Javni prevoz mora postati dostopen vsem!
Javni potniški prevoz je lahko močna opora delavcem in delavkam, ki precejšen del svojih dohodkov namenjajo zgolj prevozu na delo ali z njega. Sindikalno gibanje k pravični skupnosti prispeva tudi tako, da s kolektivnim pritiskom vsakomur omogoči ustrezen javni prevoz!
V vsakodnevnem vrvežu in opravkih velikokrat pozabimo na marsikateri skrit strošek. Eden takšnih je strošek prevoza. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) kažejo, da povprečno slovensko gospodinjstvo za prevoz nameni kar 3600 evrov oz. 18 odstotkov svojega celotnega razpoložljivega dohodka, kar je tudi največji posamezni izdatek. Levji delež teh stroškov nastane na račun lastništva avtomobila, ki zahteva velik vložek sredstev ob nakupu ter nato vsakoletne izdatke za gorivo, vzdrževanje, registracijo in morebiten nakup vinjete. Osebna motorizacija ima očitno velik vpliv na finančno stanje delavskega razreda, vendar ni bilo vedno tako …
Še pred nekaj desetletji smo imeli precej razvejano in urejeno mrežo javnega potniškega prometa. Še leta 1990 je Ministrstvo za promet in zveze ugotavljalo, da imamo v Sloveniji javni potniški promet razvit na zavidljivo visoki ravni:
Na področjih cestnega prometa je v Republiki Sloveniji registriranih 21 podjetij za javni promet. Regionalno pokrivajo celotno območje republike z rednimi medkrajevnimi in primestnimi linijami ter s pogodbenimi prevozi. Marsikatero industrijsko podjetje, šola in zaselki si življenja brez njih ne morejo predstavljati …/… Vozila v voznem parku (javnih prometnih podjetij op.p.) so povprečno stara največ 4 leta ter tehnično dobra (predvsem v primerjavi z ostalimi sektorji).
Avtobusne prevoze so torej organizirala javna podjetja. Avtobusna flota je v teh podjetjih obsegala kar 2900 vozil, najstarejši avtobusi pa so bili stari zgolj 4 leta. Zgolj kot zanimivost, trenutno vozni park javnega potniškega prometa obsega okoli 1200 vozil (2017), povprečna starost avtobusov pa se giblje med 7,1 leta (Arriva) in 8 let (Nomago). Za nameček so se po privatizaciji prevoznikov v panogi pojavile tudi številne nedopustne prakse izkoriščanja delavcev voznikov …
Nepresenetljivo število potnikov zadnja štiri desetletja močno upada. V 80. letih prejšnjega stoletja je več kot polovica vseh poti potekala z javnim potniškim prometom, bodisi z avtobusom (54 odstotka) bodisi z vlakom (5 odstotkov). Zgolj 28 odstotkov poti je bilo opravljenih z avtomobilom. Vendar danes žal vidimo popolnoma obrnjeno sliko. Večina poti je opravljenih z osebnim avtomobilom (86 odstotkov), z javnim potniškim prometom pa se vozi zgolj še 10 odstotkov vseh uporabnikov.
Pomembno krivdo za upad uporabe javnega prevoza nosijo tudi podjetja. Še pred desetletji je bilo povsem normalno, da podjetja za svoje delavce organizirajo t. i. delavske prevoze. Danes so takšni prevozi prava redkost, v preteklosti pa so bili med pomembnejšimi avtobusnimi linijami. Takšni aranžmaji so koristili zlasti delavcu, ki je dobil prevoz, usklajen z delovnim časom. Številne družine zato niso potrebovale avtomobila.
Nasploh si je danes težko oz. praktično nemogoče predstavljati življenja brez enega ali več avtomobilov na gospodinjstvo. Ali alternative sploh obstajajo? Na kratek rok lahko vsaj poskusimo z uporabo integriranega javnega potniškega prometa. Cene vozovnic so odvisne od prevožene razdalje, uporabljate pa lahko kateregakoli ponudnika, ki opravlja prevoze na posamezni relaciji in vmesnih prestopnih postajališčih (vozovnica velja tako za avtobuse kot vlake). Potencial ima tudi razdelitev stroškov, vsaj med tistimi, ki skupaj živijo dovolj blizu delovišča, da si lahko delijo avtomobil. V Sloveniji je izredno popularna spletna stran in aplikacija Prevozi.org, ki omogoča relativno enostavno koordinacijo, cene pa so praviloma celo ugodnejše od javnega potniškega prometa.
Vendar bodo vsekakor potrebne tudi drastične sistemske spremembe. Dostop do cenovno ugodnega prevoza namreč pomembno izboljšuje položaj delavskega razreda. Delavca po eni strani finančno razbremeni, po drugi pa dostop do dela omogoči najširšemu možnemu krogu ljudi. Tudi to je del borbe oziroma sindikalnih prizadevanj za pravičnejšo družbo. Pritisk pa se zato mora razširiti tudi na državno raven v obliki zahtev oblastnikom in kapitalistom, da zagotovijo hiter in cenovno dostopen oz. brezplačen javni potniški promet.