Naloge sindikalizma

Predgovor

Zgodovina preteklih dvesto let je zgodovina kapitala. Njegovi ideologi nas prepričujejo, da je svet po njegovi meri najboljši izmed vseh mogočih, ali pa vsaj najmanj slab. Opisujejo ga z raznolikimi imeni: prosti trg, svobodno podjetništvo, konkurenčno gospodarstvo, celo kot konec zgodovine. A paleta oznak le skriva slabo vest, ki jo razgrinja pravo ime. Zadnji dve stoletji sta – stoletji kapitalizma. Naša družba je kapitalistična družba in njena kriza je kriza kapitalizma.

Kapitalizem je izkoriščevalski sistem človeka po človeku. Ženejo ga dobički, ki jim ni mar ne za človeško trpljenje, ne za uničevanje okolja. Zato je zgodovina kapitalizma tudi zgodovina odpora proti njegovemu izkoriščanju. Delavke in delavci, ponižani in razžaljeni, žrtve kapitalizma z vseh koncev sveta, so se nepretrgoma borili za svoje pravice in dostojanstvo. Dobička željnemu kapitalističnemu kolesju so zoperstavili edini vzvod obrambe, ki so ga imeli. Svoje moči so združili v protestih in stavkah, na barikadah in v revolucijah.

Solidarno so nam priborili 8-urni delovnik, dostojno plačilo za opravljeno delo, pokojnine, dostop do zdravstva in izobrazbe, pravico do izbire svojih lastnih voditeljev na volitvah. Celoten nabor delavskih, socialnih in državljanskih pravic.

Najučinkovitejše orodje te pogumne množice mož in žena? Sindikat.

Po silovitem napadu na delavske pravice v zadnjih desetletjih, je danes ta mogočna ljudska moč upešala. Na delovnem mestu se ponovno množi izkoriščanje, delovni čas se podaljšuje, demokracija pa postaja resničnostni šov. Izobrazba in zdravje nista več univerzalni pravici, ampak vse bolj dostopna le še tistim, ki zanju lahko izdatno plačajo. Vse zato, ker se je sindikalna sila spremenila v okoreli birokratizem in pogajanja za drobtinice, pogumnim združenim nastopom pa se je odrekla.

Zadnja kriza je prizadela delovne ljudi, lastniki kapitala pa so še utrdili svoj primež nad družbo. A pokazala je tudi vso krhkost te oblasti. Delovni ljudje zato pravimo – dovolj. Dovolj izkoriščanja. Dovolj nazadovanja zgodovine. Dovolj pohlevnega birokratizma. Nazaj si jemljemo, kar je našega. V Sindikatu združenega dela SILA, spet gradimo svojo moč.

Obraz kapitalizma

Kapitalizem, prepuščen samemu sebi, je politično-ekonomska grozljivka v človeški podobi. Še pred manj kot dvema stoletjema je delavstvo v državah zahodne Evrope, živelo in delalo v razmerah, ki so srhljive tudi v primerjavi s sodobnimi znojilnicami na Kitajskem, v Pakistanu ali Indoneziji. Mladoletni otroci, pogosto stari manj kot deset let, so bili v rudnikih, predilnicah, na gradbiščih in drugod, prisiljeni delati 12, 14, 16 in več ur na dan. Vse to za mizerno plačo, ki jim nikakor ni omogočala dostojnega življenja, kratko kot je to življenje v takšnih razmerah bilo.

Kapitalizem ni delavcem ničesar podaril

Razmere pa se niso izboljšale zaradi napredka humanosti in večje človečnosti v odnosu do delavstva. Nasprotno, vse pravice so bile izborjene s trdimi, pogosto tudi krvavimi boji.

Delavske pravice so pod nenehnim pritiskom

V krizi dobički upadejo, investicije se zaustavijo, kapital je potisnjen v kot. Da preživi in ponovno zažene cikel donosnosti, najprej poseže po delavskih pravicah. Ob pomoči vladajoče politike je pri nas temu procesu nadel še posebej nedolžno ime: varčevalni ukrepi in fleksibilizacija.

A tudi brez krize nas politični razred in gospodje z gospodarske zbornice prepričujejo, da živimo nad lastnimi zmožnostmi. Že v predkriznem obdobju so bile delavske pravice izpostavljene nenehnim poskusom odpravljanja in omejevanja. Če je ob izhodu iz Jugoslavije Slovenija poznala enovite redne zaposlitve, je zadnjih 25 let pritiskov organiziranega kapitala delo za nedoločen čas postopoma razcepilo. Najprej smo dobili pogodbe za določen čas, potem avtorske in honorarne pogodbe, nato agencije za posredovanje dela. Najčistejšo različico kapitalistične ideologije, da je vsak posameznik podjetnik – v resnici pa izkoriščan delavec –, pa predstavlja trend espeizacije, siljenja posameznikov v ustanavljanje s. p.-jev in namesto neposrednih zaposlitev sklepanje pogodb, ki ne zagotavljajo niti minimalne varnosti.

