Posted on

Poročilo o sistematičnih kršitvah delavskih pravic

Poročilo o sistematičnih kršitvah delavskih pravic

Uspešen sindikalni boj je tesno povezan s poznavanjem najpogostejših izkoriščevalskih praks in razlogov za njihov obstoj, zato smo analizirali najnovejše poročilo Inšpektorata za delo.

Inšpektorat Republike Slovenije za delo vsako leto pripravi poročilo o svojem delovanju. Dokument za preteklo leto obsega 128 strani ter podrobno analizira trende in anomalije na trgu dela. Poročilo prikazuje črno sliko sistematičnih kršitev delavskih pravic, a istočasno ponuja nastavke za prednostne sindikalne usmeritve.

Poglejmo nekaj številk. Inšpektorat je leta 2018 prejel 6.384 prijav in opravil 12.928 inšpekcijskih pregledov. Na podlagi pregledov so ugotovili več kot 24.000 različnih kršitev. Čeprav trendi kažejo upad zaznanih kršitev, gre za dvorezen meč. Inšpektorat namreč sporna podjetja izbira po internih pravilih. Kot v poročilu ugotavljajo inšpektorji, številni kršitelji po ugotovitvi nepravilnosti preprosto odprejo novo podjetje, kjer nadaljujejo s svojimi ustaljenimi praksami. Povedano drugače, upad trendov lahko kaže tudi na uspešno prilagoditev poslovnih goljufov na inšpekcijske nadzore.

Graf IRSD
Vir: Letna poročila Inšpektorata za delo v letih 2012-2018

Problem je tudi upadajoče število nadzorov. IRSD je že več let kronično kadrovsko podhranjena institucija. Navkljub večkratnim visokoletečim obljubam politike o krepitvi delovne inšpekcije je delovnih inšpektorjev še vedno bistveno premalo. Leta 2018 je bilo v Sloveniji registriranih 215.354 poslovnih subjektov in 81 dejavnih inšpektorjev. V letu 2018 je bilo pregledanih vsega 6 odstotkov delujočih podjetij. Za nameček inšpektorji opažajo tudi, da so nekatera podjetja ustanovljena fiktivno, na zalogo, da lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti podjetni goljuf svojo dejavnost preprosto prenese z enega podjetja na drugega in tako nemoteno nadaljuje s poslovanjem.

Za ponazoritev: da bi v letu 2018 lahko ustrezno pokrili vsa delujoča podjetja, bi moral vsak inšpektor dnevno pregledati 11 podjetij in vsakemu nameniti manj kot 38 minut.

V prihodnosti si morda lahko obetamo rahlo izboljšanje stanja, saj sprejeti kadrovski načrt državne uprave za leto 2019 predvideva zaposlitev dodatnih 33 inšpektorjev za delo. A nove zaposlitve v prihodnjem letu verjetno še ne bodo prinesle vidnejših rezultatov. Inšpektorat namreč v poglavju “Kadrovska problematika” opozarja, da so postopki za zaposlovanje in usposabljanje novih sodelavcev precej dolgotrajni.

Graf IRSD2
Vir: Letna poročila Inšpektorata za delo v letih 2008-2018

Nadzora v takšnih pogojih preprosto ni mogoče izvajati, zato številna podjetja za svoj poslovni model izberejo kršenje delavskih pravic in standardov. Inšpektorat v svojem poročilu izpostavlja tudi bizarnejše primere kršitev. Nekateri delodajalci denimo zdravju nevarne snovi in kemikalije hranijo kar v slabo označenih navadnih plastenkah, spet drugi delavce brez slabe vesti pošiljajo v nezavarovane izkope, ki se lahko vsak hip vdrejo in zakopljejo živega človeka.

IRDS slika
Npremimerno shranjene kemikalije na delovnem mestu. Vir: Letno poročilo Inšpektorata za delo v letu 2018

Poročilo Inšpektorata žal zgolj bežno omeni t. i. sodobne oblike dela, ki bi jih bilo zaradi njihove nestanovitnosti sicer primerneje poimenovati prekarne oblike dela. Zaenkrat kršitve na tem področju “rešujejo” z nenapovedanimi pregledi podjetij in inšpekcijskimi nadzori prijavljenih kršiteljev. Inšpektorat sicer v poročilu zelo na hitro ošvrkne potencialno rešitev: elektronsko evidenco delovnega časa po vzoru davčnih blagajn. Podrobnosti še niso jasne, a že sedaj je očitno, da bo šlo za večletni ali celo desetletni projekt. Država namreč mnogo manj zahtevne evidence študentskega dela država uvaja že štiri leta. 

Podatki iz letnega poročila Inšpektorata kažejo obsežnost nepravilnosti na trgu dela. Inšpektorji delajo v slabih pogojih, ki so v preveliki meri odvisni od dobre volje veljakov v Vladi in Državnem zboru. Situacija se ne bo izboljšala, če se za politične prioritete v prid brezpogojnemu zagotavljanju poštenega plačila in pravične skupnost ne bo začelo zavzemati sindikalno organiziranje. Nenazadnje so tudi napovedane kadrovske okrepitve inšpektorata neposredna posledica štiri leta trajajoče vztrajnosti delavskih zaveznikov v parlamentu in izven njega. 

Posted on

Obranimo dvig minimalne plače!

