Lekcije za delavski boj
Delodajalci in sindikati družno zapuščajo Ekonomsko socialni svet, ki kot vladno posvetovalno telo vodi t.i. socialni dialog. Podpora sindikatov delodajalski strani razkriva pasti profesionalnega od delavcev odmaknjenega sindikalizma in je pomembna lekcija za naš delavski boj.
Pojdimo na začetek zgodbe. Ekonomsko socialni svet (ESS) je leta 1994 ustanovila Vlada Republike Slovenije. Svet poenostavljeno rečeno zastopa tri različne interese; kapitalistične, delavske in interes vlade. Sestavlja ga 15 članov, vsi trije razredi pa imajo po pet predstavnikov. Ekonomsko-socialni svet je ustanovljen z namenom, da obravnava vprašanja in ukrepe, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko, kakor tudi tista, ki se nanašajo na posebna področja dogovarjanja socialnih partnerjev ter daje v zvezi z njimi mnenja oziroma stališča.
Sodeč po sporočilu za javnost naj bi predstavnike delavcev zmotilo, da se številni zakoni sprejemajo mimo ESS. Kateri so ti sporni zakoni? Zakon o minimalni plači, s katero je bila znatno dvignjena minimalna plača, prihodnje leto pa bodo iz nje izvzeti vsi dodatki, s čimer bo marsikateri delavec pridobil povišico, ki bi si jo že zdavnaj zaslužil. Sindikati so sicer predlog minimalne plače navkljub temu podprli… “Sporen” je tudi noveliran Zakon o delovnih razmerjih s katerega spremembo so starši prvošolčkov dobili prosti dan na dan vstopa v šolo in predlagani zakon s katerim bi se ukinilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki disproporcionalno vpliva na delavski razred z najnižjimi dohodki in maloštevilni kapitalistični eliti omogoča bajne zaslužke. Prav zadnji zakon je najverjetnejši razlog, da je ESS zapustila kapitalistična stran, saj bi z ukinitvijo zavarovanja največ izgubili najbogatejši.
Ostajamo brez besed
Ob vsem zapisanem nas lahko torej poteza etabliranih sindikatov bega. Institucionalizirane oblike pogajanj z lahkoto ustvarjajo iluzijo, da delavski razred pridobiva pravice, ki jih z metodami “ulice” ne bi uspel izpogajati – čeprav izkušnje vedno znova potrdijo, da delodajalci resnično popustijo šele ob kolektivnem pritisku in stavkah. Socialni dialog je dejansko eden izmed mehanizmov, ki vsaki izmed treh strani daje vzvod za pritisk na ostale.
Sindikati očitno tokrat niso prepoznali, da kapitalisti s prekinitvijo socialnega dialoga igrajo predvsem svojo umazano politično igro. Sindikati so njihovo igro sprejeli iz gole naivnosti da lahko s to potezo “rešijo” socialni dialog, čeprav so s tem ogrozili ukrepe, ki bi mnogim delavcem prinesli boljše pogoje življenja…
Prekinitev socialnega dialoga je zato svarilo delavskemu boju. Profesionalni sindikalizem zapira sindikalno delovanje, sindikate oddaljuje od njihove baze – delavskega razreda in v skrajnih primerih celo paktira s kapitalisti v okviru raznih socialnih dialogov. Morda bi tudi tu veljalo iskati razloge za stagnacijo in upadanje članstva nekaterih največjih sindikatov.