Avtor: SZD SILA

Posted on by

Zmaga za delavski razred v Avstraliji

Zmaga za delavski razred v Avstraliji

Stavka v farmacevtski verigi Chemist Warehouse je delavcem prinesla dvig plač, redne zaposlitve in ukrepe proti spolnemu nasilju. Prav ti so – poleg ustrahovanja delavcev – 16-dnevno prekinitev dela sploh sprožili.

Stavka je potekala neprekinjeno med 11. in 27. marcem v najpomembnejših distribucijskih centrih verige Chemist Warehous (v nadaljevanju: CW) v zveznih državah Victoria in Queensland. 800 zaposlenih v Melbournu, 100 v Brisbanu in nekaj v Sydneyu je zavzelo ključne logistične točke podjetja, organiziralo stavkovne straže in fizično onemogočilo dostavo.

Poslovodstvo se je odzvalo s stopnjevanjem groženj, za pošiljke blaga pa je zagotovilo posebno varovanje. A številčna premoč stavkajočih in disciplina stavkovnih straž, ki so se prebujale ob treh zjutraj, sta zlomili poskuse kapitala, da bi stavko onemogočil: delavci so blago z dostavnih tovornjakov z nasmehom na obrazu odlagali pred stavbe, kamor je bilo prvotno namenjeno.

avstralija_protesti19
Številčna premoč stavkajočih in disciplina stavkovnih straž sta zlomili poskuse kapitala, da bi stavko onemogočil.

Farmacevtski imperij

Farmacija je globalna industrija z velikanskimi dobički, ki jih omogočajo velike razlike med cenami izdelkov in stroški produkcije (te po nekaterih podatkih znašajo le 8 % končne cene) ter organizirano monopoliziranje trga. Tako kot ostale dejavnosti v kapitalizmu tudi farmacija prednostno zasleduje rente lastnikov, ne potreb ljudi. Bolj kot na zdravje pacientov je zato osredotočena na lobiranje pri zdravnikih, ki zdravila predpisujejo.

V to zgodbo je vključen tudi CW, največje avstralsko farmacevtsko podjetje, ki trenutno obvladuje kar 25 % domačega trga z zdravili. Zaradi razširjenosti in cenovne dostopnosti produktov je znano kot McDonalds med farmacevtskimi verigami. Lastnika Jack Gance in Mario Verrochi sta tako samo v zadnjem letu svoje bogastvo povečala z 1,1 na 1,6 milijarde ameriških dolarjev, uvrščata pa se med najbogatejše prebivalce Avstralije.

Celoten imperij CW je bil zgrajen z obhajanjem regulacij, ki podjetjem omejujejo lastništvo lekarn. Podobne omejitve veljajo tudi v Sloveniji, saj zakonodaja prepoveduje lekarnam, da bi imele v lasti svoje veletrgovce – in obratno. Da bi obšel predpise, je CW vzpostavil mrežo uradno samostojnih, a praktično odvisnih podružnic.

Beda za delavce

Vratolomni dobički kapitala niso zgrajeni le na izigravanju regulacij in monopolizaciji dejavnosti, ampak tudi na račun podplačanega in prekariziranega dela. Po podatkih glavnega avstralskega sindikata Nation Union of Workers (pod okriljem katerega so se organizirali delavci iz CW) zaposleni v CW v povprečju zaslužijo kar 25 % manj od plačnega standarda v isti panogi, njihovo delo pa je pogosto neredno.

O brutalnosti izkoriščanja v podjetju zgovorno priča eno izmed največjih skladišč v zvezni državi Victoria, kjer je prekarno zaposlenih kar 70 % celotnega osebja. Najemniških delavcev tudi po več tednov ne pokličejo na delo. Nikoli zares ne vedo, koliko bodo zaslužili in ali bodo s svojo plačo lahko pokrili mesečne stroške, plačali položnice in najemnino.

O svojem urniku so večkrat obveščeni en dan prej kar preko sms sporočil, ki so poslana okoli desete ure zvečer. Če se zaposleni nad tovrstno prakso pritoži, mu njegov nadrejeni preprosto določi manj izmen in posledično dohodka. Strah in negotovost delavcem tako onemogočata, da bi si organizirali življenje.

