Razbijamo ideološke mite
O davkih in konkurenčnosti
”Če znižamo davke in prispevke, se bodo dvignile plače!”
Prispevki in davki se odvajajo od neto plače. Če jih znižamo, se bo neto plača najbolj dvignila najvišjim plačam in najmanj najnižjim. Razliko bodo plačale osiromašene storitve javnega dobrega, ki pa najbolj služijo ravno tistim z najskromnejšimi prihodki. Ob tem bo logika dobička vztrajala in hitro pripeljala ne le do okleščene socialne države, ampak tudi do novih zniževanj delavske neto plače.
”Davki uničujejo konkurenčnost!”
Če si vsi konkuriramo, smo na koncu na istem, le življenje je slabše in brezposelnih je več. Nasprotno pa ravno obdavčitev kapitala omogoča demokratično investiranje v sklenjeno gospodarstvo in velike proizvodne verige, ki lahko mednarodno konkurirajo s tehnologijo in produktivnostjo, ne pa z davčnim siromašenjem, uničevanjem okolja in izžemanjem zaposlenih. V takem okolju lahko učinkovito delujejo tudi obrtniki in mali podjetniki.
”Če znižamo obdavčitev kapitala, bo delovnih mest več, plače pa bodo višje!”
Višji prihodki lastnikov in menedžerjev se dokazano prelivajo v njihov luksuz in davčne oaze, ne pa v višje plače in nova delovna mesta. Nasprotno pa lahko davčni izkupiček demokratično investiramo za potrebe naše skupnosti: v nove šole, bolnišnice, gasilske domove, oskrbo starejših, ceste in vse ostalo. Demokratično investiranje se pozna tudi na delovnih mestih in gospodarstvu kot celoti, saj javna poraba poganja domače povpraševanje in gospodarsko aktivnost – luksuz bogatih in računi v davčnih oazah pač ne.
”Davki dušijo obrtnike in male podjetnike!”
Gradnja malega gospodarstva z nižanjem davkov vodi v nerazvojno kramarsko gospodarstvo, siromašenje družbe in padec življenjskega standarda – tudi obrtnikov in malih podjetnikov. Drobni sektor lahko učinkovito deluje le, če mu kupno moč in naročila zagotavljajo domače sklenjene verige velikih podjetji kot hrbtenica vsakega razvitega gospodarstva.
O javnem in zasebnem
”Javni sektor je parazit zasebnega sektorja!”
Zasebni sektor ni enovita celota, ampak ga sestavljata delo in kapital. Slednji preko obdavčitve v resnici tudi omogoča delovanje javnega sektorja. A če to obdavčitev znižamo, razlika ne bo končala v žepu zaposlenih v zasebnem gospodarstvu, temveč v žepih menedžerjev in lastnikov.
”Javni sektor je neproduktiven!”
Javne storitve nam zagotavljajo dostopno zdravje, izobrazbo, ceste, športne dvorane, požarno varnost in znanstveni napredek, če naštejemo samo najbolj izpostavljene dejavnosti. Mar res ni produktivno, da smo ljudje pametni in zdravi? Kjer so te storitve slabe, je to ravno zato, ker je javno dobro nažrla profitna logika zasebnega sektorja.
”Javni sektor je stroškovno neučinkovit!”
Za kapital vsekakor, saj del njegovih dobičkov preusmerja v potrebe zdravja in izobraževanja delavskega razreda, namesto da bi si ga izplačali kapitalisti. Povsod, kjer so javne storitve privatizirane, so za delavski razred dražje in delujejo slabše.
”Zakaj zaposleni v zasebnem sektorju delamo za minimalca, javni uslužbenci pa ne?!”
Zato, ker so javni uslužbenci bolje sindikalno organizirani in odločnejši v boju za svoje pravice. Kot v zasebnem pa tudi v javnem sektorju ne vlada enakost. Elite direktorjev in določenih poklicev si prisvajajo velik kos pogače, medtem ko prenekatere čistilke, hišniki, pripravniki delajo za mizerno plačilo in kot prekarno zaposleni životarijo.
”Porabimo več, kot ustvarimo, zato moramo socialo in javne storitve skrčiti!”
Če res porabimo več, kot ustvarimo, zakaj potem bogati postajajo bogatejši in neenakost narašča? Samo v zadnjem letu je čisti dobiček narasel na 3,6 milijarde, v nekaj letih pred tem pa poskočil kar za 19-krat. Istočasno so plače stopicale na mestu: bogastvo se je pretopilo v blaginjo kapitalistov, menedžerjev in rentnikov, ne pa v delavsko in družbeno blaginjo. Poleg tega država ni gospodinjstvo, saj javna poraba ustvarja veliko več bogastva, kot ga njeno krčenje prihrani.
O brezposelnosti in sociali
”Pokojninski sistem ni vzdržen, zato se mora delovna doba podaljšati”
Tegobe pokojninske blagajne se vlečejo več kot dve desetletji, ko je oblast kapitalistom prepolovila prispevke in ustvarjeno luknjo obesila delavskemu razredu z zniževanjem pokojnin. Kot družba ustvarimo dovolj, da podaljševanje delovne dobe in nižanje pokojnin ni potrebno, a si sadove dela nepošteno, dasiravno legalno, prisvaja peščica ljudi na vrhu podjetij in bank. Če jim s pravičnimi prispevki zaplenimo, kar je našega, pokojninski sistem ne bo le vzdržen, delovno dobo lahko celo skrajšamo!
”Revni in brezposelni so lenuhi in goljufi, ki ne želijo dela!”
Če imamo 100.000 brezposelnih in samo 1000 prostih delovnih mest, so lahko vsi iskalci zaposlitve vrhunsko motivirani in usposobljeni, pa jih bo delo dobila le peščica. Kapital je tisti, ki ne ustvari dovolj delovnih mest, saj armado brezposelnih izkorišča za izsiljevanje zaposlenih. Tak tržni kaos peha ljudi v začarani krog revščine, iz katere se sami ne morejo izkopati. S polno zaposlenostjo delodajalcem to moč lahko odvzamemo in jih v odpiranje delovnih mest prisilimo.
”Brezposelne in socialce je treba prisiliti na trg, saj živijo na naš račun!”
Socialne pomoči ponujajo zatočišče pred najhujšim izkoriščanjem. In boljša kot je socialna varnost, lažje je zavrniti delo za izkoriščevalsko plačilo. Zato je delavski odgovor popolnoma nasproten propagandi delodajalcev: socialno pomoč moramo okrepiti in (tudi) tako izsiliti človeka vredne plače! Poleg tega so zlorabe socialnega sistema le strategija preživetja in zelo redke, a so propagandno napihnjene. Razlog je enak tistemu, ki tiči za netenjem spora med zaposlenimi javnega in zasebnega sektorja: preusmerjanje ljudskega srda stran od obilja parazitov, ki se zares mastijo z našim delom – kapitalistov, menedžerjev, industrijskih baronov, finančnih aristokratov in rentnikov vseh vrst.