni zakoni? Zakon o minimalni plači, s katero je bila znatno dvignjena minimalna plača, prihodnje leto pa bodo iz nje izvzeti vsi dodatki, s čimer bo marsikateri delavec pridobil povišico, ki bi si jo že zdavnaj zaslužil. Sindikati so sicer predlog minimalne plače navkljub temu podprli… “Sporen” je tudi noveliran Zakon o delovnih razmerjih s katerega spremembo so starši prvošolčkov dobili prosti dan na dan vstopa v šolo in predlagani zakon s katerim bi se ukinilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki disproporcionalno vpliva na delavski razred z najnižjimi dohodki in maloštevilni kapitalistični eliti omogoča bajne zaslužke. Prav zadnji zakon je najverjetnejši razlog, da je ESS zapustila kapitalistična stran, saj bi z ukinitvijo zavarovanja največ izgubili najbogatejši.

Ostajamo brez besed

Ob vsem zapisanem nas lahko torej poteza etabliranih sindikatov bega. Institucionalizirane oblike pogajanj z lahkoto ustvarjajo iluzijo, da delavski razred pridobiva pravice, ki jih z metodami “ulice” ne bi uspel izpogajati – čeprav izkušnje vedno znova potrdijo, da delodajalci resnično popustijo šele ob kolektivnem pritisku in stavkah. Socialni dialog je dejansko eden izmed mehanizmov, ki vsaki izmed treh strani daje vzvod za pritisk na ostale.

Sindikati očitno tokrat niso prepoznali, da kapitalisti s prekinitvijo socialnega dialoga igrajo predvsem svojo umazano politično igro. Sindikati so njihovo igro sprejeli iz gole naivnosti da lahko s to potezo “rešijo” socialni dialog, čeprav so s tem ogrozili ukrepe, ki bi mnogim delavcem prinesli boljše pogoje življenja…

Prekinitev socialnega dialoga je zato svarilo delavskemu boju. Profesionalni sindikalizem zapira sindikalno delovanje, sindikate oddaljuje od njihove baze – delavskega razreda in v skrajnih primerih celo paktira s kapitalisti v okviru raznih socialnih dialogov. Morda bi tudi tu veljalo iskati razloge za stagnacijo in upadanje članstva nekaterih največjih sindikatov.

Posted on 18. julij, 20194. december, 2019 by Anej Ivanuša

Vrednota SZD: pošteno plačilo, pravična družba

Vrednota SZD: pošteno plačilo, pravična družba

Stranka Levica je nedavno v parlamentarno proceduro vložila predlog dopolnitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki bi dvignil minimalno urno postavko študentskega dela s trenutnih 4,89 evra na 5,9 evra. Poleg dviga osnove za minimalno urno postavko so v Levici pripravili tudi predlog uvedbe dodatkov v primeru nočnega dela oz. dela ob nedeljah in med prazniki

Predlog naslavlja eno najbolj problematičnih politik na našem trgu dela. Študentsko delo je v osnovi namenjeno mladi populaciji, ki se šola, zato je opredeljeno kot “začasno in občasno”. Vendar žal zakonodaja podrobneje ne opredeljuje, kaj ta začasnost in občasnost pomeni.

Problematiko dodatno zaostruje manko nadzora, saj podhranjena delovna inšpekcija težko nadzoruje vse kršitve, ki se dogajajo znotraj študentskega dela. Študentsko delo je zato pogosto zlorabljeno. Dobra tretjina vseh študentov in dijakov študentsko delo opravlja za polni delovni čas, vendar jim v zameno za to ne pripadajo nobene delavske pravice. Delodajalci jih lahko kadarkoli odpustijo, ni jim treba plačevati niti nadomestila za malico in prevoz. V primeru nadurnega dela ali dela pomoči študentsko delo praktično nima omejitev …

Študentje in dijaki poleg tega niso upravičeni do dopusta ali regresa, in sicer ne glede na število opravljenih delovnih ur. Ker je študentska minimalna urna postavka preračunana zgolj na bruto minimalno plačo brez vseh dodatkov, je urna postavka študentskega dela bistveno cenejša od katerekoli druge oblike delovnega razmerja. Zaradi vsega naštetega so takšni delavci izvrstna opcija za tiste delodajalce, ki želijo v čim večji meri izigrati delavsko zakonodajo in najeti čim cenejšo delovno silo.

Študentsko delo na dnevni ravni poslabšuje delovne pogoje številnih delavcev in delavk. Panoge, kjer prevladuje študentsko delo (gostinstvo, trgovina), so bile v preteklosti na pobudo delodajalcev deregulirane. Gostinski sektor je “šok terapijo” delavskih pravic doživel leta 2008, trgovski sektor pa z nekolikšnim zamikom leta 2017. Prisotnost nezanemarljivega deleža študentske delovne sile, ki ni upravičena do osnovnih delavskih pravic, ima več kot očitne posledice za delavske pravice vseh.

Sindikati so sicer v zadnjem času v obeh panogah uspeli doseči nekaj sprememb na bolje, zlasti s podpisi novih kolektivnih pogodb. Žal določila kolektivnih pogodb izpuščajo “začasno in občasno” zaposlene študente in študentke, zato bodo ti lahko še naprej predstavljali obvod za spoštovanje delavskih pravic. Prav zato je pomembno, da področje študentskega dela prične urejati država s striktnejšo zakonsko definicijo študentskega dela. Ta bo študentom in študentkam omogočila pravičnejše plačilo glede na realne stroške dela, kar bo zmanjšalo privlačnost študentskega dela za delodajalce, ki želijo zgolj poceni in fleksibilno delovno silo. Takšna politika pa bi tudi sindikatom bistveno olajšala boj za boljše pogoje dela vseh delavcev in delavk. Regulacija dereguliranega dela je edini način, da pridemo do pravičnejše skupnosti in boljših pogojev za nas vse!

Posted on 9. julij, 20194. december, 2019 by Anej Ivanuša

Striktnejše beleženje dela za striktnejše spoštovanje delavskih pravic!

Striktnejše beleženje dela za striktnejše spoštovanje delavskih pravic!

Sodišče Evropske unije (EU) je pred dobrim mesecem dni odločilo, da morajo vse države članice Evropske unije zagotoviti zakonsko podlagi za merjenje delovnega časa. Sodišče je presojalo primer španskih delavcev, ki so se pritožili zoper ravnanje tamkajšnje podružnice Deutsche Bank.