Obranimo dvig minimalne plače!

Predstavniki kapitala so sprožili organizirano izigravanje zaposlenih na minimalni plači. Kako? Da bi dvig obšli ali vsaj delno znižali – ter tako zaposlene prikrajšali za povišico -, sistematično znižujejo dodatke ali jih vključujejo v plačo. Sporočite nam vsak primer tovrstnega obhajanja poštenega plačila, na katerega ste naleteli, in poskrbeli bomo za podporo zaposlenim: info@szd-sila.org.

Dirigent udara na pravice najslabše plačanih delavcev je GZS, ki je pripravil tudi navodila, kako zaposlene izigrati. Situacija je posebej zaskrbljujoča v panogah, ki jih ne varuje kolektivna pogodba, oziroma v podjetjih brez aktivnega sindikalnega organiziranja. 

Dvig minimalne plače na 700 evrov neto in izločitev še preostalih dodatkov iz njene definicije – za delovno dobo, delovno in poslovno uspešnost ter težje pogoje dela – se uvajata postopoma. Spremembe bodo v polnosti stopile v veljavo s 1. 1. 2020. Izborjene so bile po petih letih neumornega pritiska in preživele vse napade kapitalističnih lobistov v parlamentu. Sedaj jih moramo obraniti še na terenu.

Ker so zaposleni prestrašeni in stisnjeni v kot, jim moramo kot pravična skupnost priskočiti na pomoč. Vse poskuse pritiskov in goljufanja delodajalcev, ki poskušajo zaposlene na minimalni plači opehariti za povišico, nam sporočite na info@szd-sila.org. Pomagali bomo s pravno akcijo in drugimi pritiski na delodajalca, in sicer z roko v roki s sindikatom, ki je vreden svojega imena in lokaciji primera najbližji.

Posted on

Čikaški učitelji: “Ko se borimo, zmagamo!”

Čikaški učitelji: “Ko se borimo, zmagamo!”

Stavka čikaških učiteljev je zaključena. Njihov boj odzvanja predvsem zaradi množične solidarnosti tako na delovnem mestu kot v skupnosti, ki je stavko vzela za svojo in jo pripeljala do uspešnega zaključka.

V petek, 1. novembra, se je zaključila 11-dnevna stavka učiteljev v Čikagu, ki so se organizirali in v boj z županjo podali s pomočjo tamkajšnjega učiteljskega sindikata CTU. Najdaljše učiteljske stavke v zadnjem desetletju se je udeležilo več kot 32 000 delavcev, ki so zahtevali pravičnejše plačilo, dodatno zaposlovanje šolskega osebja in zmanjšanje prenatrpanih razredov; v svojih zahtevah so vsaj delno uspeli.

Stavke in sindikati so več kot le boj za (pošteno) plačilo

Stavkajoči v Čikagu so izpostavljali borbo za skupno dobro, kar je bil slogan podobnih protestov iz leta 2012, ki so jih tudi takrat začeli prav učitelji in ki so kasneje razširili po vseh ZDA. Ker zgolj plačilo za dostojno življenje ni dovolj, so na shodih med drugim opozarjali tudi na (ne)dostopnost stanovanj, brezposelnost in slabši položaj manjšin v izobraževanju.

Posebnost tokratne stavke je bilo sodelovanje in solidarnost učiteljev z ostalimi delavci v izobraževanju ter vključevanje socialnih problemov v zahteve. CTU-ju so se tokrat pridružili tovariši iz (SEIU) Local 73, ki predstavljajo približno 7000 vzgojiteljev, pomočnikov v podaljšanem bivanju, voznikov avtobusa in varnostnikov. Ti po pravilu spadajo v plačilno kategorijo “poverty wages”, kar pomeni, da je njihovo plačilo za opravljeno delo prenizko za življenje nad pragom tveganja revščine. 

Toplo-hladni izkupiček

Na novo izbojevana delovna pogodba predvideva za 1,5 milijarde dodatkov v naslednjih petih letih. Z dodatnimi sredstvi nameravajo dvigniti plače učiteljem in ostalim delavcem v izobraževanju. Izpolnjena bo tudi stavkovna zahteva za dodatne zaposlitve, ki bodo zmanjšale prenatrpanost razredov in pripomogle k razbremenitvi učiteljev. Vodstvo čikaških šol se je obvezalo tudi zagotoviti obšolsko pomoč mladostnikom – dogovor predvideva, da bo v vsaki šoli zaposlen vsaj en predstavnik zdravstvenega osebja in socialni delavec.

Podpis novega sporazuma pri nekaterih stavkajočih vendarle pušča grenak priokus. Nekaj zahtev je namreč ostalo neuslišanih. Čikaške mestne oblasti ostajajo gluhe za vprašanja o dostopnosti stanovanj, število učencev pa še vedno ostaja mnogo preveliko za uspešno delo v razredu. Občina je že začela obračunavati s stavkajočimi delavci. Polovice šolskih dni, “izgubljenih” zaradi stavke, v šolah ne bodo mogli nadoknaditi. S tem se vrši učni pritisk na učence in finančni na učitelje.

-“V mojem domačem kraju obstaja rek, ki pravi, da so zaprta usta lačna usta.” 

Evelyn Davis West, pomočnica v razredu otrok s posebnimi potrebami

Kaj lahko učiteljska stavka pomeni za prihodnost?