Nasploh se delež prekarnih zaposlitev bliža polovici vseh zaposlitev, medtem ko brezposelnost ostaja na visoki ravni – med mladimi je brezposelnih že kar polovica. Revščina je vsesplošna, saj pod pragom tveganja živi že 300.000 ljudi. Človeštvo še nikoli ni ustvarjalo tolikšnega bogastva, družbena slika pa vedno bolj spominja na izkoriščanje iz obdobja 19. stoletja. Najkrajšo potegnejo ravno tisti, ki to bogastvo edini ustvarjajo – delavci in delavke.

Kdo ustvarja vrednost

Po prepričanju režimskih ekonomistov je naša družba skupnost enakih, v njej pa vsak svoje sreče kovač. Če je reven ali brezposeln, je to zato, ker svojo srečo pač kuje slabo: je len, se je vpisal na napačen študij ali pa je kratkomalo nesposoben in si zato zasluži, da tolče revščino. In podobno.

Po drugi strani je po njihovem mnenju blagostanje plod neugnane delavnosti podjetniškega talenta, ki so mu delavci lahko hvaležni, da sploh imajo službo. Pri tem namerno spregledajo, da nihče ne pride do uspeha brez družbene pomoči. Nemara pomembneje: spregledajo, da kapital ne zaposluje iz globine svoje srčne dobrote, marveč zato, ker mu delavci nosijo dobiček. Slabše kot so plačani, dlje kot delajo, večji je ta dobiček.

Zakaj menjava ne prinaša nove vrednosti

Zato ne drži, da podjetniški presežki nastajajo kot plod posebej talentiranega nosu za dobro kupčijo. Če nekaj dobro prodamo, nismo ustvarili nobene nove vrednosti. Celo ko nekoga oropamo, kot so to denimo počele in še vedno počno zahodne velesile z naravnimi bogastvi držav v razvoju, s tem v resnici ne ustvarjamo nove vrednosti, le prisvojimo si jo.

Tehnološke inovacije vedno prinašajo tehnološke viške

Prav tako ne drži, da presežke ustvarjajo podjetniška drznost, inovacije, družba znanja ali izumi. Nek izum lahko podjetju za določeno obdobje res dvigne produktivnost, mu s tem omogoči konkurenčno prednost in poveča dohodke. A če potegnemo črto, je tehnologija le podaljšek človeškega napora, ki mu pomnoži moči, sama po sebi pa je presežkov nezmožna.

Živo in mrtvo človeško delo

Najbolj zgoščeno povedano: vso vrednost ustvarjajo delavci in delavke, živo človeško delo. Človeška delovna zmožnost, ki se prodaja na trgu, ima za razliko od ostalih dobrin to posebno lastnost, da lahko ustvari nekaj novega, nekaj več od sebe. Noben stroj ni zmožen tega, česar je zmožen človek: da ustvarja večjo vrednost, kot jo dobi v zameno v obliki plače oziroma mezde. Navsezadnje je stroj le vsota vloženega dela, sam po sebi pa je mrtvo delo, podvrženo zobu časa, in z obrabo izgublja vrednost.

Ko vstopamo v delovno razmerje, je morda videti, da z mezdo dobimo povrnjeno, kar z delom prispevamo. Pa ni tako. Kapital delovno silo najema po ceni, ki si jo ta sama izbori. V zameno si lasti sadove njenega dela in z njimi razpolaga, kot mu je drago. A pozor: menjava ni nikoli enakovredna. V svojem delovnem času zaposleni vedno ustvarijo več dobrin, ki, ko se enkrat prodajo, nanesejo več, kot zaposleni prejmejo plačila za delo. Ko od tega odštejemo še nabavo materiala, administracijo in druge stroške, dobimo čisti dobiček

Ta presežek dobrin, ki ga ustvarijo delavke in delavci, pobaše pa ga kapital, ima zgovorno ime – presežno delo. Vrednost, ki jo tako ustvarijo, se imenuje presežna vrednost.

Neplačane nadure se kapitalu še kako izplačajo

Ko delavec ali delavka proda svojo delovno silo, jo proda za določeno število ur, običajno za 8 ur dnevno, 40 ur tedensko. Seveda je v današnjih časih to vedno bolj mrtva črka na papirju, a vzemimo jo vseeno za izhodišče. Od delavca podjetnik pričakuje, da v nekem družbeno sprejemljivem času opravi določeno storitev. Če je obča družbena norma, da se v enem dnevu sestavi na primer 80 računalnikov, jih mora tudi delavec v 8 urah sestaviti prav toliko. Če bi se tako ustvarjena vrednost v celoti prevedla v plačo zaposlenega, potem bi presežna vrednost izostala, z njo pa bi izostali tudi dobički.