Banka namreč ni evidentirala delovnega časa zaposlenih, zato so številni opravljali veliko neplačanih delovnih nadur. Vodilni iz Deutsche Banka so svoje početje upravičevali s sklicevanjem na zakonske luknje. Španska zakonodaja naj delodajalca ne bi eksplicitno obvezovala, da mora evidentirati delovni čas. Deutsche Bank je zato trdil, da so dolžni evidentirati zgolj morebitne nadure. Zaradi sporne prakse in izkoriščanja nedorečenega sistema za prikrivanje dejansko opravljenih nadur je največji španski sindikat CCOO na sodišče EU vložil tožbo, v kateri je zahteval, da Deutsche Bank vzpostavi sistem za evidentiranje dnevnega delovnega časa.

Sodišče je v celoti pritrdilo sindikatu CCOO, saj brez sistema evidentiranja dnevnega delovnega časa ni mogoče objektivno in zanesljivo določiti niti števila opravljenih delovnih ur in njihove časovne razporeditve niti števila nadur, zaradi česar je pretirano težko ali v praksi celo nemogoče zagotoviti, da bi lahko delavci uveljavljali svoje delavske pravice. Sodišče EU je v izreku sodbe pozvalo tudi ostale članice Evropske unije k ureditvi sistema beleženja delovnih ur.

Slaba dva tedna po sodbi je v javnost prišla neuradna informacija z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM). Ministrstvo naj bi že pripravljalo novo ureditev beleženja delovnega časa, ki bi potekalo elektronsko, po vzoru sistema davčnih blagajn. Takšno beleženje dela bi močno olajšalo postopke inšpektorjev za delo. Vendar se ne smemo slepiti, urejanje slovenskega trga dela bo zahtevno. Številni delavci delajo v atipičnih oblikah začasnega in občasnega dela (npr. študentsko delo, delo preko s.p. in podobno), ki zaradi splošne pravne nedorečenosti inšpektorjem pogosto povzroča nemalo preglavic, tudi če imajo dostop do urejenih evidenc delovnega časa. Inšpektorat za delo je za nameček tudi kadrovsko precej podhranjen, politika pa že več let ni pripravljena dodatno zaposliti ustreznega števila delovnih inšpektorjev.

Žarek upanja ponuja sindikalno organiziranje. S pomočjo sindikatov je marsikateri delavec, ki je delo opravljal »začasno in občasno« za polni delovni čas, na koncu pridobil ustrezno zaposlitev za polni delovni čas in tudi ustrezno kompenzacijo za vse svoje pravice (regres, dopust itn.). V slogi je torej moč!

Posted on 5. julij, 20195. julij, 2019 by Anej Ivanuša

Je trmasto vztrajanje pri teptanju dostojanstva delavcev res potrebno?

Je trmasto vztrajanje pri teptanju dostojanstva delavcev res potrebno?

V SZD Sila pozdravljamo nedavno odločitev državnega sveta, da ne podpre predloga spremembe zakona o minimalni plači, s katero so predstavniki delodajalcev želeli ohraniti dodatek na delovno dobo kot sestavni del minimalne plače. Obenem pa smo ogorčeni nad dejstvom, da se prepotrebni dvig minimalne plače in izključitev dodatkov iz nje nenehno soočata s poskusi sprememb, ki mejijo že na obupanost.

Je tistih nekaj deset evrov dodatka, kolikor ga prejmejo zaposleni na minimalni plači, resnično tak znesek, da bo ugonobil trgovinske verige, ki letno beležijo milijonske dobičke? So dodatni slabi štirje evri na vsako leto zaposlitve delavca res tisti znesek, ki podjetje drži med robom stabilnega poslovanja in insolventnostjo? Če so, kaj to pove o upravljanju podjetja? Je vodstvo takega podjetja upravičeno do letnih nagrad za uspešno delo? Dodatek na delovno dobo v marsikaterem primeru na letni ravni namreč velja manj, kot je treba nameniti za dostojen družinski dopust. Je to razvojni model, ki bi ga bilo treba občudovati in upoštevati?

Drage delodajalske organizacije. Je bilo res treba še enkrat več dokazati, kakšen prezir izkazujete ljudem (materam, očetom, sinom, hčeram), ki delajo pri vas in brez katerih ne bi bilo vašega novega avtomobila prestižne znamke z usnjenimi sedeži? Se res morate smešiti z argumenti, kako bo vrednost škatle cigaret mesečno uničila sistem nagrajevanja? Kako naj se vas sploh resno jemlje, če dramatizirate ob zneskih, ki tudi za najsiromašnejše ne predstavljajo nečesa nepremostljivega? Ste potem res gibalo napredka ali zgolj siromašni drobižarji, ki ne zmorejo nagraditi svojih sodelavcev?

Pošteno plačilo za bogastvo, ki ga delavci soustvarjamo

Tolaži nas dejstvo, da delodajalskim organizacijam ni treba izkazati reprezentativnosti, tako da dejansko ne vemo, koliko delodajalcev ob znatnih dobičkih vrednoti nekaj deset evrov več kot ljudi, ki vsakodnevno soustvarjajo te dobičke. Zato v SZD Sila zahtevamo pošteno plačilo za bogastvo, ki ga delavci soustvarjamo, in kolektivno soupravljanje, saj delavci natančno vemo, koliko odrekanj, ki se jih ne da izraziti v nekaj deset evrih, je potrebnih za soustvarjanje dobička.

Nenehno ponavljanje enih in istih floskul o konkurenčnosti, ki nas z varčevanjem na delavcih neizbežno pelje v nižanje življenjskega standarda, je nevzdržno in zdravemu razumu žaljivo. Upamo, da bodo delodajalske organizacije spregledale, da nas mineva potrpljenje. Tako je na pobudo ZSSS več kot 200 deležnikov poslalo pismo nasprotovanja spremembam minimalne plače. Je bilo sporočilo, da ne moremo več prenašati javnih sramotenj delavcev z dramatiziranjem glede nekaj deset evrov, dovolj glasno?

Posted on 11. junij, 201927. avgust, 2019 by Anej Ivanuša

Regres je pravica!

Regres je pravica!

Regres je pravica vsakega redno zaposlenega delavca. Delodajalec ga mora izplačati po zakonu o delovnih razmerjih. Regres sovpada s pravico do dopusta; če ima torej delavec pravico do dopusta, ima vedno pravico tudi do regresa – v celoti ali do sorazmernega dela.