Učitelji še zdaleč niso edini, ki so bili v preteklih dneh na ulicah. V tednu med 21. in 28. oktobrom se je namreč zgolj v ZDA različnih stavk udeležilo 85 000 delavcev. Podpora sindikatom je najvišja v zadnjih 50 letih, njihove boje pa prepoznavajo in podpirajo tudi nekateri vidni politični predstavniki. Nedavna raziskava javnega mnenja je pokazala, da je podpora učiteljskim stavkam in boju za boljše pogoje s strani staršev učencev še celo višja kot podpora učiteljev samih. 

Anketa
PDK POLL, 2019

Stavke, kot je opisana v Čikagu, resda ne rešujejo vseh težav, s katerimi se delavci spopadajo, odpirajo pa nove oblike solidarnosti med izkoriščanimi in skrbijo za to, da je sindikalni boj zopet aktualna tema. Morda vzor, ki mu lahko sledi tudi organiziranje v Sloveniji?

Posted on

Pošta: dvig plač je “nerealen”. A številke pravijo drugače.

Pošta: dvig plač je "nerealen". A številke pravijo drugače.

Stavka poštnih delavcev se nadaljuje v drugi dan, danes se začenjajo tudi pogajanja. Ker menedžment Pošte vztraja, da je 10 odstotni dvig plač običajnih zaposlenih v skupni masi 12 milijonov  “nerealen”, smo pripravili nekaj številk, ki jih postavljajo na laž. Tako, kot pravična skupnost potrebuje kakovostno Pošto, si poštni delavci zaslužijo pošteno plačilo!

Delavske plače stopicajo na mestu, menedžerske v nebo

Prejemki menedžmenta v zadnjih letih strmo naraščajo, z 250.000 evrov so se povzpeli preko astronomskih tričetrt milijona. Da, zgolj 14 zaposlenih v poslovodstvu letno prejema kar 854.699 evrov. Za primerjavo: povprečna bruto plača na Pošti Slovenije je v letu 2018 nanesla 1.586,90 evrov mesečno, kar pomeni, da je menedžment zase porabil okoli 538 povprečnih izplačil oziroma enako kot 45 zaposlenih s povprečno plačo Pošte.

Plače menedžmenta gredo v nebo: zrasle za 340 odstotkov

Pošta poslovodstvo 2
Vir: Letna poročila Pošte Slovenije

Stroški dela v Pošti Slovenije že več let praktično stagnirajo. Pošta je leta 2015 izplačala podobno maso plač (102.520.162 evra) kot leta 2018, ko je ta znašala 102.582.603 evra.  Po podatkih SURS je v tem obdobju povprečna plača zrasla za 12,34 odstotne točke, medtem ko so plače v poštni panoge zrasle za zgolj 4,1 odstotne točke. Delavci Pošte torej celo iz gole računovodske logike upravičeno zahtevajo povišico!

Delavske plače stopicajo na mestu: rast povprečne plače jih je prehitela za 8 odstotkov

Stroški plač
Vir: GVIN

Navkljub zagotovilom menedžmenta v več različnih informativnih oddajah, število zaposlenih na Pošti Slovenije upada. Leta 2015 je bilo zaposlenih 5.613 delavcev, leta 2018 pa samo še 5.371 oziroma 10 odstotkov manj. Enak ali večji obseg dela torej opravlja manjše število ljudi, ki so zato zgarani do skrajnosti.

Vedno več dela za vedno manj ljudi: 300 manj zaposlenih

Število zaposlencev
Vir: GVIN

Pošta se kopa v denarju, zaposleni v neplačanih položnicah in potu

Prihodki Pošte Slovenije se že več let zapored povečujejo. Leta 2015 je beležila 212.862.936 evrov prihodkov od prodaje, komaj štiri leta kasneje pa že 230.154.412 evrov oziroma 8 odstotkov več.

Prihodki: porasli za dobrih 17 milijonov

Prihodki od prodaje
Vir: AJPES

Čisti letni dobiček Pošte Slovenije je v samo štirih letih porasel za 3 milijone. Leta 2014 je znašal dobrih 7 milijonov evrov, leta 2018 pa že skoraj 10 milijonov evrov.

Čisti letni dobiček: 10 milijonov in raste

Čisti dobiček
Vir: AJPES

Enostavni denarni tok pokaže višino sredstev, ki jih je podjetje akumuliralo v poslovnem letu in jih lahko prosto usmeri. Namesto da bi menedžment Pošte Slovenije zaposlenim omogočil pošteno plačilo v skupni letni masi vsaj 12 milijonov, na račun podplačanega dela poštarskih delavcev kupuje Intereuropo za 28 milijonov.

Prosta sredstva: vsako leto preko 20 milijonov

Likvidnost
Vir: GVIN
Posted on

Podpiramo stavko poštarjev!

Podpiramo stavko poštarjev!

Danes zaposleni na Pošti Slovenije končno začenjajo s stavko zaradi slabih pogojev dela in prenizkega plačila. Sindikat združenega dela SILA Podpiramo stavkajoče in pozivamo k udeležbi pri bojkotu delovnih procesov tudi tiste poštne delavce, ki nemara še omahujejo! Pošta Slovenije ma namreč več kot dovolj sredstev za izpolnitev vseh stavkovnih zahtev.

