Posted on

Čikaški učitelji: “Ko se borimo, zmagamo!”

Čikaški učitelji: “Ko se borimo, zmagamo!”

Stavka čikaških učiteljev je zaključena. Njihov boj odzvanja predvsem zaradi množične solidarnosti tako na delovnem mestu kot v skupnosti, ki je stavko vzela za svojo in jo pripeljala do uspešnega zaključka.

V petek, 1. novembra, se je zaključila 11-dnevna stavka učiteljev v Čikagu, ki so se organizirali in v boj z županjo podali s pomočjo tamkajšnjega učiteljskega sindikata CTU. Najdaljše učiteljske stavke v zadnjem desetletju se je udeležilo več kot 32 000 delavcev, ki so zahtevali pravičnejše plačilo, dodatno zaposlovanje šolskega osebja in zmanjšanje prenatrpanih razredov; v svojih zahtevah so vsaj delno uspeli.

Stavke in sindikati so več kot le boj za (pošteno) plačilo

Stavkajoči v Čikagu so izpostavljali borbo za skupno dobro, kar je bil slogan podobnih protestov iz leta 2012, ki so jih tudi takrat začeli prav učitelji in ki so kasneje razširili po vseh ZDA. Ker zgolj plačilo za dostojno življenje ni dovolj, so na shodih med drugim opozarjali tudi na (ne)dostopnost stanovanj, brezposelnost in slabši položaj manjšin v izobraževanju.

Posebnost tokratne stavke je bilo sodelovanje in solidarnost učiteljev z ostalimi delavci v izobraževanju ter vključevanje socialnih problemov v zahteve. CTU-ju so se tokrat pridružili tovariši iz (SEIU) Local 73, ki predstavljajo približno 7000 vzgojiteljev, pomočnikov v podaljšanem bivanju, voznikov avtobusa in varnostnikov. Ti po pravilu spadajo v plačilno kategorijo “poverty wages”, kar pomeni, da je njihovo plačilo za opravljeno delo prenizko za življenje nad pragom tveganja revščine. 

Toplo-hladni izkupiček

Na novo izbojevana delovna pogodba predvideva za 1,5 milijarde dodatkov v naslednjih petih letih. Z dodatnimi sredstvi nameravajo dvigniti plače učiteljem in ostalim delavcem v izobraževanju. Izpolnjena bo tudi stavkovna zahteva za dodatne zaposlitve, ki bodo zmanjšale prenatrpanost razredov in pripomogle k razbremenitvi učiteljev. Vodstvo čikaških šol se je obvezalo tudi zagotoviti obšolsko pomoč mladostnikom – dogovor predvideva, da bo v vsaki šoli zaposlen vsaj en predstavnik zdravstvenega osebja in socialni delavec.

Podpis novega sporazuma pri nekaterih stavkajočih vendarle pušča grenak priokus. Nekaj zahtev je namreč ostalo neuslišanih. Čikaške mestne oblasti ostajajo gluhe za vprašanja o dostopnosti stanovanj, število učencev pa še vedno ostaja mnogo preveliko za uspešno delo v razredu. Občina je že začela obračunavati s stavkajočimi delavci. Polovice šolskih dni, “izgubljenih” zaradi stavke, v šolah ne bodo mogli nadoknaditi. S tem se vrši učni pritisk na učence in finančni na učitelje.

-“V mojem domačem kraju obstaja rek, ki pravi, da so zaprta usta lačna usta.” 

Evelyn Davis West, pomočnica v razredu otrok s posebnimi potrebami

Kaj lahko učiteljska stavka pomeni za prihodnost?

Učitelji še zdaleč niso edini, ki so bili v preteklih dneh na ulicah. V tednu med 21. in 28. oktobrom se je namreč zgolj v ZDA različnih stavk udeležilo 85 000 delavcev. Podpora sindikatom je najvišja v zadnjih 50 letih, njihove boje pa prepoznavajo in podpirajo tudi nekateri vidni politični predstavniki. Nedavna raziskava javnega mnenja je pokazala, da je podpora učiteljskim stavkam in boju za boljše pogoje s strani staršev učencev še celo višja kot podpora učiteljev samih. 

Anketa
PDK POLL, 2019

Stavke, kot je opisana v Čikagu, resda ne rešujejo vseh težav, s katerimi se delavci spopadajo, odpirajo pa nove oblike solidarnosti med izkoriščanimi in skrbijo za to, da je sindikalni boj zopet aktualna tema. Morda vzor, ki mu lahko sledi tudi organiziranje v Sloveniji?

Posted on

AB5 – znanilec sprememb na področju delavskih pravic

AB5 - znanilec sprememb na področju delavskih pravic

V ameriški zvezni državi Kalifornija so 18. septembra sprejeli zakon, s katerim nameravajo odgovoriti na naraščajoči trend prekarnih zaposlitev in delitvene ekonomije. Zakon bo na novo definiral zaposlitev preko pogodbe, a pravi delavski boj proti kapitalskim interesom, ki stojijo za prekarizacijo, se v resnici šele začenja.

