1. maj, opomnik delavskega boja
Naloga delavskih sindikatov ni organizacija piknikov in sindikalnega dialoga, ampak brezpogojna zaščita skupnosti in dela pred hlastanjem kapitala.
Delavski praznik je pred vrati. Dan, ko se skoraj povsod, razen v ZDA, spominjamo krvavega zatrtja delavskih protestov v Chicagu, ima ustaljen repertoar. Po zaključku delovnika sledi obisk kresa, kjer po govorih sindikalistov običajno sledi zabavni program z različnimi glasbenimi skupinami. Vsesplošno rajanje in zabava navadno povsem zasenčita dejstvo, da so danes (pre)mnogi zaposleni spet deležni nepoštenega plačila, pritiskov na delavsko organiziranje in (ne)svobodnega dela v prekarnih, tudi nelegalnih oblikah.
Delaj in molči
Prvi program Radia Slovenija je pred letošnjimi prazniki pripravil serijo oddaj s pomenljivim naslovom Delaj in molči. V njih predstavljajo zgodbe delavcev, ki so soočeni z bizarnimi poskusi izkoriščanja. Prvi primer je zgodba delavke iz invalidskega podjetja Sinet d.o.o., ki že zadnja tri leta regres dobi izplačan kar v proizvedenih svečah. Delavci morajo nato prejeti »regres« sami prodati dalje. Podjetje sicer »le« spretno izkorišča nedorečeno delovnopravno zakonodajo, ki omogoča prakse nepoštenega plačevanja zaposlenih. Delavcem daje nemogočo izbiro: bodisi bo regres izplačan v svečah bodisi ga sploh ne bo.
Podobno nemogoče izbire lastniki in poslovodstva iskalcu dela postavljajo že pred zaposlitvijo: ali bo v pogojih polnega delovnega časa delal preko študentske napotnice oziroma preko avtorske pogodbe ali pa bo ostal brezposeln. Delavec, ki izbere prvo možnost, se seveda odreče vrsti osnovnih delavskih pravic in se za nameček izpostavi tveganju, da je lahko kadarkoli brez pojasnila odpuščen. Dodatno je zaskrbljujoče dejstvo, da do tovrstnih praks prihaja predvsem v panogah (novinarstvo), kjer bi zaradi narave dela prej pričakovali še večjo zaščito zaposlenih pred pritiski.
Ne smemo pa pozabiti, da do spornih praks izigravanja delavcev ne prihaja samo v zasebnem sektorju, ampak tudi v javnih sistemih, ki s(m)o jih vzpostavili z namenom zasledovanja pravične skupnosti, ne zasebnih dobičkov. Država prav znotraj teh sistemov pogosto poskuša privarčevati z najemanjem dela preko zunanjih izvajalcev, politiko »outsourcinga« pa prikazati kot racionalizacijo javnega sektorja. Če prihranki sploh nastanejo, so to prihranki na plečih delavcev, ki jih številna podjetja zaradi manka nadzora goljufajo – denimo pri poštenemu plačilu socialnih prispevkov.
Ministrstvo za javno upravo je retorično sicer prepoznalo, da za uresničevanje načel pravične skupnosti potrebujemo varovalke in med ključne pogoje javnih naročil umestilo socialno klavzulo. Navkljub temu na taistem ministrstvu še vedno dajejo prednost kriteriju najnižje cene, ki je gonilo varčevanja na stroških dela in izigravanja delavskih pravic.
Izraba delavskega boja za privilegije ni sindikalizem
Vse manj zaščite so deležni celo zaposleni v pregovorno dobro sindikaliziranih panogah. Paradoksalno močni sindikati sami po sebi niso zagotovilo za spoštovanje delavskih pravic, ampak lahko delavce celo opeharijo. V enem izmed najmočnejših slovenskih sindikatov strojevodij je nedavno odjeknila novica, da je neznano kam izginilo okoli 250.0000 evrov gotovine. Sindikati v družbi Slovenske železnice so s sindikalnim pritiskom uspeli na račun boja za pravice vseh delavcev izbojevati predvsem bonitete za vodilne sindikaliste.
Namesto prižiganja kresov podkurimo gazdam!
Prvi maj nas torej opominja, da delavske pravice niso samoumevne in da okoli nas obstaja kup poskusov, da se pravice do poštenega plačila, soupravljanja in svobodnega dela izigra. Te prakse velikokrat izvajajo institucije, ki naj bi jih sicer vodila skrb za vzpostavitev pravične skupnosti ali koordinacije dejavnosti v skupno korist. A blaginja delavskega razreda se ni nikjer in nikoli zgradila z jadikovanjem nad brezbrižnimi nameščenci kapitala, oholimi oblastniki in odtujenimi kariernimi sindikalisti, ampak izključno z razrednim bojem od spodaj. Naj bo prvi maj praznik, ker se je mezdno delo zaustavilo – in ne obratno!