Delodajalec je dolžan delavcu izplačati regres za letni dopust najkasneje do 1. julija v tekočem koledarskem letu. Ali delavec dobi celoten znesek ali del regresa, je odvisno od dolžine trajanja pogodbe. Če je zaposlen celotno koledarsko leto, mu pripada celotni regres. Če se je zaposlil npr. marca, pa mu pripada 10/12 celotnega regresa. Ravno tako dobi sorazmerni regres delež regresa delavec, ki ima ob izplačilu prvega dela regresa pogodbo sklenjeno za manj kot do konca leta. Če torej velja njegova pogodba do oktobra, prav tako dobi 10/12 regresa, seveda pa je, če se pogodba podaljša, upravičen še do preostalega dela regresa za tekoče leto. Preostali del regresa za letni dopust mu mora delodajalec izplačati najkasneje do konca tekočega koledarskega leta.

Ob prenehanju zaposlitve

Če delavcu pogodba o zaposlitvi preneha med koledarskim letom (ker poda ali dobi odpoved pogodbe) in je pred tem že prejel celotni regres za to koledarsko leto, je dolžan del izplačanega regresa vrniti. Delodajalec lahko preveč izplačani regres tudi poračuna, denimo pri izplačilu zadnje plače, vendar za to potrebuje pisno soglasje delavca.

Če se delavec zaposli pri novem delodajalcu, mu je ta dolžan izplačati sorazmerni delež regresa glede na trajanje zaposlitve. Seveda je lahko znesek nižji kot prvotno izplačani regres, saj se izplača del regresa glede na znesek, ki ga je izplačeval novi delodajalec.

Regres pripada tudi zaposlenim za krajši delovni čas

Prav tako ima pravico do regresa tudi delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Če ima pogodbo za krajši delovni čas zaradi odločbe ZPIZ (zaradi invalidnosti) ali zaradi skrajšanega delovnega časa zaradi starševstva, mu kljub temu pripada celotni regres. Če dela krajši delovni čas po pogodbi, torej ne zaradi odločbe ZPIZ ali CSD, pa mu pripada zgolj sorazmerni delež regresa – če nekdo dela 4 ure dnevno, mu pripada polovica celotnega regresa.

Sprememba davčne zakonodaje

Kakšno višino regresa bodo izplačali svojim zaposlenim, je odločitev samih delodajalcev. Edino pravilo je, da je regres izplačan najmanj v višini minimalne plače (886,63 EUR).

Po novem se izplačilo regresa za letni dopust do višine 100 % zadnje znane povprečne mesečne plače zaposlenih v RS (trenutno znaša povprečna bruto plača v Sloveniji dobrih 1.700 EUR) razbremeni dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Od regresa se torej letos prvič ne odvajajo nikakršni prispevki, tako da je bruto znesek regresa enak neto izplačilu. Delodajalec lahko izplača tudi višji regres, vendar je v tem primeru razlika od povprečne bruto plače do dejansko izplačanega regresa obdavčena. Možnost za izplačilo višjega regresa delodajalci izkoristijo izjemno redko.

Posted on 30. april, 201930. april, 2019 by Anej Ivanuša

1. maj, opomnik delavskega boja

1. maj, opomnik delavskega boja

Naloga delavskih sindikatov ni organizacija piknikov in sindikalnega dialoga, ampak brezpogojna zaščita skupnosti in dela pred hlastanjem kapitala.

Delavski praznik je pred vrati. Dan, ko se skoraj povsod, razen v ZDA, spominjamo krvavega zatrtja delavskih protestov v Chicagu, ima ustaljen repertoar. Po zaključku delovnika sledi obisk kresa, kjer po govorih sindikalistov običajno sledi zabavni program z različnimi glasbenimi skupinami. Vsesplošno rajanje in zabava navadno povsem zasenčita dejstvo, da so danes (pre)mnogi zaposleni spet deležni nepoštenega plačila, pritiskov na delavsko organiziranje in (ne)svobodnega dela v prekarnih, tudi nelegalnih oblikah.

Delaj in molči

Prvi program Radia Slovenija je pred letošnjimi prazniki pripravil serijo oddaj s pomenljivim naslovom Delaj in molči. V njih predstavljajo zgodbe delavcev, ki so soočeni z bizarnimi poskusi izkoriščanja. Prvi primer je zgodba delavke iz invalidskega podjetja Sinet d.o.o., ki že zadnja tri leta regres dobi izplačan kar v proizvedenih svečah. Delavci morajo nato prejeti »regres« sami prodati dalje. Podjetje sicer »le« spretno izkorišča nedorečeno delovnopravno zakonodajo, ki omogoča prakse nepoštenega plačevanja zaposlenih. Delavcem daje nemogočo izbiro: bodisi bo regres izplačan v svečah bodisi ga sploh ne bo.

Podobno nemogoče izbire lastniki in poslovodstva iskalcu dela postavljajo že pred zaposlitvijo: ali bo v pogojih polnega delovnega časa delal preko študentske napotnice oziroma preko avtorske pogodbe ali pa bo ostal brezposeln. Delavec, ki izbere prvo možnost, se seveda odreče vrsti osnovnih delavskih pravic in se za nameček izpostavi tveganju, da je lahko kadarkoli brez pojasnila odpuščen. Dodatno je zaskrbljujoče dejstvo, da do tovrstnih praks prihaja predvsem v panogah (novinarstvo), kjer bi zaradi narave dela prej pričakovali še večjo zaščito zaposlenih pred pritiski.

Ne smemo pa pozabiti, da do spornih praks izigravanja delavcev ne prihaja samo v zasebnem sektorju, ampak tudi v javnih sistemih, ki s(m)o jih vzpostavili z namenom zasledovanja pravične skupnosti, ne zasebnih dobičkov. Država prav znotraj teh sistemov pogosto poskuša privarčevati z najemanjem dela preko zunanjih izvajalcev, politiko »outsourcinga« pa prikazati kot racionalizacijo javnega sektorja. Če prihranki sploh nastanejo, so to prihranki na plečih delavcev, ki jih številna podjetja zaradi manka nadzora goljufajo – denimo pri poštenemu plačilu socialnih prispevkov.