Pojav delitvene ekonomije je že več kot desetletje politično nerešeno vprašanje, s katerim se spopadajo države po celem svetu. Delitvena ekonomija je predstavljena predvsem kot možnost dodatnega zaslužka in svobodne izbire dela. Vendar gre pravzaprav zgolj za kapitalistično razmerje pod krinko, ki dolgoročno vodi v slabše pogoje dela in še mizernejše plačilo. Prekarizacija delovnih mest ni problematična le z vidika izkoriščanja delavcev, ampak je hkrati vzrok za velik primanjkljaj v javni blagajni (samo v Kaliforniji se je na takšen način proizvedlo že 8 milijard dolarjev davčnega primanjkljaja). Podjetja, ki svojih delavcev ne zaposlijo, se namreč spretno izogibajo tudi plačilu sicer obveznih dajatev v državno blagajno. Države veliko stavijo na posodobljene pravne predpise, ki pa so brez kolektivnega sindikaliziranega odpora zgolj mrtva črka na papirju.

V Kaliforniji so lansko leto predlagali za ameriške razmere precej drastično rešitev. Novi zakon, imenovan AB5, na novo definira, kaj pomeni delovno razmerje, in uvaja poseben test, ki podjetjem onemogoča dosedanje manipulacije s statusom zaposlenih. Predlog zakona je že od samega začetka buril duhove, največja podjetja, kot sta Uber in Lyft, pa so svojim zaposlenim celo ponujala nagrade za udeležbo na protestu proti sprejetju zakona.

slika
Poziv podjetja Lyft voznikom, naj se predlogu zoperstavijo.

Krasni novi svet pogodbenih sodelavcev?

Uber, Lyft, DoorDash in podobna “tehnološka” podjetja so v preteklih letih razvila izrazito problematičen poslovni model. Predstavljajo se le kot platforme, ki ponujajo možnost dodatnega zaslužka in zato svojih delavcev ne zaposlujejo. Najemajo jih le kot pogodbenike, ki zaradi tovrstnega kvalificiranja niso upravičeni do mnogo ugodnosti, ki pripadajo zaposlenim. Podjetja delavce pritegnejo preko aplikacij, ki na prvi pogled omogočajo popolnoma svobodno odločanje o delovniku in delovni obremenitvi, vendar so pogosto zasnovane manipulativno, z namenom spodbujanja prekomernega dela. Zaradi pomanjkanja varnostnih mehanizmov so tisti, ki delajo pri takšnih podjetjih, popolnoma brez besede pri poslovanju podjetja in deležu, ki jim ga ta od zaslužka odvzame. Ker so zaradi narave dela popolnoma osamljeni in med seboj pravzaprav tekmujejo, je še težje vzpostaviti delavsko identiteto in solidarnost med zaposlenimi ter se izkoriščanju tudi upreti. 

“Bodimo iskreni, v podplačevanju in napačnem kvalificiranju delavcev ni ničesar zares inovativnega.”

Kalifornijska senatorka Maria Elena Durazo

Opolnomočenje delavcev ali zgolj papirnati zmaj?

Nova kalifornijska zakonodaja se tovrstnemu načinu izkoriščanja zoperstavlja z redefinicijo pojma “neodvisnega pogodbenika”, ki ga izkoriščajo podjetja delitvene ekonomije. Zakon predvideva poseben test, ki vsebuje tri pogoje, ki jim mora zadostovati poklic, ki se opravlja preko pogodbe:

  1. Delavec ni pod nadzorom in usmeritvami delodajalca.
  2. Delavec opravlja delo, ki ni glavna usmeritev podjetja.
  3. Delavec opravlja tudi izven pogodbe s podjetjem delo podobne narave.

Zakonska določila bodo izboljšala položaj več kot 450 000 delavcev. Z zakonom bodo imeli po novem zagotovljeno minimalno plačo, bolniško odsotnost, zdravstveno zavarovanje, podporo za brezposelne in plačane nadure. Več pristojnosti bodo dobile tudi lokalne oblasti. Mesta bodo lahko po novem tožila podjetja, ki ne bodo spoštovala zakonskih določil. Največja pridobitev delavskega boja pa je zmanjšanje negotovosti, ki je do sedaj sistematično onemogočala kolektivno organiziranje delavcev. Zakon zaposlenim končno omogoča ustrezne pogoje za sindikalno povezovanje in kolektivno delovanje zoper škodljive prakse najmočnejših podjetij. 

Podobno ureditev, kot je predlagana v ZDA, poznamo tudi pri nas. Naš Zakon o delovnih razmerjih namreč določa tako elemente delovnega razmerja kot t. i. ekonomsko odvisne osebe, kar delavce ščiti pred zgoraj opisanim izkoriščanjem “neodvisnih pogodbenikov”. Izkušnje pa kažejo, da še tako dorečena zakonodaja sama po sebi ne zagotavlja boljših delovnih pogojev – velikokrat lastno zakonodajo krši celo država sama.