Običajno stvar deluje tako, da zaposleni svojo plačo pokrije, denimo, s 6 urami dela. Ker pa se je v pogodbi, ki jo je podpisal, zavezal, da bo delal 8 ur na dan, v preostalih dveh urah sestavi še dodatnih 20 računalnikov. Zanje ni posebej plačan, so tako rekoč darilo delodajalcu in tisti presežek oziroma presežna vrednost, ki omogoča kovanje dobičkov. Stopnjevanje delovne intenzivnosti in prisilne nadure obseg tega presežka le še povečujejo.

Zaposleni tako prejemajo manj, kot so ustvarili s svojimi rokami ali možgani. Z ustvarjenim tudi ne razpolagajo, dasiravno so v njem nakopičeni njihovi telesni in miselni napori.

Naše delo, naša last!

Od tod izvirajo tri temeljne naloge sindikalizma.

Da zaposleni ne prejmemo celote ustvarjene vrednosti, pa ni (le) plod pohlepa. Lastniki in menedžerji so dobičkom podvrženi po nujnosti, zaradi narave kapitalistične ureditve. Izkoriščanje v kapitalizmu vselej sistemsko in vodi v vseuničujoče gospodarske krize

Zakaj se zgodi kriza…

Različni kapitali na trgu med seboj tekmujejo. Medsebojno si zbijajo cene v želji prodati čim več. Bolj je podjetje dobičkonosno, lažje vlaga v širjenje lastne proizvodnje, dviga produktivnost svojih zaposlenih in se kosa s konkurenco. Kapitalistično podjetje, ki bi zaposlenim izplačevalo poln delež ustvarjene vrednosti, zato sploh ne obstaja – ker ne more obstajati! Če naj drži tempo v primerjavi s svojimi tekmeci, potrebuje dobičkonosno izžemanje zaposlenih, sicer propade. Naj je lastnik dobrohoten filantrop ali pohlepen stiskač, temu tržnemu kolesju se mora prilagajati, sicer kot lastnik propade. Odprava sistemskega izkoriščanja in načelo, da naj vsak uživa sadove svojega dela, zato zahtevata tudi odpravo kapitalizma samega.

Preobilje in zasičenost trga

Ta dirka do dna pa s seboj prinese dve usodni posledici.

Prva je, da se z rastjo produktivnosti – torej z učinkovitejšo organizacije in učinkovitejšimi stroji – niža delež človeškega dela. Kot smo videli, je ravno živo, presežno delo tisto, ki napaja dobičke. Seveda se zaradi večjega obsega proizvodnje celokupni dobički večajo, vendar delež dobička na posameznega delavca upada. Rečeno drugače: znižuje se profitna stopnja. Če so dobički majhni, se kapitalu proizvodnja ne izplača, saj tvega, da ga povozi konkurenca. Z vsako investicijo, z vsakim obratom kapitala se zato povečuje verjetnost, da bodo dobički v neki skupnosti tako upadli, da bo na njih temelječi gospodarski pogon zastal. Samo vprašanje časa je, do kdaj bo tega zastanka tudi prišlo, družba pa bo spet v stiski spremljala, kaj vse bo nova kriza kapitalizma prinesla in kaj bo nenazadnje odnesla …

Druga posledica učinkuje podobno, o čemer pričajo pretekle krize. Te niso nastale zato, ker bi družbam česa primanjkovalo, temveč so te krize, nasprotno, krize preobilja. Ker kapital proizvaja za trg v vedno večjih količinah, sicer bi ga ujela konkurenca, se tržišče zasiči s stvarmi, ki jih nihče več ne potrebuje oziroma jih ne more ali noče kupovati. Dobrine ostajajo na policah, dobički se ne vračajo dovolj hitro ali pa se sploh ne vračajo – in kriza spet trka na vrata.

Lažno upanje finančnega sektorja

Z upadanjem dobičkonostnosti produktivnih investicij, ki dejansko nekaj ustvarijo, se kapital preusmeri v obljubo fiktivnih dobičkov, ki jo ponujajo finančni trgi. Te postanejo odvezani od realnega sektorja, špekulativno rastejo in padajo na migljaj govoric ali komentarje finančnih mogotcev.

Ker se lahko nekaznovano razraščajo, zadobijo globalno težo, panika finančnih trgov pa se hitro preseli tudi v območje proizvodnje, ki je že tako na meji rentabilnosti.