Negativnim praksam v podjetju so še dodatno izpostavljene ženske. V preteklih letih je bilo znotraj podjetja prijavljenih veliko primerov spolnega nadlegovanja. Delavkam je bilo v zameno za spolni odnos ponujeno napredovanje oziroma boljše delovno mesto. Če so o tem spregovorile, so bile sicer odrejena preiskave, a o njihovem razpletu žrtve niso bile nikoli obveščene. Največkrat so bile preprosto premeščene na drugo delovno mesto, medtem ko so vršilci dejanj ostali nekaznovani.

Po poročanju odvetnice, ki je vodila eno izmed tožb, je direktorica v vodstvu podjetja zagovarjala nekoga izmed vodilnih, ki je bil obsojen spolnega nadlegovanja. Primer je preslikava prave realnosti boja, ki se bije v podjetju: razredno je zaznamovano celo spolno nadlegovanje.

Dohodkovna in premoženjska neenakost v državi

Neenakost ni prisotna samo v podjetju, ampak je splošen družbeni problem. Avstralija je bogata država, saj je peta na svetu po številu ultrabogatašev (posameznikov, ki imajo več kot 50 milijonov ameriških dolarjev), in to čeprav v njej prebiva samo 25 milijonov ljudi. Hrbtna stran ogromnega bogastva je revščina. Pod njenim pragom živi kar vsak osmi odrasel in vsak šesti otrok v Avstraliji.

Neenakost v državi je primerljiva s tistimi v razvoju, med katere se Avstralija po vseh ostalih kriterijih prav gotovo ne uvršča. Nekdo, ki spada med 1 % najbolje plačanih v državi, v samo dveh tednih zasluži več kot nekdo med 5 % najslabše plačanih v celem letu. Še bolj kot plače je problematična neenakomerna porazdelitev bogastva. Najpremožnejših 20 % Avstralcev si lasti več kot ⅔ celotnega bogastva v državi, medtem ko spodnjih 50 % premore le 18 % premoženja.

Kdo izkorišča in kdo varuje delavce?

Podobno kot v drugih »zahodnih« jedrih kapitalizma tudi v Avstraliji v zadnjih treh, štirih desetletjih poteka neoliberalna kontrarevolucija, ki prerazporeja bogastvo od dela h kapitalu. Delavski standard pada, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Kapitalistični razred v celoti – podobno kot v CW – znižuje neposredne mezde v obliki plač in se z utajevanjem davkov izogiba posrednim mezdam za blaginjo skupnosti. Stalne zaposlitve opušča in jih nadomešča s prekarnim delom pod slabšimi pogoji dela in za slabše plačilo.

K slabemu socialnemu stanju še dodatno pripomore trend upadanja članstva v avstralskih sindikatih. Raziskava iz leta 2018 je kot razlog za upadanje članstva navedla »fleksibilne« zaposlitve, ki jih lastniki podjetij uvajajo tako s ciljem zniževanja stroškov dela kot s ciljem onemogočanja kolektivne identitete delavcev posameznega sektorja.

V številkah: leta 1966 je bilo v Avstraliji v sindikate vključenih 35 % prebivalstva, leta 2016 je takšnih ostalo le še 13,9 %. Posledično je danes večina industrij ostala skoraj čisto brez sindikalnega predstavništva, delavci pa so na milost in nemilost prepuščeni interesom kapitala.

Epilog

Vodstvo CW je na koncu pristalo na takojšen dvig plač za 8 % in za zvišanje plač v obdobju štirih let za 18.5 %. Zaposleni so si izborili tudi pravico do rednega dela, saj bodo od sedaj naprej tisti, ki so v podjetju zaposleni več kot pol leta, dobili stalne zaposlitve. Vsak direktor v podjetju bo moral, preden prevzame funkcijo, opraviti obvezno izobraževanje o spolnem nasilju.