Sprejem zakonskega okvira je nujni predpogoj, nikakor pa ne končni korak za uspešno izpeljavo delavskega boja. Izboljšanje delavskih pogojev ne pride samo po sebi, pač pa šele z močno sindikalizacijo vseh zaposlenih. Sindikati moramo delavcem čim jasneje predstaviti interesna protislovja, zaradi katerih podjetja nikoli ne bodo delala v prid svojih zaposlenih. Kapitalisti bodo namreč uporabili vsa sredstva za ohranitev statusa quo in čim večje zakonske nedorečenosti. Zgolj močan kolektivni boj lahko zavaruje delavski razred in poleg izboljšanih delovnih procesov prinese tudi dostojnejše plačilo, pravičnejšo družbo in večjo svobodo za delavca. 

Posted on

Belfaški delavci proti špekulativnemu kapitalu​

Belfastski delavci proti špekulativnemu kapitalu

Belfastski delavci napovedali boj za zeleno prihodnost proti tamkajšnjemu gigantu iz fosilne industrije.

Prejšnji mesec so delavci iz Belfasta prevzeli nadzor nad tamkajšnjo ladjedelnico Harland and Wolff. Od države zahtevajo, da podjetje nacionalizira in prestrukturira ladjedelniško dejavnost v proizvodnjo obnovljivih virov energije. Njihov boj razkriva kratkovidnost britanskih oblasti in pogoltnost špekulativnih kapitalistov.

Ladjedelnica je bila nekdaj ponos britanske težke industrije, ki je zgradila nekatere najbolj znane ladje – med drugim prvo ladjo na parni pogon Aurora, znamenito potniško ladjo Titanic in legendarno vojaško ladjo HMS Belfast. Danes se sooča s precejšnjimi težavami. Do leta 1989 je bila država (Velika Britanija) glavna lastnica podjetja Harland and Wolff. Vlada Margaret Thatcher, ki je znana po številnih primerih spodletelih privatizacij, je ladjedelnico prodala norveškemu podjetju Fred Olsen Energy, ki se je ukvarjalo s črpanjem fosilnih goriv. Zaradi spleta slabih poslovnih odločitev so pri Fred Olsen Energy razglasili stečaj. Na njihovem pogorišču je zraslo novo podjetje Dolphin Drilling, ki ga obvladuje investicijski sklad Strategic Value Partners. Dolphin Drilling je nemudoma pričel s postopkom “racionalizacije” poslovanja, kamor je sodila tudi prodaja ladjedelnice Harland and Wolff. Vendar zanjo bilo kupca, zato so pri Dolphin Drilling začeli pripravljati postopke za likvidacijo podjetja. 

Načrtom špekulativnih lastnikov so se uprli prav delavci z zasedbo prostorov in delovišč v ladjedelnici. S kolektivno akcijo so uspeli preprečiti predčasno in nepotrebno zaprtje pomembnega industrijskega obrata. Delavce pri zahtevah po prestrukturiranju navdihuje New green deal, ki predvideva postopno prestrukturiranje gospodarstva ob sočasnem pravičnem plačilu vseh delavcev. V Belfastu bi lahko s svojim ladjedelniškim znanjem brez večjih zapletov gradili generatorje, ki izkoriščajo sile plimovanja, pri čemer imajo že obilo izkušenj … Naštete aktivnosti neposredno ogrožajo sektor fosilnih goriv, v katerem je aktivno podjetje Dolphin Drilling, kar prizadevanja po zaprtju postavlja v nekoliko bolj zlovešč kontekst.

Čas ne bi mogel biti boljši, Velika Britanija namreč po več desetletjih ponovno vstopa v nekatera podjetja. Najodmevnejša novica o nacionalizaciji prihaja iz Škotske. V mestu Glasgow so pred kratkim nacionalizirali ladjedelnico Ferguson Marine Shipyard.

Belfastsko delavsko soupravljanje

Boj irskih ladjedelničarjev zagotovo še ni zaključen, usoda ladjedelnice Harland and Wolff pa je še vedno odvisna predvsem od pripravljenosti oblasti, da jo prevzame iz krempljev nekompetentnih in špekulativnih kapitalističnih lastnikov. Vendar izpeljana delavska zasedba ponuja navdih za širše sindikalno organiziranje, saj dokazuje, da kolektivni upor, koordinirano gospodarstvo ter delavsko (so)upravljanje lahko dosežejo marsikaj, tudi znotraj največjih industrijskih mastodontov.

Posted on

Striktnejše beleženje dela za striktnejše spoštovanje delavskih pravic!

Striktnejše beleženje dela za striktnejše spoštovanje delavskih pravic!

Sodišče Evropske unije (EU) je pred dobrim mesecem dni odločilo, da morajo vse države članice Evropske unije zagotoviti zakonsko podlagi za merjenje delovnega časa. Sodišče je presojalo primer španskih delavcev, ki so se pritožili zoper ravnanje tamkajšnje podružnice Deutsche Bank. 

Banka namreč ni evidentirala delovnega časa zaposlenih, zato so številni opravljali veliko neplačanih delovnih nadur. Vodilni iz Deutsche Banka so svoje početje upravičevali s sklicevanjem na zakonske luknje.  Španska zakonodaja naj delodajalca ne bi eksplicitno obvezovala, da mora evidentirati delovni čas. Deutsche Bank je zato trdil, da so dolžni evidentirati zgolj morebitne nadure. Zaradi sporne prakse in izkoriščanja nedorečenega sistema za prikrivanje dejansko opravljenih nadur je največji španski sindikat CCOO na sodišče EU vložil tožbo, v kateri je zahteval, da Deutsche Bank vzpostavi sistem za evidentiranje dnevnega delovnega časa. 

ure
"Sodišče EU je v izreku sodbe pozvalo tudi ostale članice Evropske unije k ureditvi sistema beleženja delovnih ur."