V soboto, 9. novembra, so propadla pogajanja med Sindikatom poštnih delavcev (SPD) in vodstvom Pošte Slovenije. Pred časom je bil sicer sklenjen načelni dogovor, s katerim so prekinili tedaj napovedane stavkovne aktivnosti. Vendar je poglavitna zahteva sindikata po 10-odstotnem dvigu vseh plač ostala neuslišana. Vodstvo trdi, da bi bil takšen dvig preveliko finančno breme. Namesto uvedbe poštenega plačila je sprožilo akcijo zastraševanja zaposlenih: med poštarskimi delavci naj bi že zaokrožila okrožnica, v kateri Pošta Slovenije stavko označuje kot nezakonito in zoper njo napoveduje uporabo vseh pravnih sredstev.

A že bežen pregled poslovanja Pošte Slovenije razkrije, da ima podjetje že več let večmilijonske presežke. V preteklih štirih letih je poslovanje prineslo skoraj 40 milijonov evrov čistega dobička. Vodilni teh sredstev očitno ne želijo deliti z večino preostalih zaposlenih, ampak kujejo megalomanske načrte za investicije v različne logistične projekte.

Dobički na račun javnega

Pehanje za čim večjimi dobički je neposredna posledica zahtev po kapitalskih donosih Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki od Pošte Slovenije pričakuje precej visok 5,5-odstotni donos. Pošta za dosego visoko postavljenih ciljev donosa v zadnjem času najraje zapira manjše poslovalnice, kar greni življenje številnim zlasti socialno šibkejšim in starejšim ljudem in pripomore k vse bolj nepravični skupnosti.  

Pošta dobički
Vir: AJPES
Pošta poslovodstvo
Vir: Letna poročila Pošte Slovenije

Denarja za delavce ni, za managerje pač

Denarja je v Pošti dejansko več kot dovolj. A kot kaže, želijo vodilni menedžerji presežna sredstva v čim večji možni meri zadržati predvsem zase. Stroški najbolje plačanih uslužbencev že več let naraščajo. 14 članov uprave je leta 2018 prejelo skupno kar 854.699 evrov plač, od tega kar 120.000 evrov nagrad in bonitet! Vodstvo Pošte Slovenije je sicer delavcem za preklic stavke “velikodušno” ponujalo 100 evrov enkratnega izplačila nagrade.

Pošta svoje poslovne rezultate dosega prav na račun izkoriščanja večine zaposlenih. Številni delavci zaradi nizkega plačila in preobremenjenosti preprosto zapustijo podjetje, njihovega izpada pa ne nadomesti nihče. Zlovešči cikel vodi v vse višje norme in večje število nadur preostalih delavcev. V nekaterih primerih so zaposleni za doseganje poslovnih ciljev poštne poslovalnice morali celo sami kupovati izdelke, ki jih prodajajo v okviru komercialnega programa.

Menimo, da si večina zaposlenih na Pošti Slovenije, ki delajo v težkih delovnih razmerah, zasluži pošteno plačilo in besedo pri soupravljanju državnega podjetja. Zato podpiramo prizadevanja Sindikata poštnih delavcev, ki se bori proti degradaciji poštarskega poklica izključno zaradi izboljševanja poslovnih bilanc. Ob tem vse, ki nameravate med stavko obiskati poštno poslovalnico, pozivamo, da stavkajoče zaposlene aktivno podprete.

»Spremembe niso nikoli napačne, če so le usmerjene v pravo smer.« 

– motivacijski citat iz Letnega poročila Pošte Slovenije za leto 2018

Posted on

Boj za pravice študentskih delavcev se nadaljuje!

Boj za pravice študentskih delavcev se nadaljuje!

Ko posežejo po napotnici, so tudi študenti delavci. Tako kot v ostalih režimih dela si tudi delavci študenti zaslužijo pošteno plačilo, zaenkrat pa so bili deležni le stiskaške povišice. Nasploh moramo razmišljati širše: kako z univerzalnimi štipendijami odpraviti študentsko delo kot prisilo zaradi golega preživetja.

Državni zbor je pred dnevi sprejel novelo Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je dvignila minimalno urno postavko s trenutnih 4,89 evra  bruto na 5,4 evra bruto. Nekoliko višji dvig urne postavke, na 6,34 evra bruto, je sicer pred časom predlagala Levica. Poleg dviga minimalne urne postavke je Levica v zakon zapisala še, da se pri študentskem delu izplačuje tudi določene dodatke, zlasti v primeru nočnega dela in dela za vikend. Poslanci so uzakonitev dodatkov delavcem študentom v celoti zavrnili.

Sprejetje zakona bi pomembno prispevalo k ureditvi trga dela, saj (pre)nizka minimalna urna postavka študentskega dela in odsotnost dodatkov številnim delodajalcem omogočata, da za težja in delovno intenzivna dela posežejo po (pod)plačani študentski delovni sili. Gospodarska zbornica Slovenije zato pričakovano nasprotuje dodatnim obremenitvam. 

