Začetki zadružništva na Slovenskem
V poznih šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja je avstroogrska monarhija beležila visoke stopnje gospodarske rasti, ki je temeljila zlasti na neagrarni proizvodnji. Modernizacija gospodarstva je v tem obdobju zajela tudi slovenske dežele, v katerih je mehanizirana industrija v mestih postopoma pričela izpodrivati manufakturno proizvodnjo. Na Slovenskem so v tem obdobju ustanovili številne delniške družbe (npr. Kranjska industrijska družba in Trboveljska premogokopna družba), ki so odigrale ključno vlogo pri nadaljnji industrializaciji slovenskih mest. Vzporedno z naglim širjenjem železniškega in pomorskega prometa so se razmahnili tudi trgovina in kreditni posli, ki so pospeševali razlaščanje in proletarizacijo kmetov na podeželju. Čeprav je na Slovenskem še vedno prevladovala agrarna proizvodnja, so se z industrializacijo pričeli širiti moderni kapitalistični proizvodni odnosi. Z vključitvijo slovenskih dežel v prometna omrežja, ki so jih povezovala z razvitimi zahodnimi kapitalističnimi deželami, ter nastajanjem delniških družb, prek katerih se je v slovensko industrijo stekal tuj, zlasti nemški, kapital, so se slovenske dežele integrirale v evropske trge.
S poglabljanjem kapitalističnih proizvodnih odnosov in vključitvijo slovenskih dežel v evropske trge se je krepila konkurenca, ki je ugonabljala slovensko drobno buržoazijo, ki se ni mogla kosati s premožnejšo, številčnejšo in vplivnejšo nemško buržoazijo, še zlasti pa slovenske delavce in kmete, ki sta jih neusmiljeno izkoriščali tako nemška kot slovenska buržoazija. Zaostritev konkurenčnih odnosov je v sedemdesetih letih 19. stoletja botrovala razmahu zadružništva na Slovenskem. Zadruge so bile pravzaprav tipične institucije zgodnjekapitalističnega razvoja periferije v nemško-avstrijskem gospodarskem bloku. Na eni strani se je v zadruge začela povezovati nastajajoča slovenska buržoazija, ki se je hotela zaščititi pred konkurenčnimi pritiski nemškega kapitala. Na pobudo slovenskega liberalnega politika Josipa Vošnjaka so večji slovenski trgovci, industrijski kapitalisti, visoka inteligenca in premožni kmetje pričeli ustanavljati hranilnice na zadružni osnovi: leta 1872 so nastale prve hranilnice v Ljutomeru, Postojni in Kranju, po letu 1873, ko so v Avstro-Ogrski uredili pravni status zadrug, pa so hranilnice naglo prodrle v vsa gospodarsko pomembna mesta in kraje na Slovenskem.
V nasprotju z Vošnjakovimi trditvami, da naj bi hranilnice služile izboljšanju socialnega položaja obubožanega slovenskega kmeta in obrtnika, so te v praksi služile zlasti krepitvi gospodarskega in političnega vpliva slovenske buržoazije v boju pred konkurenti iz tujine. Leta 1883 je eden od njih namen ustanavljanja hranilnic opisal takole: »Če morejo nasprotniki (t.j. nemški kapitalisti) narediti kapitale iz naših siromakov, zakaj mi sami tega nebi mogli?« Zadružne hranilnice Schultze-Delitchevega tipa, ki so nastajale na pobudo liberalnega političnega tabora, so bile organizirane izrazito nedemokratično: število glasov je bilo po navadi sorazmerno z denarnim vložkom, zato je bil odločilni vpliv najpremožnejše peščice trgovcev in industrialcev zagotovljen. Tovrstne hranilnice, v katerih se je koncentriral slovenski kapital, so bile v prvi vrsti sredstvo formacije nastajajoče slovenske buržoazije.