Sodišče je v celoti pritrdilo sindikatu CCOO, saj brez sistema evidentiranja dnevnega delovnega časa ni mogoče objektivno in zanesljivo določiti niti števila opravljenih delovnih ur in njihove časovne razporeditve niti števila nadur, zaradi česar je pretirano težko ali v praksi celo nemogoče zagotoviti, da bi lahko delavci uveljavljali svoje delavske pravice. Sodišče EU je v izreku sodbe pozvalo tudi ostale članice Evropske unije k ureditvi sistema beleženja delovnih ur.

Slaba dva tedna po sodbi je v javnost prišla neuradna informacija z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM). Ministrstvo naj bi že pripravljalo novo ureditev beleženja delovnega časa, ki bi potekalo elektronsko, po vzoru sistema davčnih blagajn. Takšno beleženje dela bi močno olajšalo postopke inšpektorjev za delo. Vendar se ne smemo slepiti, urejanje slovenskega trga dela bo zahtevno. Številni delavci delajo v atipičnih oblikah začasnega in občasnega dela (npr. študentsko delo, delo preko s.p. in podobno), ki zaradi splošne pravne nedorečenosti inšpektorjem pogosto povzroča nemalo preglavic, tudi če imajo dostop do urejenih evidenc delovnega časa. Inšpektorat za delo je za nameček tudi kadrovsko precej podhranjen, politika pa že več let ni pripravljena dodatno zaposliti ustreznega števila delovnih inšpektorjev.

Žarek upanja ponuja sindikalno organiziranje. S pomočjo sindikatov je marsikateri delavec, ki je delo opravljal »začasno in občasno« za polni delovni čas, na koncu pridobil ustrezno zaposlitev za polni delovni čas in tudi ustrezno kompenzacijo za vse svoje pravice (regres, dopust itn.). V slogi je torej moč!

Posted on

Zmaga za delavski razred v Avstraliji

Zmaga za delavski razred v Avstraliji

Stavka v farmacevtski verigi Chemist Warehouse je delavcem prinesla dvig plač, redne zaposlitve in ukrepe proti spolnemu nasilju. Prav ti so – poleg ustrahovanja delavcev – 16-dnevno prekinitev dela sploh sprožili.

Stavka je potekala neprekinjeno med 11. in 27. marcem v najpomembnejših distribucijskih centrih verige Chemist Warehous (v nadaljevanju: CW) v zveznih državah Victoria in Queensland. 800 zaposlenih v Melbournu, 100 v Brisbanu in nekaj v Sydneyu je zavzelo ključne logistične točke podjetja, organiziralo stavkovne straže in fizično onemogočilo dostavo.

Poslovodstvo se je odzvalo s stopnjevanjem groženj, za pošiljke blaga pa je zagotovilo posebno varovanje. A številčna premoč stavkajočih in disciplina stavkovnih straž, ki so se prebujale ob treh zjutraj, sta zlomili poskuse kapitala, da bi stavko onemogočil: delavci so blago z dostavnih tovornjakov z nasmehom na obrazu odlagali pred stavbe, kamor je bilo prvotno namenjeno.

avstralija_protesti19
Številčna premoč stavkajočih in disciplina stavkovnih straž sta zlomili poskuse kapitala, da bi stavko onemogočil.

Farmacevtski imperij

Farmacija je globalna industrija z velikanskimi dobički, ki jih omogočajo velike razlike med cenami izdelkov in stroški produkcije (te po nekaterih podatkih znašajo le 8 % končne cene) ter organizirano monopoliziranje trga. Tako kot ostale dejavnosti v kapitalizmu tudi farmacija prednostno zasleduje rente lastnikov, ne potreb ljudi. Bolj kot na zdravje pacientov je zato osredotočena na lobiranje pri zdravnikih, ki zdravila predpisujejo.

V to zgodbo je vključen tudi CW, največje avstralsko farmacevtsko podjetje, ki trenutno obvladuje kar 25 % domačega trga z zdravili. Zaradi razširjenosti in cenovne dostopnosti produktov je znano kot McDonalds med farmacevtskimi verigami. Lastnika Jack Gance in Mario Verrochi sta tako samo v zadnjem letu svoje bogastvo povečala z 1,1 na 1,6 milijarde ameriških dolarjev, uvrščata pa se med najbogatejše prebivalce Avstralije.

Celoten imperij CW je bil zgrajen z obhajanjem regulacij, ki podjetjem omejujejo lastništvo lekarn. Podobne omejitve veljajo tudi v Sloveniji, saj zakonodaja prepoveduje lekarnam, da bi imele v lasti svoje veletrgovce – in obratno. Da bi obšel predpise, je CW vzpostavil mrežo uradno samostojnih, a praktično odvisnih podružnic.

