Posted on by

Proti komu protestirajo Alžirci?

Proti komu protestirajo Alžirci?

Protesti proti ponovno izvolitvi Abdelaziza Bouteflika so prerasli v klice po svobodnem združevanju dela v sindikate, po socialnih pravicah in dejanski demokraciji.

Od 22. februarja dalje vsak petek in soboto, že četrti teden zapored, v Alžiriji potekajo največji protesti v zgodovini samostojne države. Povod za ponavljajoče proteste in številne stavke je bila napoved aktualnega predsednika Abdelaziza Bouteflika, da bo po 20 letih predsedovanja ponovno kandidiral na prihajajočih volitvah, razlog zanje pa razširjenost korupcije, brezposelnosti mladih in socialne neenakosti, ki jo državljani prepoznavajo v kandidaturi.

alzirija1
Alžirci nezadovoljstvo izražajo v več mestih v državi. Samo v petek, 15. marca, se jih je zgolj v prestolnici zbralo približno milijon.

Z izvolitvijo bi Bouteflika dobil svoj peti zaporedni predsedniški mandat  v državi, ki jo vodi že od leta 1999. Začetno zaupanje ljudstva si je pridobil kot moralni zmagovalec državljanske vojne in s podporo vojske. Položaj je utrdil z odpravo 19 let trajajočih izrednih razmer, ki so bile uradno v veljavi kot odgovor na grožnjo islamskega terorizma, v praksi pa so omejevale demokratične svoboščine zbiranja in vojski dopuščale vpletanje v notranje zadeve države. S pomočjo preusmerjanja zaslužka iz prodaje nafte v dvigovanje plač je nato kot edini severnoafriški voditelj prevedril leto 2011 in številne vstaje arabske pomladi. Ukrep je nemudno nezadovoljstvo sicer umiril, razlogov zanj pa ni odpravil.

Nadzor tako nad politiko kot nad gospodarstvom tako že dve desetletji vršijo strukture, ki so izšle iz državljanske vojne in prednostno služijo le lastnim interesom. A vladajoči razred je s prirejanjem volitev, na katerih vedno znova zmaguje kandidat, ki ga že za časa predsedovanja v javnosti zaradi zdravstvenih težav skoraj ni opaziti, zaupanje večine državljanov dokončno izgubil.

Napoved ponovne kandidature Bouteflike je zato v kombinaciji s slabo socialno sliko in izključenostjo iz odločevalskih procesov Alžirce znova pognala na ulice. Po več tednih protestov in stavk je Bouteflika svojo kandidaturo sicer umaknil in z mesta predsednika tudi odstopil, a hkrati odpovedal volitve, napovedane za 18. april. Intenziteta protestov se iz tedna v teden povečuje, zahteve pa so prerasle v klic po celostni zamenjavi oblasti. Odziv vladajočega razreda je enoznačen. Uporaba solzivca in ostalih sredstev prisile se stopnjuje, vlada pa želi gibanje razbiti in preprečiti enoten nastop različnih segmentov upornega prebivalstva. V četrtek, 14. marca, je protestnikom zagrozila policija, iz neznanih razlogov pa je bil odpovedan tudi javni prevoz na dan protesta, v petek, 8. marca

V znak solidarnosti so potekali protesti tudi drugod po svetu, največji v Franciji, ki jo z Alžirijo veže kolonialna preteklost in kjer prebiva veliko ljudi alžirskih korenin.

Režim modernega izkoriščanja

Danes je Alžirija gospodarsko odvisna od izvoza in petrokemične industrije, ki sta 95-odstotni vir prihodkov v zunanji trgovini in zajemata 30-odstotni delež v BDP. Panogo lastniško obvladuje država, njena posredna ali neposredna vloga pa je občutna tudi v ostalih gospodarskih dejavnostih.

Vladajoči razred pristaja na odvisno vlogo v globalni delitvi dela, odtekanju ustvarjene vrednosti na tuje in rento iz surovin. Ker je nadzor nad tokom vrednosti vezan na državno lastništvo in vpliv, je za obrambo lastnih položajev zaklenil politično participacijo, nosilci funkcij pa so se naslonili na klientelistično razpolaganje s privilegiji s tako osvojenih položajev. Razvoj, ki bi vodil iz zaostalosti, zgradil sklenjeno narodno gospodarstvo in presegel revščino, bi zato neposredno ogrozil strukturo domače oblasti in hkrati vznejevoljil tuje centre moči, ki pobirajo alžirsko smetano.