Kriza kapitalizma, ki se je s preusmeritvijo v finančni kazino odložila, se vrne z maščevalno silovitostjo. Natanko to se je zgodilo z ameriškim nepremičninskim trgom, podobno pa tudi v Evropi in pri nas. Na obeh straneh Atlantika so tako celotne soseske praznih novogradenj, običajno le streljaj od ljudi, ki si ne morejo privoščiti takšnih nepremičnin – ali pa celo nobene in so zato brezdomci. V svoji temeljni iracionalnosti gona za dobički je kapitalizem arhitekt svojih lastnih kriz.

Nosilci kapitala so že združeni v razred

Ima pa ta gon za dobički tudi politične učinke. Čeprav so posamezni kapitalisti na trgu sicer konkurenti, pa jih ravno nujnost dobička druži v razred, ki se zaveda svojega skupnega interesa. Razmeroma harmonično delujejo v smeri klestenja delavskih pravic, mezd, izogibanja plačilu davkov in njihovega zniževanja.

Delavstvo v razred poveže šele solidarnost

Na drugi strani pa so delavski razredi razbiti zaradi različnih življenjskih okoliščin, vezanih na posamezna konkretna dela. Da jih druži enak strukturni položaj kolesca v profitni mašineriji, ki daje svojo delovno zmožnost v najem in je ne glede na panogo nujno deležen izkoriščanja, tega se morajo zaposleni šele zavedeti. To zavest pa morajo utrditi v skupnem odporu proti izkoriščanju in prizadevanjih za njegovo odpravo – predvsem v solidarni sindikalni organiziranosti.

Trg mora oditi!

Ker je izkoriščanje v kapitalizma sistemsko, botruje pa mu trg, je edino smiselno, da sindikat na svoj prapor zapiše tudi odpravo trga, tega iracionalnega instrumenta uničevanja.

…in kako iz nje

Kako se uničuje vrednost

Če prodaja praznih novogradenj pod ceno pomeni izgubo vrednosti, potem se teh nepremičnin enostavno ne bo prodalo. Obdobje tovrstne zasičenosti, ko je trg poln blaga, ki si ga ljudje ne morejo privoščiti, se običajno razreši s tem, da to blago izgubi na vrednosti, da se ta vrednosti tako ali drugače uniči. Bodisi s stečaji podjetij, odpuščanji, varčevalnimi ukrepi bodisi z vojaškimi intervencijami v tujini, ki delujejo kot gospodarski stimulans (še posebej za orožarsko industrijo). Rečeno drugače: krize so proces uničevanja ustvarjene vrednosti do točke, ko je uničenje dovolj veliko, da lahko kapital spet posluje z dobičkom. Družbena cena, ki jo zato plačuje delavski razred, pa je strahovita. Strategije dvigovanja dobičkov so hkrati strategije izžemanja delavstva.

Z neformalnimi pritiski, ki so v času finančne krize še toliko bolj učinkoviti, lahko podjetje delavca prisili, da opravlja dodatne, neplačane nadure, hodi na delo tudi ob koncih tedna, opravlja nočne izmene, ki niso plačane, kot bi morale biti. Vsa ta prisila je še toliko bolj učinkovita, ker lahko kapitalist vedno pokaže na vrste čakajočih na zavodu za zaposlovanje, ki bi z veseljem delali še več za še manj denarja. Tako se povsem odkrito in brezsramno viša intenzivnost dela, delavec, prepuščen samemu sebi, pa nima nikakršne moči, da bi se uprl oziroma uveljavil vsaj tisto, kar mu pripada že po zakonu.

Višje, hitreje, ceneje

Večja produktivnost in konkurenčnost sta le lepše zveneči sopomenki za povečevanje delovne intenzivnosti in večjo izkoriščevalsko moč kapitala. Zgoraj omenjene tehnološke inovacije res pomenijo, da je v krajšem času mogoče proizvesti več, pomenijo pa tudi, zaposleni postanejo tehnološki višek, saj tolikšna delovna sila ni več potrebna, in izgubijo službo. Tisti, ki zaposlitev obdržijo, so v nenehnem strahu pred izgubo zaposlitve poslušni, hkrati pa prisiljeni v večjo intenzivnost dela.

Kdor delo želi, ga tudi dobi!

Da narašča materialno obilje, hkrati pa naraščata tudi revščina in dolžina delovnika, medtem ko standard življenja delavskega razreda upada, je popolnoma nesmiselno, če škodljivosti in nepravičnosti niti ne omenjamo. Še posebej nepravično pa je, da tisti, ki želi delati, dela ne dobi – preprosto zato, ker kapital v svoji iracionalnosti in ob tehnoloških viških ne ustvari dovolj delovnih mest, saj potrebuje konstantno rezervno armado delovne sile, da lahko izsiljuje tiste, ki delo imajo.