Beda za delavce

Vratolomni dobički kapitala niso zgrajeni le na izigravanju regulacij in monopolizaciji dejavnosti, ampak tudi na račun podplačanega in prekariziranega dela. Po podatkih glavnega avstralskega sindikata Nation Union of Workers (pod okriljem katerega so se organizirali delavci iz CW) zaposleni v CW v povprečju zaslužijo kar 25 % manj od plačnega standarda v isti panogi, njihovo delo pa je pogosto neredno.

O brutalnosti izkoriščanja v podjetju zgovorno priča eno izmed največjih skladišč v zvezni državi Victoria, kjer je prekarno zaposlenih kar 70 % celotnega osebja. Najemniških delavcev tudi po več tednov ne pokličejo na delo. Nikoli zares ne vedo, koliko bodo zaslužili in ali bodo s svojo plačo lahko pokrili mesečne stroške, plačali položnice in najemnino.

O svojem urniku so večkrat obveščeni en dan prej kar preko sms sporočil, ki so poslana okoli desete ure zvečer. Če se zaposleni nad tovrstno prakso pritoži, mu njegov nadrejeni preprosto določi manj izmen in posledično dohodka. Strah in negotovost delavcem tako onemogočata, da bi si organizirali življenje.

Negativnim praksam v podjetju so še dodatno izpostavljene ženske. V preteklih letih je bilo znotraj podjetja prijavljenih veliko primerov spolnega nadlegovanja. Delavkam je bilo v zameno za spolni odnos ponujeno napredovanje oziroma boljše delovno mesto. Če so o tem spregovorile, so bile sicer odrejena preiskave, a o njihovem razpletu žrtve niso bile nikoli obveščene. Največkrat so bile preprosto premeščene na drugo delovno mesto, medtem ko so vršilci dejanj ostali nekaznovani.

Po poročanju odvetnice, ki je vodila eno izmed tožb, je direktorica v vodstvu podjetja zagovarjala nekoga izmed vodilnih, ki je bil obsojen spolnega nadlegovanja. Primer je preslikava prave realnosti boja, ki se bije v podjetju: razredno je zaznamovano celo spolno nadlegovanje.

Dohodkovna in premoženjska neenakost v državi

Neenakost ni prisotna samo v podjetju, ampak je splošen družbeni problem. Avstralija je bogata država, saj je peta na svetu po številu ultrabogatašev (posameznikov, ki imajo več kot 50 milijonov ameriških dolarjev), in to čeprav v njej prebiva samo 25 milijonov ljudi. Hrbtna stran ogromnega bogastva je revščina. Pod njenim pragom živi kar vsak osmi odrasel in vsak šesti otrok v Avstraliji.

Neenakost v državi je primerljiva s tistimi v razvoju, med katere se Avstralija po vseh ostalih kriterijih prav gotovo ne uvršča. Nekdo, ki spada med 1 % najbolje plačanih v državi, v samo dveh tednih zasluži več kot nekdo med 5 % najslabše plačanih v celem letu. Še bolj kot plače je problematična neenakomerna porazdelitev bogastva. Najpremožnejših 20 % Avstralcev si lasti več kot ⅔ celotnega bogastva v državi, medtem ko spodnjih 50 % premore le 18 % premoženja.

Kdo izkorišča in kdo varuje delavce?

Podobno kot v drugih »zahodnih« jedrih kapitalizma tudi v Avstraliji v zadnjih treh, štirih desetletjih poteka neoliberalna kontrarevolucija, ki prerazporeja bogastvo od dela h kapitalu. Delavski standard pada, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Kapitalistični razred v celoti – podobno kot v CW – znižuje neposredne mezde v obliki plač in se z utajevanjem davkov izogiba posrednim mezdam za blaginjo skupnosti. Stalne zaposlitve opušča in jih nadomešča s prekarnim delom pod slabšimi pogoji dela in za slabše plačilo.

K slabemu socialnemu stanju še dodatno pripomore trend upadanja članstva v avstralskih sindikatih. Raziskava iz leta 2018 je kot razlog za upadanje članstva navedla »fleksibilne« zaposlitve, ki jih lastniki podjetij uvajajo tako s ciljem zniževanja stroškov dela kot s ciljem onemogočanja kolektivne identitete delavcev posameznega sektorja.

V številkah: leta 1966 je bilo v Avstraliji v sindikate vključenih 35 % prebivalstva, leta 2016 je takšnih ostalo le še 13,9 %. Posledično je danes večina industrij ostala skoraj čisto brez sindikalnega predstavništva, delavci pa so na milost in nemilost prepuščeni interesom kapitala.

Epilog

Vodstvo CW je na koncu pristalo na takojšen dvig plač za 8 % in za zvišanje plač v obdobju štirih let za 18.5 %. Zaposleni so si izborili tudi pravico do rednega dela, saj bodo od sedaj naprej tisti, ki so v podjetju zaposleni več kot pol leta, dobili stalne zaposlitve. Vsak direktor v podjetju bo moral, preden prevzame funkcijo, opraviti obvezno izobraževanje o spolnem nasilju.