Ministrstvo za javno upravo je retorično sicer prepoznalo, da za uresničevanje načel pravične skupnosti potrebujemo varovalke in med ključne pogoje javnih naročil umestilo socialno klavzulo. Navkljub temu na taistem ministrstvu še vedno dajejo prednost kriteriju najnižje cene, ki je gonilo varčevanja na stroških dela in izigravanja delavskih pravic.

Izraba delavskega boja za privilegije ni sindikalizem

Vse manj zaščite so deležni celo zaposleni v pregovorno dobro sindikaliziranih panogah. Paradoksalno močni sindikati sami po sebi niso zagotovilo za spoštovanje delavskih pravic, ampak lahko delavce celo opeharijo. V enem izmed najmočnejših slovenskih sindikatov strojevodij je nedavno odjeknila novica, da je neznano kam izginilo okoli 250.0000 evrov gotovine. Sindikati v družbi Slovenske železnice so s sindikalnim pritiskom uspeli na račun boja za pravice vseh delavcev izbojevati predvsem bonitete za vodilne sindikaliste.

Namesto prižiganja kresov podkurimo gazdam!

Prvi maj nas torej opominja, da delavske pravice niso samoumevne in da okoli nas obstaja kup poskusov, da se pravice do poštenega plačila, soupravljanja in svobodnega dela izigra. Te prakse velikokrat izvajajo institucije, ki naj bi jih sicer vodila skrb za vzpostavitev pravične skupnosti ali koordinacije dejavnosti v skupno korist. A blaginja delavskega razreda se ni nikjer in nikoli zgradila z jadikovanjem nad brezbrižnimi nameščenci kapitala, oholimi oblastniki in odtujenimi kariernimi sindikalisti, ampak izključno z razrednim bojem od spodaj. Naj bo prvi maj praznik, ker se je mezdno delo zaustavilo – in ne obratno!

Posted on 24. april, 20199. november, 2019 by Anej Ivanuša

Pravična skupnost se ne gradi s preštevanjem nadur

Pravična skupnost se ne gradi s preštevanjem nadur

Občina Trbovlje bi poklicne gasilce rada prezaposlila na društvo in zdesetkala redno dežurstvo v imenu varčevanja. Lokalno skupnost pozivamo, da se aktivno postavi za dobrobit gasilcev in lastno požarno varnost.

Z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje v Trbovljah, kjer namerava županja poklicne gasilce prezaposliti na društvo in omejiti gasilsko dežurstvo v občini. Namesto 24-urne pripravljenosti bi dežurni gasilci poslej dežurali le v okviru “trgovinskega delovnega časa”: med delovniki do 22.00, za vikend na (cenejši) stalni pripravljenosti. Če bo omejevanje gasilske dejavnosti dejansko izpeljani, občani Trbovelj lahko le upajo, da jim bo rdeči petelin bivališča zajel med tednom. V nasprotnem primeru se jim kaj lahko pripeti, da jim bo streha nad glavo pogorela, saj se bo ob sobotah in nedeljah odhodni čas gasilcev podaljšal z ene na deset minut. Vsak, ki je imel kadarkoli neposreden stik s požarom, ve, kakšno povečanje škode pomeni teh deset minut.

Plače, ure in nadure

Županja razlogov za zniževanje požarne varnosti niti ne skriva. Ker jo motijo stroški, se je že obstoječim varčevalnim ukrepom (sredstva, namenjena poklicnim gasilcem, se z leti znižujejo) priključil dokončen varčevalni rez v obliki reorganizacije in prezaposlitve. Ob tem ji gredo v nos še nadure: kot da bi ljudje v službi prostovoljno preživljali svoj prosti čas.

Z izvzemom poklicnih gasilcev iz javnega sektorja bi bili ti podvrženi dobrohotnosti svojega delodajalca (društva) tudi glede poštenega plačila, saj bi zanje sistem plač prenehal veljati. Teoretično bi to sicer lahko pomenilo boljše plačilo za nevarno delo, ki ga opravljajo.

A glede na izhodišča županje, ki gasilcem prešteva nadure in jih med vrsticami obtožuje posedanja v službi, se lahko upravičeno bojimo, da jih prej kot povišica čaka plačilna lista z bolgarsko osnovno plačo in postavko »dodatek do minimalne plače«.

Nesreča ne izbira

Tako kot ni zastonj kosila, tudi nesreča ne izbira. V SZD Sila zato podpiramo prizadevanja Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, ki svari pred rokohitrskim igranjem z varovanjem življenj in zadovoljstvom zaposlenih iz izključnega razloga izboljševanja občinskih bilanc. Ob tem prebivalce občine Trbovlje in okolice pozivamo, da svoje gasilce aktivno podprejo: ob predlagani reorganizaciji bodo za celotno skupnost zelo težko poskrbeli, obenem pa za svoje tvegano delo najverjetneje prejemali nevredno plačilo.

Posted on 10. april, 201927. april, 2019 by Anej Ivanuša

Zmaga za delavski razred v Avstraliji

Zmaga za delavski razred v Avstraliji

Stavka v farmacevtski verigi Chemist Warehouse je delavcem prinesla dvig plač, redne zaposlitve in ukrepe proti spolnemu nasilju. Prav ti so – poleg ustrahovanja delavcev – 16-dnevno prekinitev dela sploh sprožili.

Stavka je potekala neprekinjeno med 11. in 27. marcem v najpomembnejših distribucijskih centrih verige Chemist Warehous (v nadaljevanju: CW) v zveznih državah Victoria in Queensland. 800 zaposlenih v Melbournu, 100 v Brisbanu in nekaj v Sydneyu je zavzelo ključne logistične točke podjetja, organiziralo stavkovne straže in fizično onemogočilo dostavo.

Poslovodstvo se je odzvalo s stopnjevanjem groženj, za pošiljke blaga pa je zagotovilo posebno varovanje. A številčna premoč stavkajočih in disciplina stavkovnih straž, ki so se prebujale ob treh zjutraj, sta zlomili poskuse kapitala, da bi stavko onemogočil: delavci so blago z dostavnih tovornjakov z nasmehom na obrazu odlagali pred stavbe, kamor je bilo prvotno namenjeno.

