Boj za pravice študentskih delavcev se nadaljuje!
Ko posežejo po napotnici, so tudi študenti delavci. Tako kot v ostalih režimih dela si tudi delavci študenti zaslužijo pošteno plačilo, zaenkrat pa so bili deležni le stiskaške povišice. Nasploh moramo razmišljati širše: kako z univerzalnimi štipendijami odpraviti študentsko delo kot prisilo zaradi golega preživetja.
Državni zbor je pred dnevi sprejel novelo Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je dvignila minimalno urno postavko s trenutnih 4,89 evra bruto na 5,4 evra bruto. Nekoliko višji dvig urne postavke, na 6,34 evra bruto, je sicer pred časom predlagala Levica. Poleg dviga minimalne urne postavke je Levica v zakon zapisala še, da se pri študentskem delu izplačuje tudi določene dodatke, zlasti v primeru nočnega dela in dela za vikend. Poslanci so uzakonitev dodatkov delavcem študentom v celoti zavrnili.
Sprejetje zakona bi pomembno prispevalo k ureditvi trga dela, saj (pre)nizka minimalna urna postavka študentskega dela in odsotnost dodatkov številnim delodajalcem omogočata, da za težja in delovno intenzivna dela posežejo po (pod)plačani študentski delovni sili. Gospodarska zbornica Slovenije zato pričakovano nasprotuje dodatnim obremenitvam.
Med obravnavo dviga študentske urne postavke smo slišali pomisleke, da bi prevelik dvig cene študentskega dela lahko pripeljal do zmanjšanja obsega študentskega dela, kar naj bi zmanjšalo dostopnost do izobraževanja. Številne domače in tuje raziskave sicer kažejo, da prav (prekomerno) delo študentom onemogoča uspešen zaključek študija. Po prepričanju vodilnih kapitalistov v Državnem svetu naj bi bilo študentsko delo upravičeno ovrednoteno nižje od “običajnega”, saj naj bi bilo treba študente dodatno “uvajati” na delovna mesta. Seveda ni povsem jasno, kakšna je povezava med uvajanjem na delovno mesto in tipom zaposlitve. Interesne organizacije kapitala prav tako ne pojasnjujejo, zakaj v primerjavi z redno zaposlenim delavcem študent dobiva manjše plačilo za isto delo tudi po opravljenem “uvajanju”.
Spremembe študentskega dela so bile zastavljene precej širokopotezno, vendar so v procesu sprejemanja v Državnem zboru precej razvodenele. Študentski delavci si lahko obetajo manjšo povišico, kot bi je lahko bili deležni, nujne sistemske spremembe pa ostajajo na stranskem tiru. In tako bo ostalo, vse dokler se študentje ne bodo organizirali sindikalno, neodvisno od Študentske organizacije (ki jo zanimajo le evri iz študentskih servisov) in nevladniškega aktivizma (ki bi sistemsko reševal študentske plače na papirju in na papirju tudi ostal).
Skrajni čas je tudi za bolj smele zahteve, ki presegajo licitacijo o višini urne postavke in prehajajo iz poštenega plačila v pravično skupnost.
- Da socialno varnost študentom zagotovi univerzalna pravica do štipendije, ki pokrije stroške življenja, ne pa prisila v izkoriščanje skozi študentsko delo: študentje naj delajo po želji za nadstandard, ne iz nuje preživetja.
- Da se študentski servisi ukinejo. Za posredovanje dela že obstaja Zavod RS za zaposlovanje, praktične potrebe po servisih ni. Študentski servisi ne opravljajo dobesedno nobene koristne funkcije, gospodarske ali kake druge, le parazitirajo na urnih postavkah delavcev študentov.
- Da se nastanitev za vse študente zagotovi kot pravica. Množi se število študentov, ki se za vrtoglave najemnine zatekajo k zasebnikom ali spijo kar v hostlih. Morda se v gradnjo študentskih domov lahko preusmeri kar tistih 9 milijonov, ki jih sedaj iz postavk delavcev študentov postrgajo študentski servisi?
Naša vrata so za študente, ki čutijo z duhom gornjih zahtev, na široko odprta.