Med obravnavo dviga študentske urne postavke smo slišali pomisleke, da bi prevelik dvig cene študentskega dela lahko pripeljal do zmanjšanja obsega študentskega dela, kar naj bi zmanjšalo dostopnost do izobraževanja. Številne domače in tuje raziskave sicer kažejo, da prav (prekomerno) delo študentom onemogoča uspešen zaključek študija. Po prepričanju vodilnih kapitalistov v Državnem svetu naj bi bilo študentsko delo upravičeno ovrednoteno nižje od “običajnega”, saj naj bi bilo treba študente dodatno “uvajati” na delovna mesta. Seveda ni povsem jasno, kakšna je povezava med uvajanjem na delovno mesto in tipom zaposlitve. Interesne organizacije kapitala prav tako ne pojasnjujejo, zakaj v primerjavi z redno zaposlenim delavcem študent dobiva manjše plačilo za isto delo tudi po opravljenem “uvajanju”.

Spremembe študentskega dela so bile zastavljene precej širokopotezno, vendar so v procesu sprejemanja v Državnem zboru precej razvodenele. Študentski delavci si lahko obetajo manjšo povišico, kot bi je lahko bili deležni, nujne sistemske spremembe pa ostajajo na stranskem tiru. In tako bo ostalo, vse dokler se študentje ne bodo organizirali sindikalno, neodvisno od Študentske organizacije (ki jo zanimajo le evri iz študentskih servisov) in nevladniškega aktivizma (ki bi sistemsko reševal študentske plače na papirju in na papirju tudi ostal).

Skrajni čas je tudi za bolj smele zahteve, ki presegajo licitacijo o višini urne postavke in prehajajo iz poštenega plačila v pravično skupnost.

  1. Da socialno varnost študentom zagotovi univerzalna pravica do štipendije, ki pokrije stroške življenja, ne pa prisila v izkoriščanje skozi študentsko delo: študentje naj delajo po želji za nadstandard, ne iz nuje preživetja.
  2. Da se študentski servisi ukinejo. Za posredovanje dela že obstaja Zavod RS za zaposlovanje, praktične potrebe po servisih ni. Študentski servisi ne opravljajo dobesedno nobene koristne funkcije, gospodarske ali kake druge, le parazitirajo na urnih postavkah delavcev študentov.
  3. Da se nastanitev za vse študente zagotovi kot pravica. Množi se število študentov, ki se za vrtoglave najemnine zatekajo k zasebnikom ali spijo kar v hostlih. Morda se v gradnjo študentskih domov lahko preusmeri kar tistih 9 milijonov, ki jih sedaj iz postavk delavcev študentov postrgajo študentski servisi?

Naša vrata so za študente, ki čutijo z duhom gornjih zahtev, na široko odprta.

Posted on

Dobro vedeti: plačilo za delo

Dobro je vedeti: plačilo za delo

Vse, kar potrebujete vedeti o pravičnem plačilu za delo. Vsakemu delavcu pripada vsaj minimalna mesečna plača in tudi nekateri dodatki. Nekateri pomembnejši dodatki so odvisno od kolektivnih pogodb, ki jih delavci izbojujejo s sindikalnim bojem.

Vsaki osebi, ki je v delovnem razmerju, pripada plačilo za opravljeno delo. Pri tem mora delodajalec upoštevati zakonsko določeno minimalno plačo, ki trenutno znaša 886,63 evra, od 1. 1. 2020 pa bo znašala 940,58 evra za polni delovni čas. Velja opozoriti, da je pogodbeno določena plača – osnovna bruto plača – zaposlenega lahko pod minimalno plačo, vendar mora v tem primeru delodajalec (in ne država, kot nekateri zmotno mislijo) zaposlenemu izplačati dodatek do minimalne plače.

Trenutno se v osnovo za minimalno plačo vštevajo vsi dodatki razen tistih za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljo in na praznike ter delo na dela proste dneve. Od januarja 2020 pa bodo iz minimalne plače bodo izvzeti vsi dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami. Prav tako bosta izvzeta del plače za delovno uspešnost in plačilo za poslovno uspešnost, dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Plačilo za delo zaposlenega je sestavljeno iz več elementov:

Osnovna plača je fiksna, določena v pogodbi o zaposlitvi ali aneksu k pogodbi in se določi glede na zahtevnost dela, izobrazbo, zahtevane izkušnje ipd. 

  • Dodatek za delovno uspešnost in poslovno uspešnost ni nujno sestavni del plače. Zaposleni ga prejema le, če je tako določeno v pogodbi o zaposlitvi, aneksu, internih pravilnikih ali kolektivni pogodbi. Tudi če ta dodatek pripada na delovno mesto, ni rečeno, da ga zaposleni dejansko prejme. Prav tako ni fiksna višina tega dodatka. Odvisen je od uspešnosti zaposlenega oziroma podjetja kot celote; če podjetje dosega nadpovprečne rezultate, se lahko odloči izplačati dodatek za poslovno uspešnost (navadno enkrat na leto, lahko pa tudi na kvartale oz. po želji), dodatek na delovno uspešnost pa prejme zaposleni, ki na primer presega normo, dosega nadpovprečne prodajne rezultate in podobno.
  • Dodatki za posebne pogoje dela pripadajo iz naslova “neklasične” razporeditve delovnega časa, torej so namenjeni zaposlenim, ki delajo v več kot eni izmeni. Po Zakonu o delovnih razmerjih vsem zaposlenim, ki delajo v izmenah, pripadajo dodatki za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve. 