Realizacija vseh teh obljub je vprašljiva, saj se v praksi velikokrat izkaže, da se kapital požvižga na varovalke in išče vedno nove načine za izkoriščanje delavcev. Zato se bolj kot na papir zaposleni lahko zanesejo na izkušnje in kolektivno moč, ki so jo pridobili z izkušnjo stavke. Prav zaradi stavke imajo delavci sploh prvič, odkar podjetje obstaja, zagotovljene določene sindikalne pravice, ki jim bodo služile kot popotnica v nadaljevanje razrednega boja za pošteno plačilo in pravično skupnost. Tega je dobro opisal Tom Bramble, državni sekretar sindikata NUW:

»Želimo si zmage v razredni vojni enkrat za zmeraj. Ne želimo si samo večjega kosa pogače, ampak celotno pekarno.«

Viri

  1. Australian Council of Social Service. Inequality. Dostopno prek https://www.acoss.org.au/inequality/
  2. Australian Council of Social Service. Poverty. Dostopno prek https://www.acoss.org.au/poverty/
  3. G. Gilfillan, C. McGann. (2018). Trends in union membership in Australia. Parliament of Australia. Dostopno prek https://www.aph.gov.au/About_Parliament/Parliamentary_Departments/Parliamentary_Library/pubs/rp/rp1819/UnionMembership
  4. Murphy J. (2018, 22. september). Secrets behind Chemist Warehouse’s success. news.com.eu. Dostopno prek https://www.news.com.au/finance/business/retail/secrets-behind-chemist-warehouses-success/news-story/97a526c06874e9ba6e15fc5b708eede7
  5. Schneiders, B. (2019, 28. marec). Stunning win for Chemist Warehouse workers on both wages and labour hire. The Sydney Morning Herald. Dostopno prek https://www.smh.com.au/business/workplace/stunning-win-for-chemist-warehouse-workers-on-both-wages-and-labour-hire-20190328-p518gc.html?fbclid=IwAR2U58bRmKhc8l6lu1RpRFoR0X3wAe4PVREO25kb1TqEghyZnP0mv2TTv-s
  6. Stanton, R. (2019, 28. marec). Chemist Warehouse strike ends in a win. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6738
  7. Stanton, R (2019, 11. marec). Warehouse workers strike at pharmacy giant. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6715
  8. Weiss, H. (2009). Medicina v primežu podkupnin : šokantno razkritje delovanja farmacevtske industrije, ki si s podkupovanjem zdravnikov zagotavlja velikanske dobičke : [zdravniki kot pomagači farmacevtskih koncernov]. Tržič. Učila International.
  9. Wikipedia. Chemist Warehouse. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Chemist_Warehouse
  10. Zewdie, B. (2019, 12. marec). Chemist Warehouse workers strike over alleged sexual harassment, job casualisation. ABC. Dostopno prek https://www.abc.net.au/news/2019-03-12/chemist-warehouse-workers-strike-alleged-labour-exploitation/10894090
  11. (2019, 12. marec). Voices from the Chemist Warehouse picket line. Redflag. Dostopno prek https://redflag.org.au/node/6719
Posted on by

Proti komu protestirajo Alžirci?

Proti komu protestirajo Alžirci?

Protesti proti ponovno izvolitvi Abdelaziza Bouteflika so prerasli v klice po svobodnem združevanju dela v sindikate, po socialnih pravicah in dejanski demokraciji.

Od 22. februarja dalje vsak petek in soboto, že četrti teden zapored, v Alžiriji potekajo največji protesti v zgodovini samostojne države. Povod za ponavljajoče proteste in številne stavke je bila napoved aktualnega predsednika Abdelaziza Bouteflika, da bo po 20 letih predsedovanja ponovno kandidiral na prihajajočih volitvah, razlog zanje pa razširjenost korupcije, brezposelnosti mladih in socialne neenakosti, ki jo državljani prepoznavajo v kandidaturi.

alzirija1
Alžirci nezadovoljstvo izražajo v več mestih v državi. Samo v petek, 15. marca, se jih je zgolj v prestolnici zbralo približno milijon.

Z izvolitvijo bi Bouteflika dobil svoj peti zaporedni predsedniški mandat  v državi, ki jo vodi že od leta 1999. Začetno zaupanje ljudstva si je pridobil kot moralni zmagovalec državljanske vojne in s podporo vojske. Položaj je utrdil z odpravo 19 let trajajočih izrednih razmer, ki so bile uradno v veljavi kot odgovor na grožnjo islamskega terorizma, v praksi pa so omejevale demokratične svoboščine zbiranja in vojski dopuščale vpletanje v notranje zadeve države. S pomočjo preusmerjanja zaslužka iz prodaje nafte v dvigovanje plač je nato kot edini severnoafriški voditelj prevedril leto 2011 in številne vstaje arabske pomladi. Ukrep je nemudno nezadovoljstvo sicer umiril, razlogov zanj pa ni odpravil.