Na drugi strani so na pobudo socialdemokratov na Slovenskem pričeli ustanavljati tudi konzumne (danes potrošniške) zadruge, katerih namen je bil izboljšati socialni položaj delavstva. Slovensko delavstvo je bilo pri zadružnem organiziranju korak za buržoazijo: t. i. konzumi, ki so nastajali v okviru socialdemokratskega delavskega gibanja, so razmah doživeli šele proti koncu 19. stoletja. Prva konzumna društva so nastala v Zagorju (1987) in Idriji (1989); v začetku 20. stoletja pa so se dokaj hitro razširila v vsa pomembnejša delavska središča (Trst, Ljubljana, Jesenice, Maribor, Črna, Borovlje, Trbovlje, Hrastnik, Celovec, Beljak in Gorica). Večina slovenskih konzumnih društev je bila vključena v Osrednjo zvezo avstrijskih konzumnih društev s sedežem na Dunaju. Temeljna naloga konzumov je bila v lastnih prodajalnah svojim članom ponuditi živila in druge življenjske potrebščine po nižjih cenah kot zasebni trgovci. Del dobička konzumov, ki so po navadi imeli tudi svoje hranilne oddelke, so razdelili med člane, del pa namenili za podporne sklade za sirote, vdove in bolnike ter delavska izobraževalna in kulturna društva.
Po besedah slovenskega socialdemokrata Ivana Regenta so konzumi služili tako materialni pomoči kot tudi kulturni formaciji delavskega razreda: »Brez konzumnih društev bi se stekla lepa vsota čistega dobička v žepe privatnih trgovcev. Tako se je pa ta denar vrnil v raznih oblikah članom in omilil mnogim izmed njih bedo in pomanjkanje v kritičnih položajih.« Poleg tega so zadostili delavčevi potrebi po »duševni hrani«, saj so mu omogočili, da »si nabavi časopise, si nakupi knjige, se izobrazi in postane aktiven član, ne le številka v narodu in človeški družbi«. Poleg prevladujočih konzumov je slovensko delavstvo na prelomu stoletja ustanavljalo tudi druge vrste zadrug, med katerimi so bile: tiskarska zadruga v Ljubljani, čipkarska zadruga v Idriji, zadruga ljubljanskih mizarjev, stavbna in gostinska zadruga v Trbovljah ter delavska hranilnica in posojilnica v Gorici in Ljubljani. Po eni strani so delavske zadruge pomagale izboljšati socialni položaj marsikaterega delavca, po drugi strani pa so botrovale porastu oportunizma med socialdemokratskimi politiki: ti so v strahu pred tem, da bi zadruge v primeru zaostrovanja razrednih konfliktov, ki bi škodili zdravju slovenskega gospodarstva, propadle, pogosto omilili svoja politična stališča in pristajali na kompromise s kapitalističnim razredom.
Poleg »liberalnih« zadrug, ki so se deklarativno opirale na princip Schultze-Delitschevega načela samopomoči, in »socialdemokratskih« zadrug, ki so se pogosto zgledovale po Lassallovi doktrini državne pomoči, so v poznem 19. stoletju na Slovenskem nastajale tudi »krščanskosocialne« zadruge, ki so se opirale na Raiffeisnov model. Zadruge, ki so nastajale v okviru krščanskosocialnega delavskega in kmečkega gibanja, katerega idejni vodja in glavni organizator je bil Janez Evangelist Krek, so se razširile zlasti na slovenskem podeželju. Od leta 1984 dalje je Krek na Kranjskem ustanavljal številne hranilnice in posojilnice, ki so se kasneje združile v Zvezo kranjskih hranilnic. Z nadaljnjim ustanavljanjem strojnih, kmetijskih, nabavnih, živinorejskih, mlekarskih in prodajnih zadrug se je v praksi razmeroma učinkovito uveljavilo načelo samopomoči med malimi in srednjimi kmeti, ki so se tako zavarovali pred uničujočimi vplivi kapitalističnega razvoja. Vse te zadruge so v začetku 20. stoletja združili v Gospodarsko zvezo, centralno zadružno organizacijo, ki je zalagala vse vključene zadruge in od njih kupovala proizvode.