Poleg navedenih zakonsko določenih dodatkov so lahko s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določeni tudi drugi dodatki iz naslova “neklasične” razporeditve delovnega časa, na primer dodatek za popoldansko delo ali delo v turnusu. 

Prav tako se zaposlenim izplačujejo dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu. Ti dodatki niso zakonsko določeni, jih pa določajo kolektivne pogodbe in interni pravilniki podjetij. Primer takih dodatkov so dodatki za delo na visokih / nizkih temperaturah, delo na prostem (izpostavljenost neugodnim vremenskim dejavnikom), delo v velikem hrupu, delo s kemikalijami, delo, pri katerem obstaja velika možnost nesreč itd.

Dodatki za posebne pogoje dela pripadajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Ker višina dodatkov ni zakonsko določena, jo določajo kolektivne pogodbe, navadno v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke (npr. nedeljsko delo je plačano 50 % več od običajne urne postavke). Lahko so določeni tudi v nominalnem znesku, vendar je to v praksi bolj redko.

  • Dodatek za delovno dobo prav tako ni fiksno določen z zakonom, ampak ga določajo kolektivne pogodbe, v veliki večini primerov pa znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe.

Kot vidimo iz zgoraj napisanega, zakoni pravzaprav določajo le  višino minimalne plače, večino ostalih elementov plačila za delo pa prepuščajo kolektivnim pogodbam. Zato je za delavce izjemnega pomena, da si s skupnimi močmi izborijo kar najbolj ugodne pogoje in pošteno plačilo za opravljeno delo.

Posted on

AB5 – znanilec sprememb na področju delavskih pravic

AB5 - znanilec sprememb na področju delavskih pravic

V ameriški zvezni državi Kalifornija so 18. septembra sprejeli zakon, s katerim nameravajo odgovoriti na naraščajoči trend prekarnih zaposlitev in delitvene ekonomije. Zakon bo na novo definiral zaposlitev preko pogodbe, a pravi delavski boj proti kapitalskim interesom, ki stojijo za prekarizacijo, se v resnici šele začenja.

Pojav delitvene ekonomije je že več kot desetletje politično nerešeno vprašanje, s katerim se spopadajo države po celem svetu. Delitvena ekonomija je predstavljena predvsem kot možnost dodatnega zaslužka in svobodne izbire dela. Vendar gre pravzaprav zgolj za kapitalistično razmerje pod krinko, ki dolgoročno vodi v slabše pogoje dela in še mizernejše plačilo. Prekarizacija delovnih mest ni problematična le z vidika izkoriščanja delavcev, ampak je hkrati vzrok za velik primanjkljaj v javni blagajni (samo v Kaliforniji se je na takšen način proizvedlo že 8 milijard dolarjev davčnega primanjkljaja). Podjetja, ki svojih delavcev ne zaposlijo, se namreč spretno izogibajo tudi plačilu sicer obveznih dajatev v državno blagajno. Države veliko stavijo na posodobljene pravne predpise, ki pa so brez kolektivnega sindikaliziranega odpora zgolj mrtva črka na papirju.

V Kaliforniji so lansko leto predlagali za ameriške razmere precej drastično rešitev. Novi zakon, imenovan AB5, na novo definira, kaj pomeni delovno razmerje, in uvaja poseben test, ki podjetjem onemogoča dosedanje manipulacije s statusom zaposlenih. Predlog zakona je že od samega začetka buril duhove, največja podjetja, kot sta Uber in Lyft, pa so svojim zaposlenim celo ponujala nagrade za udeležbo na protestu proti sprejetju zakona.

slika
Poziv podjetja Lyft voznikom, naj se predlogu zoperstavijo.

Krasni novi svet pogodbenih sodelavcev?

Uber, Lyft, DoorDash in podobna “tehnološka” podjetja so v preteklih letih razvila izrazito problematičen poslovni model. Predstavljajo se le kot platforme, ki ponujajo možnost dodatnega zaslužka in zato svojih delavcev ne zaposlujejo. Najemajo jih le kot pogodbenike, ki zaradi tovrstnega kvalificiranja niso upravičeni do mnogo ugodnosti, ki pripadajo zaposlenim. Podjetja delavce pritegnejo preko aplikacij, ki na prvi pogled omogočajo popolnoma svobodno odločanje o delovniku in delovni obremenitvi, vendar so pogosto zasnovane manipulativno, z namenom spodbujanja prekomernega dela. Zaradi pomanjkanja varnostnih mehanizmov so tisti, ki delajo pri takšnih podjetjih, popolnoma brez besede pri poslovanju podjetja in deležu, ki jim ga ta od zaslužka odvzame. Ker so zaradi narave dela popolnoma osamljeni in med seboj pravzaprav tekmujejo, je še težje vzpostaviti delavsko identiteto in solidarnost med zaposlenimi ter se izkoriščanju tudi upreti. 

“Bodimo iskreni, v podplačevanju in napačnem kvalificiranju delavcev ni ničesar zares inovativnega.”

Kalifornijska senatorka Maria Elena Durazo

Opolnomočenje delavcev ali zgolj papirnati zmaj?

