Evropska Militarizacija

Evropa – nekoč simbol blaginje in stabilnosti – danes nosi brazgotine neoliberalne dekonstrukcije. Njena industrializirana središča že dolgo kažejo znake erozije, saj so desetletja varčevalnih politik in deregulacije uničila socialno tkivo in gospodarsko samozadostnost. Odmevi stare celine donijo s kovinskim zvenom razkroja: proizvodnja upada, energetska kriza razjeda konkurenčnost, Nemčija, njeno gospodarsko srce, pa se spopada s stagnacijo, ki vse bolj kaže znake sistemske krize.

Kaj sledi?

Medtem ko bi lahko socializacija proizvodnje, prerazporeditev bogastva in masivne naložbe v javno infrastrukturo ponudile trajnostno alternativo, kapitalistični razred ponuja zgolj en odziv – vojno ekonomijo. Ko kapital naleti na meje lastne ekspanzije, ko dobički iz tradicionalne proizvodnje niso več dovolj za ohranjanje rasti, se znova in znova pojavi isti vzorec: militarizacija kot rešilna bilka propadajočega sistema. Današnja Evropa, ujeta med lastno gospodarsko stagnacijo in geopolitično napetostjo, ponavlja zgodovino. Namesto da bi vlade vlagale v socialno infrastrukturo, zdravstvo, izobraževanje in zeleno tranzicijo, se milijarde stekajo v proizvodnjo tankov, raket in streliva. Kapitalizem se je že večkrat izkazal za nesposobnega preživetja brez vojn in kriz – sedaj to znova dokazuje.

Ko je leta 2022 kancler Olaf Scholz napovedal “Zeitenwende” – prelomni trenutek nemške zgodovine – je bilo jasno, da ne gre zgolj za geopolitični zasuk, ampak za novo fazo kapitalistične reorganizacije. Nemčija, evropska industrijska velesila, je zaradi lastnih neoliberalnih odločitev postala ranljiva: odvisnost od ruskega plina je desetletja omogočala nizke proizvodne stroške, zdaj pa sankcije in protisankcije uničujejo energetsko dostopnost. Industrijska proizvodnja se je začela krčiti, avtomobilski sektor – ponos nemškega kapitala – pa se sooča z eksistencialnimi vprašanji, saj globalna konkurenca in energetski pritiski omejujejo profitne marže.

Zgodovina nas uči, da je vojna vedno dober posel za kapital. Vojna v Ukrajini je zgolj katalizator novega oboroževalnega pohoda v Evropi in svetu. Vlade, ki so še včeraj prisegale na “mirovne politike”, danes tekmujejo v militarizaciji. Letni izdatki za obrambo v EU so leta 2023 presegli 240 milijard evrov – največ v zgodovini Unije. Nemčija, ki je po koncu hladne vojne močno zmanjšala vojaške izdatke, zdaj v orožarski industriji vidi priložnost za gospodarsko rast.

Ameriški precedens iz časa hladne vojne ponuja jasno lekcijo: vojno gospodarstvo je izjemno donosno – za elito. Pentagonske pogodbe so desetletja napajale ameriška tehnološka podjetja, od Lockheed Martina do Boeinga, zdaj pa se enaka dinamika ponavlja v Evropi. Rheinmetall, Airbus Defence, MBDA in drugi orožarski giganti prejemajo milijardne državne pogodbe, financirane iz javnih sredstev, medtem ko socialne storitve stagnirajo ali se krčijo. Militarizacija ne pomeni le preusmerjanja virov v orožarsko industrijo, ampak tudi aktivno ustvarjanje konfliktov, s katerimi se nato upravičuje nadaljnje oboroževanje.

A vojna ni zgolj dobičkonosna – je sredstvo ekspanzije kapitala.

Ukrajina, nekoč ena najbolj industrializiranih držav vzhodne Evrope, danes postaja testno območje neoliberalne privatizacije in razprodaje državnih sredstev. Leta 2023 je Ukrajina začela proces privatizacije vsaj 20 državnih podjetij, da bi pokrila vojaške stroške, a to je le vrh ledene gore. Predsednik Volodimir Zelenski je septembra 2022 na Newyorški borzi nagovoril ameriške vlagatelje z besedami, da se v Ukrajini odpirajo investicijske priložnosti v vrednosti več kot 400 milijard dolarjev. V praksi to pomeni razprodajo ključne infrastrukture, zemljišč in naravnih virov – vse pod pretvezo obnove.

Trumpova izjava, da bi morale evropske države “nekaj dati v zameno” za vojaško pomoč, pa je zgolj odkrit izraz realnosti: vojaška pomoč ni dejanje altruizma, ampak investicija v geopolitični in ekonomski vpliv. Zahodne države, predvsem ZDA, financirajo vojno z dolgovi, ki jih bo Ukrajina vračala desetletja – v obliki privatiziranih virov, poceni delovne sile in geopolitične podrejenosti.