Začetki sindikalnega organiziranja na Slovenskem
Prvi poskusi sindikalnega organiziranja modernega delavskega razreda segajo v obdobje nastanka industrijskega kapitalizma. Obrtniški delavci so se sicer že v srednjem veku povsod po Evropi pridruževali cehovskim združenjem, ki so pogosto v omejenem obsegu opravljali nekatere socialne funkcije, ki so kasneje prešle v domeno sindikatov. Čeprav so cehi obrtniške delavce pogosto varovali pred pritiski tržne konkurence, so delovali predvsem v prid vplivnih obrtniških mojstrov, ki so svojim vajencem in pomočnikom praviloma prepovedovali samostojno organiziranje. Do prvih poskusov avtonomnega sindikalnega organiziranja industrijskega delavstva pa je prišlo v 18. stoletju, sprva v Veliki Britaniji, kjer je industrializacija napredovala najhitreje.
V začetnem obdobju kapitalizma je bilo v industrijskih mestih, kot so Manchester, Liverpool in London, stanje pretežno neorganiziranega delavstva naravnost grozljivo: mezde pod eksistenčnim minimumom, množično otroško delo, 18-urni delovniki, pomanjkanje slehernih varnostnih in higienskih standardov na delovnem mestu, naglo naraščanje umrljivosti, lakota itn. Sindikalno združevanje industrijskega delavstva je bilo logična posledica njegovega neznosnega gmotnega položaja ter nevzdržnih delovnih in življenjskih pogojev.
Sprva so se sindikati borili zlasti za višje mezde. Marx je zato njihovo temeljno vlogo opisal takole:
»[V]rednost delovne sile je zavesten in ekspliciten temelj sindikatov, katerih pomen za angleški delavski razred je tako rekoč neprecenljiv. Vloga sindikatov ni nič manj kot to, da preprečujejo nižanje mezd.«
Delavstvo je s povezovanjem v sindikate na tehtnico razmerij moči, ki je bila močno nagnjena na stran kapitala, postavilo protiutež, ki pa je bila pogosto prelahka, da bi jeziček prevesila na stran dela. O absolutni premoči delodajalcev nad delavci je v Bogastvu narodov pisal tudi Adam Smith:
»Delodajalci so vedno in povsod združeni v tihem, neomajnem in soglasnem dogovoru, da ne bodo vzdignili delavskih plačil nad sočasno raven. […] kar naprej rezko kličejo na pomoč sodno oblast z zahtevo po strogi uporabi zakonov, ki so s tolikšno ostrino uperjeni proti zvezam služabnikov, delavcev in dninarjev. […] Delavci [se] silno redko vsaj malo okoristijo s silovitostjo [lastnih] povezav, ki se deloma zaradi posegov sodne oblasti, deloma zaradi večje vzdržljivosti delodajalcev, deloma pa zaradi stiske, ki večino delavcev na ljubo preživetju prisili k vdaji, končajo z ničemer drugim kakor s kaznijo ali zlomom njihovih voditeljev.«
Celo Smith, ki je bil goreč nasprotnik sindikatov – v »delavskih povezavah« je videl kršenje načel prostega trga –, je tako brez olepševanja popisal vseprisotno sovražno nastrojenost kapitalistov do sindikatov in obelodanil represijo državne oblasti nad organiziranim delavstvom. V Veliki Britaniji je bilo do zgodnjega 19. stoletja sindikalno povezovanje delavstva zakonsko strogo prepovedano: državne oblasti so sindikalno aktivne delavce množično zapirale, njihove voditelje pa je pogosto doletela celo smrtna kazen. Sindikate so v Veliki Britaniji v omejenem obsegu legalizirali leta 1824, ko je v večjih industrijskih mestih prišlo do razmaha delavskih gibanj, ki so zahtevala višje mezde in izboljšanje delovnih pogojev.
Mnogi militantni industrijski delavci so se sprva pridruževali ludističnemu gibanju: to se je kapitalističnemu režimu gospostva, ki je temeljil na uvajanju novih tehnologij, ki so izpodrivale visoko kvalificirano delavstvo, upiralo z uničevanjem strojev. Kasneje, po letu 1830, pa je prišlo do prvih poskusov ustanavljanja sindikalnih zvez na nacionalni ravni: najvidnejša med njimi je bila leta 1834 ustanovljena Grand National Consolidated Trades Union pod vodstvom utopičnega socialista Roberta Owna.
V poznih 30. in 40. letih 19. stoletja se je britansko delavstvo združevalo zlasti pod praporom čartizma, gibanja, ki se je sicer osredotočalo na politične dejavnosti, zlasti na boj za priznanje volilne pravice delavstva, vendar je prek političnih in poklicnoizobraževalnih aktivnosti hkrati spodbujalo sindikalno organiziranje.
