Zaščitimo sindikaliste!
Ne le plače in delavske pravice, na udaru kapitala je tudi samo delavsko organiziranje.
Sindikalni in voljeni delavski predstavniki, ki aktivno opozarjajo na nepravilnosti v podjetjih oziroma na kršenje delavskih pravic, so vedno pogosteje deležni povračilnih ukrepov: brez trdne organizacije združenega dela so grožnja z izgubo zaposlitve, mobing in drugo nasilje pogosto učinkoviti, zato preraščajo v sistematično prakso kapitalističnega razreda. Delavski odgovor na zaostrovanje razrednega boja je brezpogojna solidarnost v organiziranju na terenu in zahteva po zakonodajni zaščiti zaposlenih.
Primer Mesaroš
Neučinkovito varstvo delavskih predstavnikov je močan vzvod kapitala v razmerah šibkega delavskega organiziranja, značilnih za današnji čas. Poslovodstvom je omogočeno, da nekaznovano ohromijo delovanje sindikatov in svetov delavcev, ki so z odpustom običajno najaktivnejših predstavnikov obglavljeni in onemogočeni, strah pred enako usodo pa poskrbi za pokornost in tišino preostalih članov.
Najbolj odmeven je primer sindikalistov Endreja Mesaroša in Nenada Dakića v skupini Arriva Slovenija, ki sta se odpovedi zoperstavila s pravnimi sredstvi.
Medtem ko Dakić pravico še išče, pa je sodišče že presodilo, da je bila odpoved Mesarošu nezakonita. Med drugim je ugotovilo, da je poslovodstvo poseglo v svobodo govora in svobodo sindikalnega združevanja.
Čeprav uspešno, je Mesaroš svojo pravico dosegel šele po 16 mesecih, v katerih je bil eksistenčno, kot je poudaril sam, odvisen izključno od dobre volje svojih bližnjih.
Primer zgovorno priča, kako je razveljavitev odpovedi »za nazaj« po (včasih) letih mučnega sodnega postopka popolnoma neučinkovit ukrep za varstvo zaposlenih pred povračilnimi ukrepi kapitala. Svoje prve naloge odvračanja kršitve ne opravlja; navsezadnje poslovodstva stroškov odškodnine ne krijejo iz lastnih žepov. V vmesnem času je psihološka in materialna škoda na osebnem življenju delavcev pogosto nepopravljiva, zaradi neutemeljenih odpovedi pa se znajdejo tudi v socialni stiski.
Namerna luknja v zakonu
Pravna srž problema je pomanjkljiva zakonodaja, ki poslovodstvom omogoča odpuščanje na podlagi nedokazanih kršitev in obtožb. Kapital je tožnik in sodnik hkrati: delavski predstavnik, »obtožen« krivdnega kršenja delovnih obveznosti, je lahko povsem legalno postavljen pred vrata brez soglasja sindikata ali sveta delavcev.
Orodje discipliniranja je tudi institut opozorila pred redno odpovedjo pogodbe na osnovi sodne prakse, ki pisnemu opozorilu pred odpovedjo ne priznava samostojnega pravnega varstva, posledično pa se delavec ne more nikomur in nikamor pritožiti.
Zakonsko varstvo pred povračilnimi ukrepi je zato nemudna zahteva združenega dela. Kot na primeru Mesaroš daje vedeti stališče Ministrstva za infrastrukturo, ki koncesionarjem za avtobusne prevoze namenja večmilijonske letne subvencije in sočasno prostodušno zatrjuje, da »nima vzvoda« za ukrepanje proti kršiteljem delavskih pravic, se delavski razred na resno pomoč države pri tem ne more zanašati. Za pošteno plačilo in pravično skupnost se lahko opre le na razredno delavsko solidarnost in svoje lastne sile.