Farmacevtski imperij

Farmacija je globalna industrija z velikanskimi dobički, ki jih omogočajo velike razlike med cenami izdelkov in stroški produkcije (te po nekaterih podatkih znašajo le 8 % končne cene) ter organizirano monopoliziranje trga. Tako kot ostale dejavnosti v kapitalizmu tudi farmacija prednostno zasleduje rente lastnikov, ne potreb ljudi. Bolj kot na zdravje pacientov je zato osredotočena na lobiranje pri zdravnikih, ki zdravila predpisujejo.

V to zgodbo je vključen tudi CW, največje avstralsko farmacevtsko podjetje, ki trenutno obvladuje kar 25 % domačega trga z zdravili. Zaradi razširjenosti in cenovne dostopnosti produktov je znano kot McDonalds med farmacevtskimi verigami. Lastnika Jack Gance in Mario Verrochi sta tako samo v zadnjem letu svoje bogastvo povečala z 1,1 na 1,6 milijarde ameriških dolarjev, uvrščata pa se med najbogatejše prebivalce Avstralije.

Celoten imperij CW je bil zgrajen z obhajanjem regulacij, ki podjetjem omejujejo lastništvo lekarn. Podobne omejitve veljajo tudi v Sloveniji, saj zakonodaja prepoveduje lekarnam, da bi imele v lasti svoje veletrgovce – in obratno. Da bi obšel predpise, je CW vzpostavil mrežo uradno samostojnih, a praktično odvisnih podružnic.

Beda za delavce

Vratolomni dobički kapitala niso zgrajeni le na izigravanju regulacij in monopolizaciji dejavnosti, ampak tudi na račun podplačanega in prekariziranega dela. Po podatkih glavnega avstralskega sindikata Nation Union of Workers (pod okriljem katerega so se organizirali delavci iz CW) zaposleni v CW v povprečju zaslužijo kar 25 % manj od plačnega standarda v isti panogi, njihovo delo pa je pogosto neredno.

O brutalnosti izkoriščanja v podjetju zgovorno priča eno izmed največjih skladišč v zvezni državi Victoria, kjer je prekarno zaposlenih kar 70 % celotnega osebja. Najemniških delavcev tudi po več tednov ne pokličejo na delo. Nikoli zares ne vedo, koliko bodo zaslužili in ali bodo s svojo plačo lahko pokrili mesečne stroške, plačali položnice in najemnino.

O svojem urniku so večkrat obveščeni en dan prej kar preko sms sporočil, ki so poslana okoli desete ure zvečer. Če se zaposleni nad tovrstno prakso pritoži, mu njegov nadrejeni preprosto določi manj izmen in posledično dohodka. Strah in negotovost delavcem tako onemogočata, da bi si organizirali življenje.

Negativnim praksam v podjetju so še dodatno izpostavljene ženske. V preteklih letih je bilo znotraj podjetja prijavljenih veliko primerov spolnega nadlegovanja. Delavkam je bilo v zameno za spolni odnos ponujeno napredovanje oziroma boljše delovno mesto. Če so o tem spregovorile, so bile sicer odrejena preiskave, a o njihovem razpletu žrtve niso bile nikoli obveščene. Največkrat so bile preprosto premeščene na drugo delovno mesto, medtem ko so vršilci dejanj ostali nekaznovani.

Po poročanju odvetnice, ki je vodila eno izmed tožb, je direktorica v vodstvu podjetja zagovarjala nekoga izmed vodilnih, ki je bil obsojen spolnega nadlegovanja. Primer je preslikava prave realnosti boja, ki se bije v podjetju: razredno je zaznamovano celo spolno nadlegovanje.

Dohodkovna in premoženjska neenakost v državi

Neenakost ni prisotna samo v podjetju, ampak je splošen družbeni problem. Avstralija je bogata država, saj je peta na svetu po številu ultrabogatašev (posameznikov, ki imajo več kot 50 milijonov ameriških dolarjev), in to čeprav v njej prebiva samo 25 milijonov ljudi. Hrbtna stran ogromnega bogastva je revščina. Pod njenim pragom živi kar vsak osmi odrasel in vsak šesti otrok v Avstraliji.

Neenakost v državi je primerljiva s tistimi v razvoju, med katere se Avstralija po vseh ostalih kriterijih prav gotovo ne uvršča. Nekdo, ki spada med 1 % najbolje plačanih v državi, v samo dveh tednih zasluži več kot nekdo med 5 % najslabše plačanih v celem letu. Še bolj kot plače je problematična neenakomerna porazdelitev bogastva. Najpremožnejših 20 % Avstralcev si lasti več kot ⅔ celotnega bogastva v državi, medtem ko spodnjih 50 % premore le 18 % premoženja.

Kdo izkorišča in kdo varuje delavce?

Podobno kot v drugih »zahodnih« jedrih kapitalizma tudi v Avstraliji v zadnjih treh, štirih desetletjih poteka neoliberalna kontrarevolucija, ki prerazporeja bogastvo od dela h kapitalu. Delavski standard pada, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Kapitalistični razred v celoti – podobno kot v CW – znižuje neposredne mezde v obliki plač in se z utajevanjem davkov izogiba posrednim mezdam za blaginjo skupnosti. Stalne zaposlitve opušča in jih nadomešča s prekarnim delom pod slabšimi pogoji dela in za slabše plačilo.

K slabemu socialnemu stanju še dodatno pripomore trend upadanja članstva v avstralskih sindikatih. Raziskava iz leta 2018 je kot razlog za upadanje članstva navedla »fleksibilne« zaposlitve, ki jih lastniki podjetij uvajajo tako s ciljem zniževanja stroškov dela kot s ciljem onemogočanja kolektivne identitete delavcev posameznega sektorja.

V številkah: leta 1966 je bilo v Avstraliji v sindikate vključenih 35 % prebivalstva, leta 2016 je takšnih ostalo le še 13,9 %. Posledično je danes večina industrij ostala skoraj čisto brez sindikalnega predstavništva, delavci pa so na milost in nemilost prepuščeni interesom kapitala.

Epilog

Vodstvo CW je na koncu pristalo na takojšen dvig plač za 8 % in za zvišanje plač v obdobju štirih let za 18.5 %. Zaposleni so si izborili tudi pravico do rednega dela, saj bodo od sedaj naprej tisti, ki so v podjetju zaposleni več kot pol leta, dobili stalne zaposlitve. Vsak direktor v podjetju bo moral, preden prevzame funkcijo, opraviti obvezno izobraževanje o spolnem nasilju.