Nadzor tako nad politiko kot nad gospodarstvom tako že dve desetletji vršijo strukture, ki so izšle iz državljanske vojne in prednostno služijo le lastnim interesom. A vladajoči razred je s prirejanjem volitev, na katerih vedno znova zmaguje kandidat, ki ga že za časa predsedovanja v javnosti zaradi zdravstvenih težav skoraj ni opaziti, zaupanje večine državljanov dokončno izgubil.

Napoved ponovne kandidature Bouteflike je zato v kombinaciji s slabo socialno sliko in izključenostjo iz odločevalskih procesov Alžirce znova pognala na ulice. Po več tednih protestov in stavk je Bouteflika svojo kandidaturo sicer umaknil in z mesta predsednika tudi odstopil, a hkrati odpovedal volitve, napovedane za 18. april. Intenziteta protestov se iz tedna v teden povečuje, zahteve pa so prerasle v klic po celostni zamenjavi oblasti. Odziv vladajočega razreda je enoznačen. Uporaba solzivca in ostalih sredstev prisile se stopnjuje, vlada pa želi gibanje razbiti in preprečiti enoten nastop različnih segmentov upornega prebivalstva. V četrtek, 14. marca, je protestnikom zagrozila policija, iz neznanih razlogov pa je bil odpovedan tudi javni prevoz na dan protesta, v petek, 8. marca

V znak solidarnosti so potekali protesti tudi drugod po svetu, največji v Franciji, ki jo z Alžirijo veže kolonialna preteklost in kjer prebiva veliko ljudi alžirskih korenin.

Režim modernega izkoriščanja

Danes je Alžirija gospodarsko odvisna od izvoza in petrokemične industrije, ki sta 95-odstotni vir prihodkov v zunanji trgovini in zajemata 30-odstotni delež v BDP. Panogo lastniško obvladuje država, njena posredna ali neposredna vloga pa je občutna tudi v ostalih gospodarskih dejavnostih.

Vladajoči razred pristaja na odvisno vlogo v globalni delitvi dela, odtekanju ustvarjene vrednosti na tuje in rento iz surovin. Ker je nadzor nad tokom vrednosti vezan na državno lastništvo in vpliv, je za obrambo lastnih položajev zaklenil politično participacijo, nosilci funkcij pa so se naslonili na klientelistično razpolaganje s privilegiji s tako osvojenih položajev. Razvoj, ki bi vodil iz zaostalosti, zgradil sklenjeno narodno gospodarstvo in presegel revščino, bi zato neposredno ogrozil strukturo domače oblasti in hkrati vznejevoljil tuje centre moči, ki pobirajo alžirsko smetano.

Velike socialne razlike

V državi so zaradi tovrstnega režima izkoriščanja kljub naravnim bogastvom prisotne izrazite socialne razlike. Kar tretjina ljudi zasluži manj kot 1,25 dolarja dnevno, medtem ko manjšina obvladuje 42,6 % bogastva, uživa kakovostno zdravstveno oskrbo in izobraževanje. Istočasno spodnjih 20 % prebivalstva premore le 7 % premoženja ter se iz dneva v dan bori za hrano in čisto vodo – v obrobnih predelih ima dostop do čiste vode samo 81 % ljudi.

V prvih vrstah je mladina

Protestniki so večinoma mladi: več kot polovica alžirskega prebivalstva je mlajšega od 30 let in kar četrtina od teh je trenutno brezposelna. V tednu med 11. in 15. marcem so študentje skupaj s profesorji ter ostalim osebjem stavkali. Kot odgovor na politično angažiranost mladih je vlada brez pojasnila predhodno zaprla univerze in dva tedna prehitro – z namenom omejevanja študentskega organiziranja – razglasila počitnice po celotni državi.

‘’Spregledane’’ stavke

Od sobote, 9. marca, je bila v več delih Alžirije organizirana tudi delna stavka, o kateri je večina medijev le bežno ali sploh ni poročala in ki je skupaj z omenjenimi protesti prisilila Boutefliko, da odstopi od kandidature. Da moči splošnih stavk pri poročanju o dogajanju v severnoafriških državah ne bi smeli zapostavljati, je razvidno že iz primerov, kot sta Egipt in Tunizija, kjer je ravno splošna stavka “strmoglavila” tamkašnje voditelje.