Krekovo krščanskosocialno gibanje je bilo pri ustanavljanju zadrug uspešnejše tako od socialdemokratskega, ki kmečkemu vprašanju ni posvečalo dosti pozornosti, kot tudi od liberalnega, ki je zadruge ustanavljalo izključno v mestih in velikih krajih. Raiffeisen-Krekov sistem zadružništva, ki je prodrl v majhne kraje na slovenskem podeželju, kjer se je lahko oprl na močno in razvejano župnijsko omrežje, je nemara najbolje ustrezal periferni, pretežno agrarni strukturi slovenskih dežel z večinskim kmečkim prebivalstvom. Razmeroma demokratična organizacijska struktura zadrug – člani so na ravni majhnega kraja vplačali enake pristopne deleže, ki so jim zagotavljali enako glasovalno pravico – je omogočila množično vključevanje malih kmetov. Dobičke zadrug je bilo v obliki nagrad prepovedano deliti med vodstvo; stekali so se v rezervni sklad, s katerim je upravljala centrala.
Krščanskosocialno gibanje se je pri ustanavljanju t. i. »rajfajznovk« opiralo na Krekove ideje, ki so bile po eni strani blizu socialističnim – Krek je v zadrugah videl »sredstva za podružbljanje proizvajalnih sredstev«, s pomočjo katerih se je moč osvoboditi izpod »kapitalističnega suženjstva« –, po drugi strani pa so bile vpete v predmoderno katoliško doktrino, v okviru katere je zadruge dojemal kot temeljno organizacijsko obliko stanovske, korporativne družbe, v kateri naj se pomorijo razredna nasprotja. Tudi v praksi so Krekove zadruge odigrale ambivalentno vlogo. Sprva so nedvomno izboljševale gmotni položaj malih in srednjih kmetov, saj so jim omogočile višje iztržke za njihove izdelke ter jih s ponudbo nizkoobrestnih kreditov pomagale osvoboditi spon oderuštva. Toda Krekovo zadružno gibanje je bilo hkrati ostro uperjeno proti socialdemokraciji in socialističnemu gibanju. Z njegovimi lastnimi besedami: »Nobena druga sila ne more tako uspešno ustavljati socialne demokracije, kakor po stanovski organizaciji nravno utrjeni in gmotno rešeni kmetiški stan.«
Ravno zaradi učinkovitega odvračanja kmetov od socializma in povezovanja z nastajajočim proletariatom je konservativno jedro slovenskega klerikalnega tabora sploh dopuščalo Krekovo krščanskosocialno gibanje, ki mu je bilo sicer zaradi socialno progresivnega in protikapitalističnega tona povsem tuje. Prav konservativni klerikalci iz vodstva Katoliške narodne stranke, ki so bili bolj kot z malimi in srednjimi kmeti, ki so predstavljali bazo Krekovega gibanja, povezani z bogato zemljiško gospodo, duhovščino in klerikalno usmerjenimi kapitalisti, so v prvem desetletju 20. stoletja v osrednjih institucijah Krekovega sistema zadrug pridobivali vedno večji vpliv. Pod vplivom nazadnjaških klerikalcev so se Krekove zadruge preobražale v sredstvo političnega podrejanja kmetov Katoliški narodni stranki in se postopoma spreminjale v institucije s kapitalističnim značajem: v okviru zadružnega sistema so namreč pričeli ustanavljati številne delniške družbe, ki so opravljale bančne posle in vlagale v industrijsko proizvodnjo. Tako kot liberalne zadruge Schultze-Delitschevega tipa so se nazadnje tudi Raiffeisen-Krekove zadruge preobrazile v sredstvo formacije slovenske buržoazije.