Realizacija vseh teh obljub je vprašljiva, saj se v praksi velikokrat izkaže, da se kapital požvižga na varovalke in išče vedno nove načine za izkoriščanje delavcev. Zato se bolj kot na papir zaposleni lahko zanesejo na izkušnje in kolektivno moč, ki so jo pridobili z izkušnjo stavke. Prav zaradi stavke imajo delavci sploh prvič, odkar podjetje obstaja, zagotovljene določene sindikalne pravice, ki jim bodo služile kot popotnica v nadaljevanje razrednega boja za pošteno plačilo in pravično skupnost. Tega je dobro opisal Tom Bramble, državni sekretar sindikata NUW:

»Želimo si zmage v razredni vojni enkrat za zmeraj. Ne želimo si samo večjega kosa pogače, ampak celotno pekarno.«

Viri

  1. Australian Council of Social Service. Inequality. Dostopno prek https://www.acoss.org.au/inequality/
  2. Australian Council of Social Service. Poverty. Dostopno prek https://www.acoss.org.au/poverty/
  3. G. Gilfillan, C. McGann. (2018). Trends in union membership in Australia. Parliament of Australia. Dostopno prek https://www.aph.gov.au/About_Parliament/Parliamentary_Departments/Parliamentary_Library/pubs/rp/rp1819/UnionMembership
  4. Murphy J. (2018, 22. september). Secrets behind Chemist Warehouse’s success. news.com.eu. Dostopno prek https://www.news.com.au/finance/business/retail/secrets-behind-chemist-warehouses-success/news-story/97a526c06874e9ba6e15fc5b708eede7
  5. Schneiders, B. (2019, 28. marec). Stunning win for Chemist Warehouse workers on both wages and labour hire. The Sydney Morning Herald. Dostopno prek https://www.smh.com.au/business/workplace/stunning-win-for-chemist-warehouse-workers-on-both-wages-and-labour-hire-20190328-p518gc.html?fbclid=IwAR2U58bRmKhc8l6lu1RpRFoR0X3wAe4PVREO25kb1TqEghyZnP0mv2TTv-s
  6. Stanton, R. (2019, 28. marec). Chemist Warehouse strike ends in a win. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6738
  7. Stanton, R (2019, 11. marec). Warehouse workers strike at pharmacy giant. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6715
  8. Weiss, H. (2009). Medicina v primežu podkupnin : šokantno razkritje delovanja farmacevtske industrije, ki si s podkupovanjem zdravnikov zagotavlja velikanske dobičke : [zdravniki kot pomagači farmacevtskih koncernov]. Tržič. Učila International.
  9. Wikipedia. Chemist Warehouse. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Chemist_Warehouse
  10. Zewdie, B. (2019, 12. marec). Chemist Warehouse workers strike over alleged sexual harassment, job casualisation. ABC. Dostopno prek https://www.abc.net.au/news/2019-03-12/chemist-warehouse-workers-strike-alleged-labour-exploitation/10894090
  11. (2019, 12. marec). Voices from the Chemist Warehouse picket line. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6719
Posted on

Proti komu protestirajo Alžirci?

Proti komu protestirajo Alžirci?

Protesti proti ponovno izvolitvi Abdelaziza Bouteflika so prerasli v klice po svobodnem združevanju dela v sindikate, po socialnih pravicah in dejanski demokraciji.

Od 22. februarja dalje vsak petek in soboto, že četrti teden zapored, v Alžiriji potekajo največji protesti v zgodovini samostojne države. Povod za ponavljajoče proteste in številne stavke je bila napoved aktualnega predsednika Abdelaziza Bouteflika, da bo po 20 letih predsedovanja ponovno kandidiral na prihajajočih volitvah, razlog zanje pa razširjenost korupcije, brezposelnosti mladih in socialne neenakosti, ki jo državljani prepoznavajo v kandidaturi.

alzirija1
Alžirci nezadovoljstvo izražajo v več mestih v državi. Samo v petek, 15. marca, se jih je zgolj v prestolnici zbralo približno milijon.

Z izvolitvijo bi Bouteflika dobil svoj peti zaporedni predsedniški mandat  v državi, ki jo vodi že od leta 1999. Začetno zaupanje ljudstva si je pridobil kot moralni zmagovalec državljanske vojne in s podporo vojske. Položaj je utrdil z odpravo 19 let trajajočih izrednih razmer, ki so bile uradno v veljavi kot odgovor na grožnjo islamskega terorizma, v praksi pa so omejevale demokratične svoboščine zbiranja in vojski dopuščale vpletanje v notranje zadeve države. S pomočjo preusmerjanja zaslužka iz prodaje nafte v dvigovanje plač je nato kot edini severnoafriški voditelj prevedril leto 2011 in številne vstaje arabske pomladi. Ukrep je nemudno nezadovoljstvo sicer umiril, razlogov zanj pa ni odpravil.

Nadzor tako nad politiko kot nad gospodarstvom tako že dve desetletji vršijo strukture, ki so izšle iz državljanske vojne in prednostno služijo le lastnim interesom. A vladajoči razred je s prirejanjem volitev, na katerih vedno znova zmaguje kandidat, ki ga že za časa predsedovanja v javnosti zaradi zdravstvenih težav skoraj ni opaziti, zaupanje večine državljanov dokončno izgubil.