V soboto, 16. marca, so stavkali delavci Sonelgaza (državno podjetje za proizvodnje plina in elektrike), Sonatracha (največje afriško podjetje na področju naravnega plina, v katerem so delavcem v primeru izostajanja od dela tudi neposredno grozili), transportnih družb in številnih trgovin. V tretjem največjem alžirskem mestu je bila tako zaprta tretjina trgovin, medtem ko so se stavke v mestu Bejaia udeležili vsi zaposleni.

Stavke so bile večinoma organizirane neodvisno od tamkajšnjih sindikatov in so se širile predvsem s pomočjo družbenih omrežij. Splošno nezaupanje delavskega razreda v obstoječe sindikalno organiziranje, zlasti osrednji sindikat General Union of Algerian Workers (UGTA), izhaja iz preteklega (ne)delovanja v boju za delavske pravice, podrejanja logiki samega trga in kapitala ter neposredne povezanosti z vladajočo stranko – Fronto narodne osvoboditve (FLN), katere član je tudi aktualni predsednik.

Zgodovina sindikalizma

Do druge polovice 20. stoletja je bilo organiziranje alžirskih delavcev mogoče le v okviru regionalnih organizacij francoskih sindikatov. Ko je bilo leta 1956 sodelovanje tudi v teh sindikatih Alžircem onemogočeno, so začeli s snovanjem lastne delavske organizacije. Nastal je UGTA, ki je bil kmalu po ustanovitvi prepovedan in ki se je kot edini sindikat boril za pravice delavcev tako proti francoskim kolonizatorjem kot kapitalskim interesom nasploh.

A kmalu po osamosvojitvi države je tudi UGTA izgubil svojo avtonomnost in padel pod vpliv vladajoče stranke FLN. Posledično se je prilagodil kapitalskim in političnim interesom ter začel nasprotovati delavskemu boju s stavkami in protesti in celo podprl vladne prepovedi stavk v nekaterih vejah industrije.

S spremembo ustave leta 1989 se je vez med FLN ter UGTA uradno sicer pretrgala, a je moč alternativnih in neodvisnih sindikatov še vedno zanemarljiva, primat pa ohranjajo že od osamosvojitve vzpostavljeni centri moči.

Prihodnost Alžirije

Delavski razred Alžirije, zlasti mladi, je v zadnjem času pokazal veliko volje in vztrajnosti pri političnem organiziranju. Začel je politično artikulirati svoje probleme, se povezovati izven uveljavljenih “delavskih” organizacij in prepoznavati  ključne probleme v državi. Od odstavitve predsednika so njegove zahteve hitro in intuitivno prešle v gesla, ki kličejo k odpravi celotnega režima izkoriščanja. Zahteva večjo vključenost v odločevalske procese, več socialnih pravic, sindikate, ki niso pod nadzorom vladajočega razreda in kapitala, ter konec izkoriščanja zunaj in znotraj meja.

Proteste si želijo prevzeti različne politične organizacije, tudi iz Francije, ki pa v državi še vedno ne vidijo nič drugega kot priljubljeno počitniško destinacijo in možnost za zaslužek. Uspešnost vstaje je zato odvisna od tega, kako vztrajni in organizirani bodo protestniki, kdo bo prevzel pobudo in kako bo gibanje zastavilo svoje politične cilje v prihodnje. Delavski hrbtenici upora bo uspelo doseči razredne interese le, če ne prevzame le izvedbenega, ampak tudi idejno vodstvo upora.

