Posted on

Arriva se požvižga na svoje delavce in slovenska sodišča

Arriva se požvižga na svoje delavce in slovenska sodišča

Navkljub pravnomočnim sodbam Arriva nadaljuje s kavbojskim izigravanjem in izsiljevanjem delavcev in sindikatov. Vidni sindikalist trenutno ostaja brez plače, država pa vse to zgolj tiho opazuje in še naprej popušča največjim avtobusnim prevoznikom. Močna delavska združenja ponujajo edino možnost za boljše delovne pogoje.

Dve leti po stavki voznikov podjetja Arriva in spornih razrešitvah vidnih sindikalnih predstavnikov še vedno čakamo na sodni epilog. Navkljub dvoletnemu pravdanju se prav vsi primeri zapletajo, kar razkriva problematično kontradikcijo pravnega sistema in servilnost politike do interesov kapitala.

Plače, ure in nadure

Delovno sodišče je v primeru zakonitosti stavk pred časom namreč odločilo, da so bile stavke v podjetju Arriva na Primorskem in Notranjskem organizirane legalno, medtem ko naj bi v gorenjski izpostavi kršili stavkovna pravila. Po pritožbi sindikalne strani je Vrhovno sodišče odločilo, da sodbo delno razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Postopki se bodo s tem najverjetneje zavlekli še za najmanj leto dni, v ponovljenem postopku pa ne gre izključiti niti pritožb avtobusnih podjetij … Stavkajoči vozniki bodo tako na pravnomočno odločitev čakali še kar nekaj časa.

arriva_bus52
Sodni mlini že (pre)dolgo meljejo in odločajo o sankcijah zoper avtobusna podjetja, ki kršijo delavske pravice.

Težave voznikov sindikalistov

Težave nastajajo tudi pri izpolnitvi pravnomočne sodbe nekdanjemu sindikalnemu zaupniku in vozniku Arrive Endreju Mesarošu. Arriva je namreč izgubila pravno bitko in mora sindikalistu plačati vse manjkajoče plače, prispevke in ostale bonitete. Vendar podjetje nikakor ne želi poravnati svojih obveznosti. Mesarošu so namreč “pozabili” nakazati okoli 3000 evrov dodatkov, zato se primer znova vrača v sodne mline.

Mesaroša je Arriva razrešila zaradi domnevne “kraje” 90 centov, čeprav je ves čas vztrajal, da je bil kaznovan zaradi svojih sindikalnih aktivnosti. Po več kot letu dni prisilne brezposelnosti in pravdanja je temu pritrdilo tudi delovno sodišče.

Država na področju zaščite voznikov avtobusov že dolgo miži na obe očesi. Avtobusna podjetja to s pridom izkoriščajo in svoje voznike silijo v nedopustne delovne pogoje. Opravljati morajo celo 14-urne izmene. Ministrstvo za infrastrukturo je zaradi medijskega pritiska in sindikalnih aktivnosti sicer sprejelo uredbo, ki naj bi po njihovih besedah naslovila problematiko pravičnega plačila voznikov. A v resnici ministrstvo od avtobusnih podjetij zahteva zgolj dosledno upoštevanje najosnovnejših delavskih pravic v zameno za bistveno boljše pogoje glede pridobivanja znatnih državnih subvencij in izplačevanja že sedaj visokih dobičkov. Politika je torej v zameno za deklarativno varovanje delavskih pravic kapitalu povsem popustila pri izkoriščanju javnih sredstev.

Boj avtobusnih voznikov razkriva kontradikcijo sodnega sistema, ki sicer velikokrat odloči v prid delavski strani, a dolgotrajni postopki paradoksalno številne odvračajo od tožb proti škodljivim delodajalcem. Primeri iz Arrive nas opominjajo, kako pomembna je močna sindikalna organiziranost. Zgolj sindikalna sloga, ki pomeni, da kolektiv stoji za vsakim članom, namreč z lahkoto prenese pritisk delodajalcev, kar prepreči tudi dolgotrajne sodne procese, namenjene predvsem ustrahovanju nepokornih. Zgolj organiziran boj zoper interese kapitala lahko zagotovi ustreznejše koordinirano gospodarstvo, v okviru katerega bomo delavci lahko dejansko soupravljali in svobodno izbirali delovne procese ter bomo zanje tudi pošteno plačani. Nikakor pa si ne smemo delati utvar, da bo takšna prihodnost prišla sama po sebi. Omogočijo jo lahko izključno dovolj močni sindikati.