Je trmasto vztrajanje pri teptanju dostojanstva delavcev res potrebno?
V SZD Sila pozdravljamo nedavno odločitev državnega sveta, da ne podpre predloga spremembe zakona o minimalni plači, s katero so predstavniki delodajalcev želeli ohraniti dodatek na delovno dobo kot sestavni del minimalne plače. Obenem pa smo ogorčeni nad dejstvom, da se prepotrebni dvig minimalne plače in izključitev dodatkov iz nje nenehno soočata s poskusi sprememb, ki mejijo že na obupanost.
Je tistih nekaj deset evrov dodatka, kolikor ga prejmejo zaposleni na minimalni plači, resnično tak znesek, da bo ugonobil trgovinske verige, ki letno beležijo milijonske dobičke? So dodatni slabi štirje evri na vsako leto zaposlitve delavca res tisti znesek, ki podjetje drži med robom stabilnega poslovanja in insolventnostjo? Če so, kaj to pove o upravljanju podjetja? Je vodstvo takega podjetja upravičeno do letnih nagrad za uspešno delo? Dodatek na delovno dobo v marsikaterem primeru na letni ravni namreč velja manj, kot je treba nameniti za dostojen družinski dopust. Je to razvojni model, ki bi ga bilo treba občudovati in upoštevati?
Drage delodajalske organizacije. Je bilo res treba še enkrat več dokazati, kakšen prezir izkazujete ljudem (materam, očetom, sinom, hčeram), ki delajo pri vas in brez katerih ne bi bilo vašega novega avtomobila prestižne znamke z usnjenimi sedeži? Se res morate smešiti z argumenti, kako bo vrednost škatle cigaret mesečno uničila sistem nagrajevanja? Kako naj se vas sploh resno jemlje, če dramatizirate ob zneskih, ki tudi za najsiromašnejše ne predstavljajo nečesa nepremostljivega? Ste potem res gibalo napredka ali zgolj siromašni drobižarji, ki ne zmorejo nagraditi svojih sodelavcev?
Pošteno plačilo za bogastvo, ki ga delavci soustvarjamo
Tolaži nas dejstvo, da delodajalskim organizacijam ni treba izkazati reprezentativnosti, tako da dejansko ne vemo, koliko delodajalcev ob znatnih dobičkih vrednoti nekaj deset evrov več kot ljudi, ki vsakodnevno soustvarjajo te dobičke. Zato v SZD Sila zahtevamo pošteno plačilo za bogastvo, ki ga delavci soustvarjamo, in kolektivno soupravljanje, saj delavci natančno vemo, koliko odrekanj, ki se jih ne da izraziti v nekaj deset evrih, je potrebnih za soustvarjanje dobička.
Nenehno ponavljanje enih in istih floskul o konkurenčnosti, ki nas z varčevanjem na delavcih neizbežno pelje v nižanje življenjskega standarda, je nevzdržno in zdravemu razumu žaljivo. Upamo, da bodo delodajalske organizacije spregledale, da nas mineva potrpljenje. Tako je na pobudo ZSSS več kot 200 deležnikov poslalo pismo nasprotovanja spremembam minimalne plače. Je bilo sporočilo, da ne moremo več prenašati javnih sramotenj delavcev z dramatiziranjem glede nekaj deset evrov, dovolj glasno?