Viri

  1. A. Chelghoum, S. Takeda, B. Wilczek, F. Homberg. (2016). The challenges and future of trade unionism in Algeria: A lost cause? Bournemouth University Research Online. Dostopno prek https://core.ac.uk/download/pdf/84144499.pdf
  2. Alizadeh, H. (2019, 16. marec). The Algerian Revolution: “leave means leave!”. Marxist.com. Dostopno prek https://www.marxist.com/the-algerian-revolution-leave-means-leave.htm
  3. C. Brown, K. Sutton, A. Chanderli, S. Zaimeche. (2019). Algeria. Encyclopedia Britannica. Dostopno prek https://www.britannica.com/place/Algeria
  4. Country Studies. The Algerian General Workers’ Union and the Workers’ Movement. Dostopno prek http://countrystudies.us/algeria/139.htm
  5. Gall, C. (2015, 23. december). Who Runs Algeria? Many Doubt It’s Ailing President Abdelaziz Bouteflika. The New York Times. Dostopno prek https://www.nytimes.com/2015/12/24/world/africa/suspicions-mount-that-ailing-president-abdelaziz-bouteflika-is-no-longer-running-algeria.html
  6. Gallego, S. (2019, 10. marec). Algeria protests: Partial strike under way in the capital. Al-Jazeera. Dostopno prek https://www.aljazeera.com/news/2019/03/algeria-protests-partial-strike-capital-190310175850456.html
  7. H. Ahmad, L. Chikhi. Algeria orders early university holiday as students spur protests. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/algeria-orders-early-university-holiday-as-students-spur-protests-idUSKBN1QQ0C0
  8. H. Ahmed, L. Chikhi. Hundreds of thousands of Algerians rally against Bouteflika. Reuters. Dostopno prek https://www.reuters.com/article/us-algeria-protests/thousands-of-algerians-rally-to-demand-bouteflika-quit-idUSKCN1R31B3
  9. Michaelson, R. (2019, 10. marec). Algerians begin general strike against Bouteflika’s rule. The Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/world/2019/mar/10/algerians-begin-general-strike-against-abdelaziz-bouteflika-presidency
  10. Morrow, W. (2019, 11. marec). Nationwide strike shakes Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/11/alge-m11.html
  11. Rachel, D. (2019, 29. marec). A Strongman Falls, and a Post-Colonial Era Ends. theatlantic.com. Dostopno prek https://www.theatlantic.com/international/archive/2019/03/kamel-daoud-algerias-post-colonial-era-is-over/585958/
  12. The Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Algeria. Dostopno prek https://www.oecd.org/dev/34867696.pdf?fbclid=IwAR2e-oT-ynUDQBu1Po3VYHQ02sAm_93mgszz-eVewHJf-svKkU-_WyhlxZw
  13. The World Bank. Algeria overview. Dostopno prek http://www.worldbank.org/en/country/algeria/overview
  14. Wikipedia. Abdelaziz Bouteflika. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Abdelaziz_Bouteflika
  15. Wikipedia. History of Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Algeria
  16. Wikipedia. Trade unions in Algeria. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Trade_unions_in_Algeria
  17. W. Morrow, A. Lantier. (2019, 16.marec). Socialist Workers Party seeks to derail movement against Algerian regime. World Socialist Web Site. Dostopno prek https://www.wsws.org/en/articles/2019/03/16/psta-m16.html

 

Posted on by

Zaščitimo sindikaliste!

Zaščitimo sindikaliste!

Ne le plače in delavske pravice, na udaru kapitala je tudi samo delavsko organiziranje.

Sindikalni in voljeni delavski predstavniki, ki aktivno opozarjajo na nepravilnosti v podjetjih oziroma na kršenje delavskih pravic, so vedno pogosteje deležni povračilnih ukrepov: brez trdne organizacije združenega dela so grožnja z izgubo zaposlitve, mobing in drugo nasilje pogosto učinkoviti, zato preraščajo v sistematično prakso kapitalističnega razreda. Delavski odgovor na zaostrovanje razrednega boja je brezpogojna solidarnost v organiziranju na terenu in zahteva po zakonodajni zaščiti zaposlenih.

arriva2
Najbolj odmeven je primer sindikalistov Endreja Mesaroša in Nenada Dakića v skupini Arriva Slovenija, ki sta se odpovedi zoperstavila s pravnimi sredstvi.

Primer Mesaroš

Neučinkovito varstvo delavskih predstavnikov je močan vzvod kapitala v razmerah šibkega delavskega organiziranja, značilnih za današnji čas. Poslovodstvom je omogočeno, da nekaznovano ohromijo delovanje sindikatov in svetov delavcev, ki so z odpustom običajno najaktivnejših predstavnikov obglavljeni in onemogočeni, strah pred enako usodo pa poskrbi za pokornost in tišino preostalih članov. 

Najbolj odmeven je primer sindikalistov Endreja Mesaroša in Nenada Dakića v skupini Arriva Slovenija, ki sta se odpovedi zoperstavila s pravnimi sredstvi. 

