Posted on

Outsourcing: razbijanje delovnih kolektivov v javnem sektorju

Outsourcing: razbijanje delovnih kolektivov v javnem sektorju

Pozdravljamo poziv ministrstva za šolstvo in se pridružujemo številnim sindikatom v pobudi za zmanjševanje najemanja zunanjih izvajalcev – oziroma »outsourcinga«.

V času prehoda v kapitalizem je ideologija vitke države iz državnih organov in javnih zavodov začela izdvojevati podporne službe čiščenja, varovanja, vzdrževanja, zaposlene v kuhinjah, na recepcijah in podobno. Ti so v najslabšem primeru službo izgubili, v najboljšem pa se preselili v prekarne režime dela pri zunanjih zasebnih izvajalcih. Svobodo dela teh zaposlenih zato nažirajo nizke plače in množične kršitve, trend pa lahko obrnemo le s ponovnim zaposlovanjem neposredno v javnih zavodih in državnih organih.

pucanje
»Jasno je, da ne gre le za posamezne kršitelje, ampak da se za outsourcingom skriva sistematično spodnašanje delavskih pravic.«

Primer slabe prakse? Praksa slabe prakse!

O akutnem stanju zgovorno priča serija odmevnih primerov, ki so našli pot v javnost. V začetku leta smo izvedeli, da Ministrstvo za javno upravo čistijo zaposlene podjetja Aqua d.o.o., ki za sobotno in nedeljsko delo niso bile deležne poštenega plačila, ki so bile že dva meseca kar brez plačila in ki sploh nimajo pogodb.

Podobno čistilke prostorov Zavoda za zaposlovanje niso bile zdravstveno zavarovane, saj niso imele plačanih prispevkov. Po OŠ Olge Meglič, kjer bodo zaposlene čistilke preusmerili na zunanjega izvajalca, so se za zunanjega izvajalca šolske prehrane odločili v Šolskem centru Ptuj. Jasno je, da ne gre le za posamezne kršitelje (spomnimo se na kršitve v podjetjih ManicomBeki plus ali Cleaning), ampak da se za outsourcingom skriva sistematično spodnašanje delavskih pravic.

Ključna argumenta vodstev za outsourcing sta prenos upravljanja in znižanje stroškov. Slednje postavlja na laž Fakulteta za družbene vede, kjer so čistilke zaposlili in ob tem izpostavili, da je to zanje v resnici – cenejše.

A četudi ne bi bilo tako, pošteno plačilo in delavske pravice nista fleksibilni postavki poslovnega modela, ampak brezpogojni civilizacijski standard pravične skupnosti.

Tudi argument o nekompetentnosti vodstev javnih zavodov in državnih organov za upravljanje podpornih dejavnosti (naročanja čistil, denimo) bi bilo moč sprejeti le, če bi se isti vodstveni kadri hkrati z zunanjim izvajanjem odločili še za znižanje lastne plače v sorazmernem deležu.

Argument (ne)kompetentnosti paradoksalno zdrži šele v svojem nasprotju: bolj kot kakršenkoli menedžment z miselnostjo maksimalnih dobičkov na račun minimalnih plač je za upravljanje usposobljen delovni kolektiv sam. K boljši učinkovitosti, motiviranosti in organiziranosti zunanje izvajanje ne prispeva, delavsko (so)upravljanje pa zelo.

Trg je vedno trgovina z ljudmi

Eden izmed temeljnih mehanizmov obhajanja načel pravične skupnosti je javno naročanje, ukrojeno po pravilih trga. Zahteva po zniževanju stroškov v kombinaciji z velikim številom ponudnikom strukturno sili v tekmo do dna, kjer zmagujejo najnižje plače in najslabši pogoji dela. 

Logika »konkurenčnega okolja« neposredno spodbuja spiralni razcvet izkoriščevalskih poslovnih modelov: ker dotok javnih sredstev krepi najbolj brezobzirna podizvajalska podjetija, ta pridobivajo konkurenčno prednost na trgu. Socialni dumping tako uveljavljajo kot normo in nato izrabljajo za še dodatno odskočno desko za pridobivanje poslov z državo.

Princip obvladuje tržno gospodarstvo v celoti, premaga pa ga lahko šele koordinirano gospodarstvo. A vsaj zunanjim izvajalcem v javnem sektorju na korenito spremembo sistema ni treba čakati. Nobenega razloga ni, da jim ne bi zagotovili primerne zaposlitve v kolektivu, kjer že tako vsak dan delajo.