Realizacija vseh teh obljub je vprašljiva, saj se v praksi velikokrat izkaže, da se kapital požvižga na varovalke in išče vedno nove načine za izkoriščanje delavcev. Zato se bolj kot na papir zaposleni lahko zanesejo na izkušnje in kolektivno moč, ki so jo pridobili z izkušnjo stavke. Prav zaradi stavke imajo delavci sploh prvič, odkar podjetje obstaja, zagotovljene določene sindikalne pravice, ki jim bodo služile kot popotnica v nadaljevanje razrednega boja za pošteno plačilo in pravično skupnost. Tega je dobro opisal Tom Bramble, državni sekretar sindikata NUW:

»Želimo si zmage v razredni vojni enkrat za zmeraj. Ne želimo si samo večjega kosa pogače, ampak celotno pekarno.«

Viri

Australian Council of Social Service. Inequality. Dostopno prek https://www.acoss.org.au/inequality/
Australian Council of Social Service. Poverty. Dostopno prek https://www.acoss.org.au/poverty/
G. Gilfillan, C. McGann. (2018). Trends in union membership in Australia. Parliament of Australia. Dostopno prek https://www.aph.gov.au/About_Parliament/Parliamentary_Departments/Parliamentary_Library/pubs/rp/rp1819/UnionMembership
Murphy J. (2018, 22. september). Secrets behind Chemist Warehouse’s success. news.com.eu. Dostopno prek https://www.news.com.au/finance/business/retail/secrets-behind-chemist-warehouses-success/news-story/97a526c06874e9ba6e15fc5b708eede7
Schneiders, B. (2019, 28. marec). Stunning win for Chemist Warehouse workers on both wages and labour hire. The Sydney Morning Herald. Dostopno prek https://www.smh.com.au/business/workplace/stunning-win-for-chemist-warehouse-workers-on-both-wages-and-labour-hire-20190328-p518gc.html?fbclid=IwAR2U58bRmKhc8l6lu1RpRFoR0X3wAe4PVREO25kb1TqEghyZnP0mv2TTv-s
Stanton, R. (2019, 28. marec). Chemist Warehouse strike ends in a win. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6738
Stanton, R (2019, 11. marec). Warehouse workers strike at pharmacy giant. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6715
Weiss, H. (2009). Medicina v primežu podkupnin : šokantno razkritje delovanja farmacevtske industrije, ki si s podkupovanjem zdravnikov zagotavlja velikanske dobičke : [zdravniki kot pomagači farmacevtskih koncernov]. Tržič. Učila International.
Wikipedia. Chemist Warehouse. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Chemist_Warehouse
Zewdie, B. (2019, 12. marec). Chemist Warehouse workers strike over alleged sexual harassment, job casualisation. ABC. Dostopno prek https://www.abc.net.au/news/2019-03-12/chemist-warehouse-workers-strike-alleged-labour-exploitation/10894090
(2019, 12. marec). Voices from the Chemist Warehouse picket line. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6719

Posted on 7. april, 201927. april, 2019 by Anej Ivanuša

Proti komu protestirajo Alžirci?

Proti komu protestirajo Alžirci?

Protesti proti ponovno izvolitvi Abdelaziza Bouteflika so prerasli v klice po svobodnem združevanju dela v sindikate, po socialnih pravicah in dejanski demokraciji.

Od 22. februarja dalje vsak petek in soboto, že četrti teden zapored, v Alžiriji potekajo največji protesti v zgodovini samostojne države. Povod za ponavljajoče proteste in številne stavke je bila napoved aktualnega predsednika Abdelaziza Bouteflika, da bo po 20 letih predsedovanja ponovno kandidiral na prihajajočih volitvah, razlog zanje pa razširjenost korupcije, brezposelnosti mladih in socialne neenakosti, ki jo državljani prepoznavajo v kandidaturi.

Z izvolitvijo bi Bouteflika dobil svoj peti zaporedni predsedniški mandat v državi, ki jo vodi že od leta 1999. Začetno zaupanje ljudstva si je pridobil kot moralni zmagovalec državljanske vojne in s podporo vojske. Položaj je utrdil z odpravo 19 let trajajočih izrednih razmer, ki so bile uradno v veljavi kot odgovor na grožnjo islamskega terorizma, v praksi pa so omejevale demokratične svoboščine zbiranja in vojski dopuščale vpletanje v notranje zadeve države. S pomočjo preusmerjanja zaslužka iz prodaje nafte v dvigovanje plač je nato kot edini severnoafriški voditelj prevedril leto 2011 in številne vstaje arabske pomladi. Ukrep je nemudno nezadovoljstvo sicer umiril, razlogov zanj pa ni odpravil.

Nadzor tako nad politiko kot nad gospodarstvom tako že dve desetletji vršijo strukture, ki so izšle iz državljanske vojne in prednostno služijo le lastnim interesom. A vladajoči razred je s prirejanjem volitev, na katerih vedno znova zmaguje kandidat, ki ga že za časa predsedovanja v javnosti zaradi zdravstvenih težav skoraj ni opaziti, zaupanje večine državljanov dokončno izgubil.

Napoved ponovne kandidature Bouteflike je zato v kombinaciji s slabo socialno sliko in izključenostjo iz odločevalskih procesov Alžirce znova pognala na ulice. Po več tednih protestov in stavk je Bouteflika svojo kandidaturo sicer umaknil in z mesta predsednika tudi odstopil, a hkrati odpovedal volitve, napovedane za 18. april. Intenziteta protestov se iz tedna v teden povečuje, zahteve pa so prerasle v klic po celostni zamenjavi oblasti. Odziv vladajočega razreda je enoznačen. Uporaba solzivca in ostalih sredstev prisile se stopnjuje, vlada pa želi gibanje razbiti in preprečiti enoten nastop različnih segmentov upornega prebivalstva. V četrtek, 14. marca, je protestnikom zagrozila policija, iz neznanih razlogov pa je bil odpovedan tudi javni prevoz na dan protesta, v petek, 8. marca

V znak solidarnosti so potekali protesti tudi drugod po svetu, največji v Franciji, ki jo z Alžirijo veže kolonialna preteklost in kjer prebiva veliko ljudi alžirskih korenin.

Režim modernega izkoriščanja

Danes je Alžirija gospodarsko odvisna od izvoza in petrokemične industrije, ki sta 95-odstotni vir prihodkov v zunanji trgovini in zajemata 30-odstotni delež v BDP. Panogo lastniško obvladuje država, njena posredna ali neposredna vloga pa je občutna tudi v ostalih gospodarskih dejavnostih.

