Elementor #2

PET ZAHTEV

Delavski razredi ustvarjamo vse bogastvo. S plačo se nam ga vrne zgolj del, preostanek pa si v obliki dobička prisvojijo lastniki. Njihov dobiček je tako v resnici naše neplačano delo, s katerim samovoljno razpolagajo.

Pošteno plačilo

Z boljšimi delovnimi pogoji, s krajšim delovnim časom in višjimi plačami si vzemimo delež bogastva, ki smo ga ustvarili sami in nam zato pripada!

Pravična skupnost

Obdavčitev kapitala naj ustvarjeno bogastvo preliva v naše skupnosti: v ceste, šole, bolnišnice, pokojnine, socialno pomoč za dela nezmožne in nadomestila za brezposelnost za dela oropane!

Delavsko (so)upravljanje

Ker zaposleni v podjetjih in javnih ustanovah skupaj ustvarjamo, tudi kolektivno upravljajmo!

Koordinirano gospodarstvo

Namesto za dobiček posameznikov ustvarjajmo za potrebe vseh in delo skupaj usmerjajmo demokratično, koordinirano ter v sozvočju z okoljem!

Svobodno delo

S polno zaposlenostjo omogočimo sleherniku delo po njegovih zmožnostih in potrebah ter varno zaposlitev za pošteno plačilo!

KDO SMO DELAVSKI RAZREDI

Zaposlenim v zasebnem sektorju kapital pije kri neposredno, zaposlene v javnem sektorju pa oblega prek politike. V obeh primerih smo najkrajšo potegnili prekarci, mali podjetniki in obrtniki pa smo zaradi pritiska trga prisiljeni, da ožemamo kar sami sebe. Brezposelni smo sirote kapitalizma, revni in upokojenci pa njegovi pankrti. S pravno različnimi režimi izkoriščanja nas ideologija obrača enega proti drugemu, za slabe razmere pa krivi državo, korupcijo in davke.

Združuje nas usoda, ki nam jo je namenil kapitalizem, usoda najemodajalcev svoje delovne zmožnosti v zameno za nepravično plačilo. Usoda, da nas sistem izkorišča in nato izpljune.

Te usode ne bomo sprejeli! Združeni smo SILA! Zbrani v sindikat se izkoriščanju menedžerjev, trga in režimskih politikov postavljamo po robu ter se z ramo ob rami borimo za lepše skupno življenje.

RAZREDNI BOJ

Delavski razredi smo si svojo moč vselej gradili z ulico: v protestih, stavkah, uporih in revolucijah. A v zadnjih desetletjih je sindikalno gibanje na to tradicijo pozabilo. Na podjetniški ravni so sindikati pogosto pasivni, sindikalisti prodani, člani sindikatov pa ustrahovani. Sindikati so odtujeni od skupnosti in panožno razdrobljeni. Izgubljajo mobilizacijsko moč. V socialnem dialogu dosledno pešajo, medtem pa se na delovnem mestu množijo prekarnost, mobing in nezakonito izkoriščanje.

V Sindikatu združenega dela SILA združujemo moči preko meja panog. V skupnost aktivno posegamo in z njo gradimo zavezništvo. Delujemo po načelu razredne solidarnosti: vsi za enega, eden za vse! Namesto socialnega dialoga je naše orodje razredni boj.