V 50. in 60. letih je prišlo do nadaljnjega razmaha sindikalizma, zlasti v tekstilni industriji in inženiringu. Sindikati so se postopoma profesionalizirali in finančno okrepili, vendar pa so se hkrati deradikalizirali: medtem ko so v 30. letih v sindikatih prevladovali socialisti in revolucionarji, ki so nagovarjali celotni delavski razred, so v 60. letih vodilne položaje v sindikatih pogosto zasedali funkcionarji, ki so zastopali izključno visoko kvalificirano delavstvo. Prav deradikalizacija sindikatov je botrovala sprejetju zakonodaje (Trade Union Act), ki je leta 1871 na ravni celotnega Združenega kraljestva uzakonila svobodo sindikalnega združevanja.
V Habsburški monarhiji se je v drugi polovici 19. stoletja zaradi počasnejšega tempa industrializacije in protidelavske zakonodaje, ki je bila še strožja od britanske, tudi organiziranje industrijskega proletariata razvijalo počasneje. V Sloveniji je zemljiška odveza (1848) pospešila propadanje malih kmetov, hkrati pa je postopen razvoj industrije pričel izpodrivati obrtništvo.
Proletarizirane množice so zaposlitev iskale bodisi v domačih industrijskih središčih bodisi v večjih industrijskih mestih v tujini. Čeprav je bila v primerjavi z nemškim delom Habsburške monarhije, še zlasti pa v primerjavi z Veliko Britanijo, na Slovenskem industrija slabo razvita – velika večina prebivalstva je bila še vedno zaposlena v kmetijstvu –, se je število delavstva v industrijskih središčih in rudarskih revirjih postopoma povečevalo.
Delovni in življenjski pogoji industrijskega delavstva in obrtniških pomočnikov na Slovenskem so bili v 60. letih primerljivi s tistimi v Veliki Britaniji v začetku 19. stoletja. Zato se je tudi med maloštevilnim delavstvom na Slovenskem porodila potreba po sindikalnem organiziranju. Sprva so se delavci na Slovenskem povezovali zlasti v izobraževalne institucije, ki so jih socialistične stranke pogosto uporabljale za politično informiranje delavstva. Izobraževalna društva so se razmeroma hitro razvila v strokovne delavske organizacije, ki so opravljale temeljne funkcije sindikatov. Avstro-ogrske oblasti so leta 1867 prvič dopustile ustanavljanje izobraževalnih institucij, po velikih delavskih demonstracijah leta 1870 pa so sprejele tudi zakon o koalicijski svobodi oziroma svobodi združevanja.
Obdobje gospodarske konjunkture in začasne omilitve represije nad delavskimi gibanji v avstro-ogrski monarhiji je ob koncu 60. let 19. stoletja tudi na Slovenskem prvič spodbudilo sindikalno združevanje delavstva. Februarja 1868 so slovenski in nemški grafični delavci v Ljubljani ustanovili izobraževalno društvo za tiskarje, ki je že v prvem letu svojega delovanja prevzelo tudi temeljne sindikalne naloge. Tudi drugod na Slovenskem so po vzoru grafičnih delavcev iz Ljubljane pričeli ustanavljati narodnostno mešana izobraževalna društva za delavstvo: avgusta 1867 so tiskarsko društvo ustanovili v Mariboru, sredi leta 1868 pa tudi v Trstu.
S podporo izobraževalnih društev so se boju za višje mezde priključili obrtniški pomočniki, ki so se poleg delavstva udeležili prvih stavk na Slovenskem: leta 1869 je v Trstu izbruhnila stavka obrtniških pomočnikov in delavstva iz petih tržaških podjetij, aprila 1870 so stavkali krojaški obrtni pomočniki v Mariboru, marca 1971 pa še v Ljubljani.
Prve stavke industrijskega in obrtniškega delavstva so v Ljubljani, Mariboru in drugod na Slovenskem spodbudile ustanavljanje številnih strokovnih organizacij obrtniškega delavstva, ki so si za svoj primarni cilj zastavile izbojevati višje mezde. Med najvidnejšimi organizatorji strokovnega gibanja na Slovenskem je bil Matija Kunc.
Večina izobraževalnih in strokovnih združenj je že sredi 70. let 19. stoletja prenehala delovati. Po eni strani jih je zdesetkala huda gospodarska kriza, po drugi pa ponovna okrepitev zatiranja delavskih voditeljev s strani državnih oblasti. V drugi polovici 70. let je zato sindikalno gibanje na Slovenskem skorajda zamrlo, toda zavest o možnosti delavskega boja za višje mezde in uporabe enega najmočnejših orožij delavstva, tj. stavke, je živela dalje: leta 1876 je v Trbovljah izbruhnila prva spontana stavka, leta 1883 pa so stavkali tudi rudarji iz rudnika Ojstro pri Hrastniku.
- Karl Marx (1968): Resultate des unmittelbaren Produktionsprozesses, dostopno na: https://www.marxists.org/deutsch/archiv/marx-engels/1863/resultate/index.htm (11. december 2017).
- Adam Smith (2010): Bogastvo narodov, Studia Humanitatis: Ljubljana.
- Miroslav Stiplovšek (1989): Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, Založba Obzorja: Maribor.