Napoved ponovne kandidature Bouteflike je zato v kombinaciji s slabo socialno sliko in izključenostjo iz odločevalskih procesov Alžirce znova pognala na ulice. Po več tednih protestov in stavk je Bouteflika svojo kandidaturo sicer umaknil in z mesta predsednika tudi odstopil, a hkrati odpovedal volitve, napovedane za 18. april. Intenziteta protestov se iz tedna v teden povečuje, zahteve pa so prerasle v klic po celostni zamenjavi oblasti. Odziv vladajočega razreda je enoznačen. Uporaba solzivca in ostalih sredstev prisile se stopnjuje, vlada pa želi gibanje razbiti in preprečiti enoten nastop različnih segmentov upornega prebivalstva. V četrtek, 14. marca, je protestnikom zagrozila policija, iz neznanih razlogov pa je bil odpovedan tudi javni prevoz na dan protesta, v petek, 8. marca

V znak solidarnosti so potekali protesti tudi drugod po svetu, največji v Franciji, ki jo z Alžirijo veže kolonialna preteklost in kjer prebiva veliko ljudi alžirskih korenin.

Režim modernega izkoriščanja

Danes je Alžirija gospodarsko odvisna od izvoza in petrokemične industrije, ki sta 95-odstotni vir prihodkov v zunanji trgovini in zajemata 30-odstotni delež v BDP. Panogo lastniško obvladuje država, njena posredna ali neposredna vloga pa je občutna tudi v ostalih gospodarskih dejavnostih.

Vladajoči razred pristaja na odvisno vlogo v globalni delitvi dela, odtekanju ustvarjene vrednosti na tuje in rento iz surovin. Ker je nadzor nad tokom vrednosti vezan na državno lastništvo in vpliv, je za obrambo lastnih položajev zaklenil politično participacijo, nosilci funkcij pa so se naslonili na klientelistično razpolaganje s privilegiji s tako osvojenih položajev. Razvoj, ki bi vodil iz zaostalosti, zgradil sklenjeno narodno gospodarstvo in presegel revščino, bi zato neposredno ogrozil strukturo domače oblasti in hkrati vznejevoljil tuje centre moči, ki pobirajo alžirsko smetano.

Velike socialne razlike

V državi so zaradi tovrstnega režima izkoriščanja kljub naravnim bogastvom prisotne izrazite socialne razlike. Kar tretjina ljudi zasluži manj kot 1,25 dolarja dnevno, medtem ko manjšina obvladuje 42,6 % bogastva, uživa kakovostno zdravstveno oskrbo in izobraževanje. Istočasno spodnjih 20 % prebivalstva premore le 7 % premoženja ter se iz dneva v dan bori za hrano in čisto vodo – v obrobnih predelih ima dostop do čiste vode samo 81 % ljudi.

V prvih vrstah je mladina

Protestniki so večinoma mladi: več kot polovica alžirskega prebivalstva je mlajšega od 30 let in kar četrtina od teh je trenutno brezposelna. V tednu med 11. in 15. marcem so študentje skupaj s profesorji ter ostalim osebjem stavkali. Kot odgovor na politično angažiranost mladih je vlada brez pojasnila predhodno zaprla univerze in dva tedna prehitro – z namenom omejevanja študentskega organiziranja – razglasila počitnice po celotni državi.

‘’Spregledane’’ stavke

Od sobote, 9. marca, je bila v več delih Alžirije organizirana tudi delna stavka, o kateri je večina medijev le bežno ali sploh ni poročala in ki je skupaj z omenjenimi protesti prisilila Boutefliko, da odstopi od kandidature. Da moči splošnih stavk pri poročanju o dogajanju v severnoafriških državah ne bi smeli zapostavljati, je razvidno že iz primerov, kot sta Egipt in Tunizija, kjer je ravno splošna stavka “strmoglavila” tamkašnje voditelje.

V soboto, 16. marca, so stavkali delavci Sonelgaza (državno podjetje za proizvodnje plina in elektrike), Sonatracha (največje afriško podjetje na področju naravnega plina, v katerem so delavcem v primeru izostajanja od dela tudi neposredno grozili), transportnih družb in številnih trgovin. V tretjem največjem alžirskem mestu je bila tako zaprta tretjina trgovin, medtem ko so se stavke v mestu Bejaia udeležili vsi zaposleni.

Stavke so bile večinoma organizirane neodvisno od tamkajšnjih sindikatov in so se širile predvsem s pomočjo družbenih omrežij. Splošno nezaupanje delavskega razreda v obstoječe sindikalno organiziranje, zlasti osrednji sindikat General Union of Algerian Workers (UGTA), izhaja iz preteklega (ne)delovanja v boju za delavske pravice, podrejanja logiki samega trga in kapitala ter neposredne povezanosti z vladajočo stranko – Fronto narodne osvoboditve (FLN), katere član je tudi aktualni predsednik.

Zgodovina sindikalizma

Do druge polovice 20. stoletja je bilo organiziranje alžirskih delavcev mogoče le v okviru regionalnih organizacij francoskih sindikatov. Ko je bilo leta 1956 sodelovanje tudi v teh sindikatih Alžircem onemogočeno, so začeli s snovanjem lastne delavske organizacije. Nastal je UGTA, ki je bil kmalu po ustanovitvi prepovedan in ki se je kot edini sindikat boril za pravice delavcev tako proti francoskim kolonizatorjem kot kapitalskim interesom nasploh.