Nova kalifornijska zakonodaja se tovrstnemu načinu izkoriščanja zoperstavlja z redefinicijo pojma “neodvisnega pogodbenika”, ki ga izkoriščajo podjetja delitvene ekonomije. Zakon predvideva poseben test, ki vsebuje tri pogoje, ki jim mora zadostovati poklic, ki se opravlja preko pogodbe:

  1. Delavec ni pod nadzorom in usmeritvami delodajalca.
  2. Delavec opravlja delo, ki ni glavna usmeritev podjetja.
  3. Delavec opravlja tudi izven pogodbe s podjetjem delo podobne narave.

Zakonska določila bodo izboljšala položaj več kot 450 000 delavcev. Z zakonom bodo imeli po novem zagotovljeno minimalno plačo, bolniško odsotnost, zdravstveno zavarovanje, podporo za brezposelne in plačane nadure. Več pristojnosti bodo dobile tudi lokalne oblasti. Mesta bodo lahko po novem tožila podjetja, ki ne bodo spoštovala zakonskih določil. Največja pridobitev delavskega boja pa je zmanjšanje negotovosti, ki je do sedaj sistematično onemogočala kolektivno organiziranje delavcev. Zakon zaposlenim končno omogoča ustrezne pogoje za sindikalno povezovanje in kolektivno delovanje zoper škodljive prakse najmočnejših podjetij. 

Podobno ureditev, kot je predlagana v ZDA, poznamo tudi pri nas. Naš Zakon o delovnih razmerjih namreč določa tako elemente delovnega razmerja kot t. i. ekonomsko odvisne osebe, kar delavce ščiti pred zgoraj opisanim izkoriščanjem “neodvisnih pogodbenikov”. Izkušnje pa kažejo, da še tako dorečena zakonodaja sama po sebi ne zagotavlja boljših delovnih pogojev – velikokrat lastno zakonodajo krši celo država sama.

Sprejem zakonskega okvira je nujni predpogoj, nikakor pa ne končni korak za uspešno izpeljavo delavskega boja. Izboljšanje delavskih pogojev ne pride samo po sebi, pač pa šele z močno sindikalizacijo vseh zaposlenih. Sindikati moramo delavcem čim jasneje predstaviti interesna protislovja, zaradi katerih podjetja nikoli ne bodo delala v prid svojih zaposlenih. Kapitalisti bodo namreč uporabili vsa sredstva za ohranitev statusa quo in čim večje zakonske nedorečenosti. Zgolj močan kolektivni boj lahko zavaruje delavski razred in poleg izboljšanih delovnih procesov prinese tudi dostojnejše plačilo, pravičnejšo družbo in večjo svobodo za delavca. 

Posted on

Arriva se požvižga na svoje delavce in slovenska sodišča

Arriva se požvižga na svoje delavce in slovenska sodišča

Navkljub pravnomočnim sodbam Arriva nadaljuje s kavbojskim izigravanjem in izsiljevanjem delavcev in sindikatov. Vidni sindikalist trenutno ostaja brez plače, država pa vse to zgolj tiho opazuje in še naprej popušča največjim avtobusnim prevoznikom. Močna delavska združenja ponujajo edino možnost za boljše delovne pogoje.

Dve leti po stavki voznikov podjetja Arriva in spornih razrešitvah vidnih sindikalnih predstavnikov še vedno čakamo na sodni epilog. Navkljub dvoletnemu pravdanju se prav vsi primeri zapletajo, kar razkriva problematično kontradikcijo pravnega sistema in servilnost politike do interesov kapitala.

Plače, ure in nadure

Delovno sodišče je v primeru zakonitosti stavk pred časom namreč odločilo, da so bile stavke v podjetju Arriva na Primorskem in Notranjskem organizirane legalno, medtem ko naj bi v gorenjski izpostavi kršili stavkovna pravila. Po pritožbi sindikalne strani je Vrhovno sodišče odločilo, da sodbo delno razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Postopki se bodo s tem najverjetneje zavlekli še za najmanj leto dni, v ponovljenem postopku pa ne gre izključiti niti pritožb avtobusnih podjetij … Stavkajoči vozniki bodo tako na pravnomočno odločitev čakali še kar nekaj časa.

arriva_bus52
Sodni mlini že (pre)dolgo meljejo in odločajo o sankcijah zoper avtobusna podjetja, ki kršijo delavske pravice.

Težave voznikov sindikalistov

Težave nastajajo tudi pri izpolnitvi pravnomočne sodbe nekdanjemu sindikalnemu zaupniku in vozniku Arrive Endreju Mesarošu. Arriva je namreč izgubila pravno bitko in mora sindikalistu plačati vse manjkajoče plače, prispevke in ostale bonitete. Vendar podjetje nikakor ne želi poravnati svojih obveznosti. Mesarošu so namreč “pozabili” nakazati okoli 3000 evrov dodatkov, zato se primer znova vrača v sodne mline.

Mesaroša je Arriva razrešila zaradi domnevne “kraje” 90 centov, čeprav je ves čas vztrajal, da je bil kaznovan zaradi svojih sindikalnih aktivnosti. Po več kot letu dni prisilne brezposelnosti in pravdanja je temu pritrdilo tudi delovno sodišče.