Velike socialne razlike

V državi so zaradi tovrstnega režima izkoriščanja kljub naravnim bogastvom prisotne izrazite socialne razlike. Kar tretjina ljudi zasluži manj kot 1,25 dolarja dnevno, medtem ko manjšina obvladuje 42,6 % bogastva, uživa kakovostno zdravstveno oskrbo in izobraževanje. Istočasno spodnjih 20 % prebivalstva premore le 7 % premoženja ter se iz dneva v dan bori za hrano in čisto vodo – v obrobnih predelih ima dostop do čiste vode samo 81 % ljudi.

V prvih vrstah je mladina

Protestniki so večinoma mladi: več kot polovica alžirskega prebivalstva je mlajšega od 30 let in kar četrtina od teh je trenutno brezposelna. V tednu med 11. in 15. marcem so študentje skupaj s profesorji ter ostalim osebjem stavkali. Kot odgovor na politično angažiranost mladih je vlada brez pojasnila predhodno zaprla univerze in dva tedna prehitro – z namenom omejevanja študentskega organiziranja – razglasila počitnice po celotni državi.

‘’Spregledane’’ stavke

Od sobote, 9. marca, je bila v več delih Alžirije organizirana tudi delna stavka, o kateri je večina medijev le bežno ali sploh ni poročala in ki je skupaj z omenjenimi protesti prisilila Boutefliko, da odstopi od kandidature. Da moči splošnih stavk pri poročanju o dogajanju v severnoafriških državah ne bi smeli zapostavljati, je razvidno že iz primerov, kot sta Egipt in Tunizija, kjer je ravno splošna stavka “strmoglavila” tamkašnje voditelje.

V soboto, 16. marca, so stavkali delavci Sonelgaza (državno podjetje za proizvodnje plina in elektrike), Sonatracha (največje afriško podjetje na področju naravnega plina, v katerem so delavcem v primeru izostajanja od dela tudi neposredno grozili), transportnih družb in številnih trgovin. V tretjem največjem alžirskem mestu je bila tako zaprta tretjina trgovin, medtem ko so se stavke v mestu Bejaia udeležili vsi zaposleni.

Stavke so bile večinoma organizirane neodvisno od tamkajšnjih sindikatov in so se širile predvsem s pomočjo družbenih omrežij. Splošno nezaupanje delavskega razreda v obstoječe sindikalno organiziranje, zlasti osrednji sindikat General Union of Algerian Workers (UGTA), izhaja iz preteklega (ne)delovanja v boju za delavske pravice, podrejanja logiki samega trga in kapitala ter neposredne povezanosti z vladajočo stranko – Fronto narodne osvoboditve (FLN), katere član je tudi aktualni predsednik.

Zgodovina sindikalizma

Do druge polovice 20. stoletja je bilo organiziranje alžirskih delavcev mogoče le v okviru regionalnih organizacij francoskih sindikatov. Ko je bilo leta 1956 sodelovanje tudi v teh sindikatih Alžircem onemogočeno, so začeli s snovanjem lastne delavske organizacije. Nastal je UGTA, ki je bil kmalu po ustanovitvi prepovedan in ki se je kot edini sindikat boril za pravice delavcev tako proti francoskim kolonizatorjem kot kapitalskim interesom nasploh.

A kmalu po osamosvojitvi države je tudi UGTA izgubil svojo avtonomnost in padel pod vpliv vladajoče stranke FLN. Posledično se je prilagodil kapitalskim in političnim interesom ter začel nasprotovati delavskemu boju s stavkami in protesti in celo podprl vladne prepovedi stavk v nekaterih vejah industrije.

S spremembo ustave leta 1989 se je vez med FLN ter UGTA uradno sicer pretrgala, a je moč alternativnih in neodvisnih sindikatov še vedno zanemarljiva, primat pa ohranjajo že od osamosvojitve vzpostavljeni centri moči.