Vladajoči razred pristaja na odvisno vlogo v globalni delitvi dela, odtekanju ustvarjene vrednosti na tuje in rento iz surovin. Ker je nadzor nad tokom vrednosti vezan na državno lastništvo in vpliv, je za obrambo lastnih položajev zaklenil politično participacijo, nosilci funkcij pa so se naslonili na klientelistično razpolaganje s privilegiji s tako osvojenih položajev. Razvoj, ki bi vodil iz zaostalosti, zgradil sklenjeno narodno gospodarstvo in presegel revščino, bi zato neposredno ogrozil strukturo domače oblasti in hkrati vznejevoljil tuje centre moči, ki pobirajo alžirsko smetano.

Velike socialne razlike

V državi so zaradi tovrstnega režima izkoriščanja kljub naravnim bogastvom prisotne izrazite socialne razlike. Kar tretjina ljudi zasluži manj kot 1,25 dolarja dnevno, medtem ko manjšina obvladuje 42,6 % bogastva, uživa kakovostno zdravstveno oskrbo in izobraževanje. Istočasno spodnjih 20 % prebivalstva premore le 7 % premoženja ter se iz dneva v dan bori za hrano in čisto vodo – v obrobnih predelih ima dostop do čiste vode samo 81 % ljudi.

V prvih vrstah je mladina

Protestniki so večinoma mladi: več kot polovica alžirskega prebivalstva je mlajšega od 30 let in kar četrtina od teh je trenutno brezposelna. V tednu med 11. in 15. marcem so študentje skupaj s profesorji ter ostalim osebjem stavkali. Kot odgovor na politično angažiranost mladih je vlada brez pojasnila predhodno zaprla univerze in dva tedna prehitro – z namenom omejevanja študentskega organiziranja – razglasila počitnice po celotni državi.

‘’Spregledane’’ stavke

Od sobote, 9. marca, je bila v več delih Alžirije organizirana tudi delna stavka, o kateri je večina medijev le bežno ali sploh ni poročala in ki je skupaj z omenjenimi protesti prisilila Boutefliko, da odstopi od kandidature. Da moči splošnih stavk pri poročanju o dogajanju v severnoafriških državah ne bi smeli zapostavljati, je razvidno že iz primerov, kot sta Egipt in Tunizija, kjer je ravno splošna stavka “strmoglavila” tamkašnje voditelje.

V soboto, 16. marca, so stavkali delavci Sonelgaza (državno podjetje za proizvodnje plina in elektrike), Sonatracha (največje afriško podjetje na področju naravnega plina, v katerem so delavcem v primeru izostajanja od dela tudi neposredno grozili), transportnih družb in številnih trgovin. V tretjem največjem alžirskem mestu je bila tako zaprta tretjina trgovin, medtem ko so se stavke v mestu Bejaia udeležili vsi zaposleni.

Stavke so bile večinoma organizirane neodvisno od tamkajšnjih sindikatov in so se širile predvsem s pomočjo družbenih omrežij. Splošno nezaupanje delavskega razreda v obstoječe sindikalno organiziranje, zlasti osrednji sindikat General Union of Algerian Workers (UGTA), izhaja iz preteklega (ne)delovanja v boju za delavske pravice, podrejanja logiki samega trga in kapitala ter neposredne povezanosti z vladajočo stranko – Fronto narodne osvoboditve (FLN), katere član je tudi aktualni predsednik.

Zgodovina sindikalizma

Do druge polovice 20. stoletja je bilo organiziranje alžirskih delavcev mogoče le v okviru regionalnih organizacij francoskih sindikatov. Ko je bilo leta 1956 sodelovanje tudi v teh sindikatih Alžircem onemogočeno, so začeli s snovanjem lastne delavske organizacije. Nastal je UGTA, ki je bil kmalu po ustanovitvi prepovedan in ki se je kot edini sindikat boril za pravice delavcev tako proti francoskim kolonizatorjem kot kapitalskim interesom nasploh.

A kmalu po osamosvojitvi države je tudi UGTA izgubil svojo avtonomnost in padel pod vpliv vladajoče stranke FLN. Posledično se je prilagodil kapitalskim in političnim interesom ter začel nasprotovati delavskemu boju s stavkami in protesti in celo podprl vladne prepovedi stavk v nekaterih vejah industrije.

S spremembo ustave leta 1989 se je vez med FLN ter UGTA uradno sicer pretrgala, a je moč alternativnih in neodvisnih sindikatov še vedno zanemarljiva, primat pa ohranjajo že od osamosvojitve vzpostavljeni centri moči.

Prihodnost Alžirije

Delavski razred Alžirije, zlasti mladi, je v zadnjem času pokazal veliko volje in vztrajnosti pri političnem organiziranju. Začel je politično artikulirati svoje probleme, se povezovati izven uveljavljenih “delavskih” organizacij in prepoznavati ključne probleme v državi. Od odstavitve predsednika so njegove zahteve hitro in intuitivno prešle v gesla, ki kličejo k odpravi celotnega režima izkoriščanja. Zahteva večjo vključenost v odločevalske procese, več socialnih pravic, sindikate, ki niso pod nadzorom vladajočega razreda in kapitala, ter konec izkoriščanja zunaj in znotraj meja.

Proteste si želijo prevzeti različne politične organizacije, tudi iz Francije, ki pa v državi še vedno ne vidijo nič drugega kot priljubljeno počitniško destinacijo in možnost za zaslužek. Uspešnost vstaje je zato odvisna od tega, kako vztrajni in organizirani bodo protestniki, kdo bo prevzel pobudo in kako bo gibanje zastavilo svoje politične cilje v prihodnje. Delavski hrbtenici upora bo uspelo doseči razredne interese le, če ne prevzame le izvedbenega, ampak tudi idejno vodstvo upora.

