Avtor: Miha Kordiš

Posted on by

Kaj nas je naučil boj poštarjev

Česa nas je naučil boj poštarjev

Sporočilo boja delavcev Pošte: do poštenega plačila in svobodnega dela vodi le delavska enotnost.

Drugo polovico februarja je zaznamoval boj sindikatov na Pošti Slovenije proti slabemu plačilu in nevzdržnim pogojem dela, tudi z napovedjo stavke. Kolegom iz Sindikata poštnih delavcev in Sindikata prometa in zvez čestitamo za pokončno in nepopustljivo držo pri zaščiti temeljnih pravic delavcev in podpis znatno boljšega sporazuma od tistega, ki jim ga je delodajalec prvotno ponudil. Primer jasno kaže, da se je za pošteno plačilo in svobodno delo treba boriti čvrsto, neizprosno in enotno.

Prvi zaključek izkušnje poštarjev, ki ga lahko posplošimo, je nujnost delavske solidarnosti in enotnosti: delavski boj je uspešen le, če delavstvo združi sile. Tako smo še pred dvema letoma lahko prebirali o neslogi, celo medsebojnem spotikanju med obema sindikatoma. Korist je požel delodajalec in po zgledu rekla »Kjer se prepirata dva …« delavski boj utišal le z dvigom neobdavčenega nadomestila za malico.

Šele s skupnim nastopom sta sindikata uspela doseči korenit premik v izboljšanju pogojev dela.

Drugi zaključek je svarilo pred »začasnim« popuščanjem zahtevam poslovodstev. Sindikata sta z izjemnim naporom in bojem dejansko uspela izpogajati »le« vrnitev v obdobje pred letom 2012. Izkušnja sindikatov Pošte Slovenije nam zato sporoča tudi, da se je treba za pravice boriti neprestano, saj jih je lahko izgubiti, precej težje pa si jih je povrniti. 

Zato še enkrat čestitamo obema sindikatoma, da sta to spoznala, združila moči in v slogi uspela. Skupaj smo močnejši!

 

Posted on by

Stop izkoriščanju prevoznikov

Stop izkoriščanju prevoznikov

Pozivamo k nadzoru nad praksami izkoriščanja v prevozništvu, kot so se razkrile v primeru Katja Transport.

V minulem tednu smo lahko brali izkušnjo voznika v transportnem podjetju Katja Transport, ki je na teden preživel 84 ur na delovnem mestu z nerednimi, tudi prekratkimi počitki. Državne organe pozivamo k nadzoru nad tovrstnimi praksami, ki bolj kot v načela pravične skupnosti, poštenega plačila in svobodnega dela sodijo v učbeniške zglede iz obdobja industrijske revolucije. A tako kot v industrijski revoluciji tudi danes izkoriščanju najbolj pristriže peruti organiziranje zaposlenih samih: združevanje v sindikat in skupen nastop za svoje pravice.

Izkušnja voznika Katja Transporta ni osamljen primer. Sodeč po pričevanju delavcev v prevozništvu gre za prakso, širšo od zgolj enega podjetja. Po tiho jo podpira tudi ministrstvo za infrastrukturo: bolj kot nevarnost kronično utrujenega voznika v cestnem prometu ga skrbi konkurenčnost prevoznikov, ki se kljub dobičkom ne odrekajo varčevanju na plečih delavca.

Svoje prispeva še brezbrižnost nadzora, ki dopušča, da se prevoznikom obračunavajo prispevki od minimalne plače, medtem ko se preostali znesek za vrtoglavih 84 ur tedensko izplača v obliki neobdavčenih dodatkov k plači. Z mižanjem na obe očesi se tako povzroča škodo državnemu proračunu, ki bi financiral politike pravične skupnosti: ”konkurenčnosti” države ne gradijo usluge izkoriščevalskemu kapitalu, ampak zagotavljanje javnih storitev državljanom in državljankam. Kako kratkoročna je ta miselnost, se bo pokazalo, ko bodo dobički izkoriščevalskih podjetij parkirani v nepremičnine in luksuzne avtomobile, lastniki teh podjetij pa bodo na državni proračun ”odvrgli” izmozganega delavca šibkega zdravja. 

Mora pod kolesi spečega voznika res končati majhen otrok, da bo vsem odgovornim postalo jasno, da je kimanje nehvaležnim izkoriščevalcem igra z vžigalicami ob sodu smodnika?