Prihodnost Alžirije

Delavski razred Alžirije, zlasti mladi, je v zadnjem času pokazal veliko volje in vztrajnosti pri političnem organiziranju. Začel je politično artikulirati svoje probleme, se povezovati izven uveljavljenih “delavskih” organizacij in prepoznavati  ključne probleme v državi. Od odstavitve predsednika so njegove zahteve hitro in intuitivno prešle v gesla, ki kličejo k odpravi celotnega režima izkoriščanja. Zahteva večjo vključenost v odločevalske procese, več socialnih pravic, sindikate, ki niso pod nadzorom vladajočega razreda in kapitala, ter konec izkoriščanja zunaj in znotraj meja.

Proteste si želijo prevzeti različne politične organizacije, tudi iz Francije, ki pa v državi še vedno ne vidijo nič drugega kot priljubljeno počitniško destinacijo in možnost za zaslužek. Uspešnost vstaje je zato odvisna od tega, kako vztrajni in organizirani bodo protestniki, kdo bo prevzel pobudo in kako bo gibanje zastavilo svoje politične cilje v prihodnje. Delavski hrbtenici upora bo uspelo doseči razredne interese le, če ne prevzame le izvedbenega, ampak tudi idejno vodstvo upora.

Viri

  1. A. Chelghoum, S. Takeda, B. Wilczek, F. Homberg. (2016). The challenges and future of trade unionism in Algeria: A lost cause? Bournemouth University Research Online. Dostopno prek https://core.ac.uk/download/pdf/84144499.pdf
  2. Alizadeh, H. (2019, 16. marec). The Algerian Revolution: “leave means leave!”. Marxist.com. Dostopno prek https://www.marxist.com/the-algerian-revolution-leave-means-leave.htm
  3. C. Brown, K. Sutton, A. Chanderli, S. Zaimeche. (2019). Algeria. Encyclopedia Britannica. Dostopno prek https://www.britannica.com/place/Algeria
  4. Country Studies. The Algerian General Workers’ Union and the Workers’ Movement. Dostopno prek http://countrystudies.us/algeria/139.htm
  5. Gall, C. (2015, 23. december). Who Runs Algeria? Many Doubt It’s Ailing President Abdelaziz Bouteflika. The New York Times. Dostopno prek https://www.nytimes.com/2015/12/24/world/africa/suspicions-mount-that-ailing-president-abdelaziz-bouteflika-is-no-longer-running-algeria.html
  6. Gallego, S. (2019, 10. marec). Algeria protests: Partial strike under way in the capital. Al-Jazeera. Dostopno prek https://www.aljazeera.com/news/2019/03/algeria-protests-partial-strike-capital-190310175850456.html
  7. H. Ahmad, L. Chikhi. Algeria orders early university holiday as students spur protests. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/algeria-orders-early-university-holiday-as-students-spur-protests-idUSKBN1QQ0C0
  8. H. Ahmed, L. Chikhi. Hundreds of thousands of Algerians rally against Bouteflika. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/thousands-of-algerians-rally-to-demand-bouteflika-quit-idUSKCN1R31B3
  9. Michaelson, R. (2019, 10. marec). Algerians begin general strike against Bouteflika’s rule. The Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/world/2019/mar/10/algerians-begin-general-strike-against-abdelaziz-bouteflika-presidency
  10. Morrow, W. (2019, 11. marec). Nationwide strike shakes Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/11/alge-m11.html
  11. Rachel, D. (2019, 29. marec). A Strongman Falls, and a Post-Colonial Era Ends. theatlantic.com. Dostopno prek https://www.theatlantic.com/international/archive/2019/03/kamel-daoud-algerias-post-colonial-era-is-over/585958/
  12. The Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Algeria. Dostopno prek https://www.oecd.org/dev/34867696.pdf?fbclid=IwAR2e-oT-ynUDQBu1Po3VYHQ02sAm_93mgszz-eVewHJf-svKkU-_WyhlxZw
  13. The World Bank. Algeria overview. Dostopno prek http://www.worldbank.org/en/country/algeria/overview
  14. Wikipedia. Abdelaziz Bouteflika. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Abdelaziz_Bouteflika
  15. Wikipedia. History of Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Algeria
  16. Wikipedia. Trade unions in Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Trade_unions_in_Algeria
  17. W. Morrow, A. Lantier. (2019, 16.marec). Socialist Workers Party seeks to derail movement against Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/16/psta-m16.html