Viri

A. Chelghoum, S. Takeda, B. Wilczek, F. Homberg. (2016). The challenges and future of trade unionism in Algeria: A lost cause? Bournemouth University Research Online. Dostopno prek https://core.ac.uk/download/pdf/84144499.pdf
Alizadeh, H. (2019, 16. marec). The Algerian Revolution: “leave means leave!”. Marxist.com. Dostopno prek https://www.marxist.com/the-algerian-revolution-leave-means-leave.htm
C. Brown, K. Sutton, A. Chanderli, S. Zaimeche. (2019). Algeria. Encyclopedia Britannica. Dostopno prek https://www.britannica.com/place/Algeria
Country Studies. The Algerian General Workers’ Union and the Workers’ Movement. Dostopno prek http://countrystudies.us/algeria/139.htm
Gall, C. (2015, 23. december). Who Runs Algeria? Many Doubt It’s Ailing President Abdelaziz Bouteflika. The New York Times. Dostopno prek https://www.nytimes.com/2015/12/24/world/africa/suspicions-mount-that-ailing-president-abdelaziz-bouteflika-is-no-longer-running-algeria.html
Gallego, S. (2019, 10. marec). Algeria protests: Partial strike under way in the capital. Al-Jazeera. Dostopno prek https://www.aljazeera.com/news/2019/03/algeria-protests-partial-strike-capital-190310175850456.html
H. Ahmad, L. Chikhi. Algeria orders early university holiday as students spur protests. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/algeria-orders-early-university-holiday-as-students-spur-protests-idUSKBN1QQ0C0
H. Ahmed, L. Chikhi. Hundreds of thousands of Algerians rally against Bouteflika. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/thousands-of-algerians-rally-to-demand-bouteflika-quit-idUSKCN1R31B3
Michaelson, R. (2019, 10. marec). Algerians begin general strike against Bouteflika’s rule. The Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/world/2019/mar/10/algerians-begin-general-strike-against-abdelaziz-bouteflika-presidency
Morrow, W. (2019, 11. marec). Nationwide strike shakes Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/11/alge-m11.html
Rachel, D. (2019, 29. marec). A Strongman Falls, and a Post-Colonial Era Ends. theatlantic.com. Dostopno prek https://www.theatlantic.com/international/archive/2019/03/kamel-daoud-algerias-post-colonial-era-is-over/585958/
The Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Algeria. Dostopno prek https://www.oecd.org/dev/34867696.pdf?fbclid=IwAR2e-oT-ynUDQBu1Po3VYHQ02sAm_93mgszz-eVewHJf-svKkU-_WyhlxZw
The World Bank. Algeria overview. Dostopno prek http://www.worldbank.org/en/country/algeria/overview
Wikipedia. Abdelaziz Bouteflika. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Abdelaziz_Bouteflika
Wikipedia. History of Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Algeria
Wikipedia. Trade unions in Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Trade_unions_in_Algeria
W. Morrow, A. Lantier. (2019, 16.marec). Socialist Workers Party seeks to derail movement against Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/16/psta-m16.html

Posted on 30. marec, 20197. september, 2019 by Anej Ivanuša

Zaščitimo sindikaliste!

Zaščitimo sindikaliste!

Ne le plače in delavske pravice, na udaru kapitala je tudi samo delavsko organiziranje.

Sindikalni in voljeni delavski predstavniki, ki aktivno opozarjajo na nepravilnosti v podjetjih oziroma na kršenje delavskih pravic, so vedno pogosteje deležni povračilnih ukrepov: brez trdne organizacije združenega dela so grožnja z izgubo zaposlitve, mobing in drugo nasilje pogosto učinkoviti, zato preraščajo v sistematično prakso kapitalističnega razreda. Delavski odgovor na zaostrovanje razrednega boja je brezpogojna solidarnost v organiziranju na terenu in zahteva po zakonodajni zaščiti zaposlenih.

Primer Mesaroš

Neučinkovito varstvo delavskih predstavnikov je močan vzvod kapitala v razmerah šibkega delavskega organiziranja, značilnih za današnji čas. Poslovodstvom je omogočeno, da nekaznovano ohromijo delovanje sindikatov in svetov delavcev, ki so z odpustom običajno najaktivnejših predstavnikov obglavljeni in onemogočeni, strah pred enako usodo pa poskrbi za pokornost in tišino preostalih članov.

Najbolj odmeven je primer sindikalistov Endreja Mesaroša in Nenada Dakića v skupini Arriva Slovenija, ki sta se odpovedi zoperstavila s pravnimi sredstvi.

Medtem ko Dakić pravico še išče, pa je sodišče že presodilo, da je bila odpoved Mesarošu nezakonita. Med drugim je ugotovilo, da je poslovodstvo poseglo v svobodo govora in svobodo sindikalnega združevanja.

Čeprav uspešno, je Mesaroš svojo pravico dosegel šele po 16 mesecih, v katerih je bil eksistenčno, kot je poudaril sam, odvisen izključno od dobre volje svojih bližnjih.

Primer zgovorno priča, kako je razveljavitev odpovedi »za nazaj« po (včasih) letih mučnega sodnega postopka popolnoma neučinkovit ukrep za varstvo zaposlenih pred povračilnimi ukrepi kapitala. Svoje prve naloge odvračanja kršitve ne opravlja; navsezadnje poslovodstva stroškov odškodnine ne krijejo iz lastnih žepov. V vmesnem času je psihološka in materialna škoda na osebnem življenju delavcev pogosto nepopravljiva, zaradi neutemeljenih odpovedi pa se znajdejo tudi v socialni stiski.

Namerna luknja v zakonu

Pravna srž problema je pomanjkljiva zakonodaja, ki poslovodstvom omogoča odpuščanje na podlagi nedokazanih kršitev in obtožb. Kapital je tožnik in sodnik hkrati: delavski predstavnik, »obtožen« krivdnega kršenja delovnih obveznosti, je lahko povsem legalno postavljen pred vrata brez soglasja sindikata ali sveta delavcev.

Orodje discipliniranja je tudi institut opozorila pred redno odpovedjo pogodbe na osnovi sodne prakse, ki pisnemu opozorilu pred odpovedjo ne priznava samostojnega pravnega varstva, posledično pa se delavec ne more nikomur in nikamor pritožiti.

Zakonsko varstvo pred povračilnimi ukrepi je zato nemudna zahteva združenega dela. Kot na primeru Mesaroš daje vedeti stališče Ministrstva za infrastrukturo, ki koncesionarjem za avtobusne prevoze namenja večmilijonske letne subvencije in sočasno prostodušno zatrjuje, da »nima vzvoda« za ukrepanje proti kršiteljem delavskih pravic, se delavski razred na resno pomoč države pri tem ne more zanašati. Za pošteno plačilo in pravično skupnost se lahko opre le na razredno delavsko solidarnost in svoje lastne sile.