A kmalu po osamosvojitvi države je tudi UGTA izgubil svojo avtonomnost in padel pod vpliv vladajoče stranke FLN. Posledično se je prilagodil kapitalskim in političnim interesom ter začel nasprotovati delavskemu boju s stavkami in protesti in celo podprl vladne prepovedi stavk v nekaterih vejah industrije.

S spremembo ustave leta 1989 se je vez med FLN ter UGTA uradno sicer pretrgala, a je moč alternativnih in neodvisnih sindikatov še vedno zanemarljiva, primat pa ohranjajo že od osamosvojitve vzpostavljeni centri moči.

Prihodnost Alžirije

Delavski razred Alžirije, zlasti mladi, je v zadnjem času pokazal veliko volje in vztrajnosti pri političnem organiziranju. Začel je politično artikulirati svoje probleme, se povezovati izven uveljavljenih “delavskih” organizacij in prepoznavati  ključne probleme v državi. Od odstavitve predsednika so njegove zahteve hitro in intuitivno prešle v gesla, ki kličejo k odpravi celotnega režima izkoriščanja. Zahteva večjo vključenost v odločevalske procese, več socialnih pravic, sindikate, ki niso pod nadzorom vladajočega razreda in kapitala, ter konec izkoriščanja zunaj in znotraj meja.

Proteste si želijo prevzeti različne politične organizacije, tudi iz Francije, ki pa v državi še vedno ne vidijo nič drugega kot priljubljeno počitniško destinacijo in možnost za zaslužek. Uspešnost vstaje je zato odvisna od tega, kako vztrajni in organizirani bodo protestniki, kdo bo prevzel pobudo in kako bo gibanje zastavilo svoje politične cilje v prihodnje. Delavski hrbtenici upora bo uspelo doseči razredne interese le, če ne prevzame le izvedbenega, ampak tudi idejno vodstvo upora.

Viri

  1. A. Chelghoum, S. Takeda, B. Wilczek, F. Homberg. (2016). The challenges and future of trade unionism in Algeria: A lost cause? Bournemouth University Research Online. Dostopno prek https://core.ac.uk/download/pdf/84144499.pdf
  2. Alizadeh, H. (2019, 16. marec). The Algerian Revolution: “leave means leave!”. Marxist.com. Dostopno prek https://www.marxist.com/the-algerian-revolution-leave-means-leave.htm
  3. C. Brown, K. Sutton, A. Chanderli, S. Zaimeche. (2019). Algeria. Encyclopedia Britannica. Dostopno prek https://www.britannica.com/place/Algeria
  4. Country Studies. The Algerian General Workers’ Union and the Workers’ Movement. Dostopno prek http://countrystudies.us/algeria/139.htm
  5. Gall, C. (2015, 23. december). Who Runs Algeria? Many Doubt It’s Ailing President Abdelaziz Bouteflika. The New York Times. Dostopno prek https://www.nytimes.com/2015/12/24/world/africa/suspicions-mount-that-ailing-president-abdelaziz-bouteflika-is-no-longer-running-algeria.html
  6. Gallego, S. (2019, 10. marec). Algeria protests: Partial strike under way in the capital. Al-Jazeera. Dostopno prek https://www.aljazeera.com/news/2019/03/algeria-protests-partial-strike-capital-190310175850456.html
  7. H. Ahmad, L. Chikhi. Algeria orders early university holiday as students spur protests. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/algeria-orders-early-university-holiday-as-students-spur-protests-idUSKBN1QQ0C0
  8. H. Ahmed, L. Chikhi. Hundreds of thousands of Algerians rally against Bouteflika. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/thousands-of-algerians-rally-to-demand-bouteflika-quit-idUSKCN1R31B3
  9. Michaelson, R. (2019, 10. marec). Algerians begin general strike against Bouteflika’s rule. The Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/world/2019/mar/10/algerians-begin-general-strike-against-abdelaziz-bouteflika-presidency
  10. Morrow, W. (2019, 11. marec). Nationwide strike shakes Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/11/alge-m11.html
  11. Rachel, D. (2019, 29. marec). A Strongman Falls, and a Post-Colonial Era Ends. theatlantic.com. Dostopno prek https://www.theatlantic.com/international/archive/2019/03/kamel-daoud-algerias-post-colonial-era-is-over/585958/
  12. The Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Algeria. Dostopno prek https://www.oecd.org/dev/34867696.pdf?fbclid=IwAR2e-oT-ynUDQBu1Po3VYHQ02sAm_93mgszz-eVewHJf-svKkU-_WyhlxZw
  13. The World Bank. Algeria overview. Dostopno prek http://www.worldbank.org/en/country/algeria/overview
  14. Wikipedia. Abdelaziz Bouteflika. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Abdelaziz_Bouteflika
  15. Wikipedia. History of Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Algeria
  16. Wikipedia. Trade unions in Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Trade_unions_in_Algeria
  17. W. Morrow, A. Lantier. (2019, 16.marec). Socialist Workers Party seeks to derail movement against Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/16/psta-m16.html