Država na področju zaščite voznikov avtobusov že dolgo miži na obe očesi. Avtobusna podjetja to s pridom izkoriščajo in svoje voznike silijo v nedopustne delovne pogoje. Opravljati morajo celo 14-urne izmene. Ministrstvo za infrastrukturo je zaradi medijskega pritiska in sindikalnih aktivnosti sicer sprejelo uredbo, ki naj bi po njihovih besedah naslovila problematiko pravičnega plačila voznikov. A v resnici ministrstvo od avtobusnih podjetij zahteva zgolj dosledno upoštevanje najosnovnejših delavskih pravic v zameno za bistveno boljše pogoje glede pridobivanja znatnih državnih subvencij in izplačevanja že sedaj visokih dobičkov. Politika je torej v zameno za deklarativno varovanje delavskih pravic kapitalu povsem popustila pri izkoriščanju javnih sredstev.

Boj avtobusnih voznikov razkriva kontradikcijo sodnega sistema, ki sicer velikokrat odloči v prid delavski strani, a dolgotrajni postopki paradoksalno številne odvračajo od tožb proti škodljivim delodajalcem. Primeri iz Arrive nas opominjajo, kako pomembna je močna sindikalna organiziranost. Zgolj sindikalna sloga, ki pomeni, da kolektiv stoji za vsakim članom, namreč z lahkoto prenese pritisk delodajalcev, kar prepreči tudi dolgotrajne sodne procese, namenjene predvsem ustrahovanju nepokornih. Zgolj organiziran boj zoper interese kapitala lahko zagotovi ustreznejše koordinirano gospodarstvo, v okviru katerega bomo delavci lahko dejansko soupravljali in svobodno izbirali delovne procese ter bomo zanje tudi pošteno plačani. Nikakor pa si ne smemo delati utvar, da bo takšna prihodnost prišla sama po sebi. Omogočijo jo lahko izključno dovolj močni sindikati.

Posted on

Belfaški delavci proti špekulativnemu kapitalu​

Belfastski delavci proti špekulativnemu kapitalu

Belfastski delavci napovedali boj za zeleno prihodnost proti tamkajšnjemu gigantu iz fosilne industrije.

Prejšnji mesec so delavci iz Belfasta prevzeli nadzor nad tamkajšnjo ladjedelnico Harland and Wolff. Od države zahtevajo, da podjetje nacionalizira in prestrukturira ladjedelniško dejavnost v proizvodnjo obnovljivih virov energije. Njihov boj razkriva kratkovidnost britanskih oblasti in pogoltnost špekulativnih kapitalistov.

Ladjedelnica je bila nekdaj ponos britanske težke industrije, ki je zgradila nekatere najbolj znane ladje – med drugim prvo ladjo na parni pogon Aurora, znamenito potniško ladjo Titanic in legendarno vojaško ladjo HMS Belfast. Danes se sooča s precejšnjimi težavami. Do leta 1989 je bila država (Velika Britanija) glavna lastnica podjetja Harland and Wolff. Vlada Margaret Thatcher, ki je znana po številnih primerih spodletelih privatizacij, je ladjedelnico prodala norveškemu podjetju Fred Olsen Energy, ki se je ukvarjalo s črpanjem fosilnih goriv. Zaradi spleta slabih poslovnih odločitev so pri Fred Olsen Energy razglasili stečaj. Na njihovem pogorišču je zraslo novo podjetje Dolphin Drilling, ki ga obvladuje investicijski sklad Strategic Value Partners. Dolphin Drilling je nemudoma pričel s postopkom “racionalizacije” poslovanja, kamor je sodila tudi prodaja ladjedelnice Harland and Wolff. Vendar zanjo bilo kupca, zato so pri Dolphin Drilling začeli pripravljati postopke za likvidacijo podjetja. 

Načrtom špekulativnih lastnikov so se uprli prav delavci z zasedbo prostorov in delovišč v ladjedelnici. S kolektivno akcijo so uspeli preprečiti predčasno in nepotrebno zaprtje pomembnega industrijskega obrata. Delavce pri zahtevah po prestrukturiranju navdihuje New green deal, ki predvideva postopno prestrukturiranje gospodarstva ob sočasnem pravičnem plačilu vseh delavcev. V Belfastu bi lahko s svojim ladjedelniškim znanjem brez večjih zapletov gradili generatorje, ki izkoriščajo sile plimovanja, pri čemer imajo že obilo izkušenj … Naštete aktivnosti neposredno ogrožajo sektor fosilnih goriv, v katerem je aktivno podjetje Dolphin Drilling, kar prizadevanja po zaprtju postavlja v nekoliko bolj zlovešč kontekst.

Čas ne bi mogel biti boljši, Velika Britanija namreč po več desetletjih ponovno vstopa v nekatera podjetja. Najodmevnejša novica o nacionalizaciji prihaja iz Škotske. V mestu Glasgow so pred kratkim nacionalizirali ladjedelnico Ferguson Marine Shipyard.

Belfastsko delavsko soupravljanje

Boj irskih ladjedelničarjev zagotovo še ni zaključen, usoda ladjedelnice Harland and Wolff pa je še vedno odvisna predvsem od pripravljenosti oblasti, da jo prevzame iz krempljev nekompetentnih in špekulativnih kapitalističnih lastnikov. Vendar izpeljana delavska zasedba ponuja navdih za širše sindikalno organiziranje, saj dokazuje, da kolektivni upor, koordinirano gospodarstvo ter delavsko (so)upravljanje lahko dosežejo marsikaj, tudi znotraj največjih industrijskih mastodontov.