Medtem ko Dakić pravico še išče, pa je sodišče že presodilo, da je bila odpoved Mesarošu nezakonita. Med drugim je ugotovilo, da je poslovodstvo poseglo v svobodo govora in svobodo sindikalnega združevanja. 

Čeprav uspešno, je Mesaroš svojo pravico dosegel šele po 16 mesecih, v katerih je bil eksistenčno, kot je poudaril sam, odvisen izključno od dobre volje svojih bližnjih.

Primer zgovorno priča, kako je razveljavitev odpovedi »za nazaj« po (včasih) letih mučnega sodnega postopka popolnoma neučinkovit ukrep za varstvo zaposlenih pred povračilnimi ukrepi kapitala. Svoje prve naloge odvračanja kršitve ne opravlja; navsezadnje poslovodstva stroškov odškodnine ne krijejo iz lastnih žepov. V vmesnem času je psihološka in materialna škoda na osebnem življenju delavcev pogosto nepopravljiva, zaradi neutemeljenih odpovedi pa se znajdejo tudi v socialni stiski.

Namerna luknja v zakonu

Pravna srž problema je pomanjkljiva zakonodaja, ki poslovodstvom omogoča odpuščanje na podlagi nedokazanih kršitev in obtožb. Kapital je tožnik in sodnik hkrati: delavski predstavnik, »obtožen« krivdnega kršenja delovnih obveznosti, je lahko povsem legalno postavljen pred vrata brez soglasja sindikata ali sveta delavcev. 

Orodje discipliniranja je tudi institut opozorila pred redno odpovedjo pogodbe na osnovi sodne prakse, ki pisnemu opozorilu pred odpovedjo ne priznava samostojnega pravnega varstva, posledično pa se delavec ne more nikomur in nikamor pritožiti.  

Zakonsko varstvo pred povračilnimi ukrepi je zato nemudna zahteva združenega dela. Kot na primeru Mesaroš daje vedeti stališče Ministrstva za infrastrukturo, ki koncesionarjem za avtobusne prevoze namenja večmilijonske letne subvencije in sočasno prostodušno zatrjuje, da »nima vzvoda« za ukrepanje proti kršiteljem delavskih pravic, se delavski razred na resno pomoč države pri tem ne more zanašati. Za pošteno plačilo in pravično skupnost se lahko opre le na razredno delavsko solidarnost in svoje lastne sile.

Posted on by

Outsourcing: razbijanje delovnih kolektivov v javnem sektorju

Outsourcing: razbijanje delovnih kolektivov v javnem sektorju

Pozdravljamo poziv ministrstva za šolstvo in se pridružujemo številnim sindikatom v pobudi za zmanjševanje najemanja zunanjih izvajalcev – oziroma »outsourcinga«.

V času prehoda v kapitalizem je ideologija vitke države iz državnih organov in javnih zavodov začela izdvojevati podporne službe čiščenja, varovanja, vzdrževanja, zaposlene v kuhinjah, na recepcijah in podobno. Ti so v najslabšem primeru službo izgubili, v najboljšem pa se preselili v prekarne režime dela pri zunanjih zasebnih izvajalcih. Svobodo dela teh zaposlenih zato nažirajo nizke plače in množične kršitve, trend pa lahko obrnemo le s ponovnim zaposlovanjem neposredno v javnih zavodih in državnih organih.

pucanje
»Jasno je, da ne gre le za posamezne kršitelje, ampak da se za outsourcingom skriva sistematično spodnašanje delavskih pravic.«

Primer slabe prakse? Praksa slabe prakse!

O akutnem stanju zgovorno priča serija odmevnih primerov, ki so našli pot v javnost. V začetku leta smo izvedeli, da Ministrstvo za javno upravo čistijo zaposlene podjetja Aqua d.o.o., ki za sobotno in nedeljsko delo niso bile deležne poštenega plačila, ki so bile že dva meseca kar brez plačila in ki sploh nimajo pogodb.

Podobno čistilke prostorov Zavoda za zaposlovanje niso bile zdravstveno zavarovane, saj niso imele plačanih prispevkov. Po OŠ Olge Meglič, kjer bodo zaposlene čistilke preusmerili na zunanjega izvajalca, so se za zunanjega izvajalca šolske prehrane odločili v Šolskem centru Ptuj. Jasno je, da ne gre le za posamezne kršitelje (spomnimo se na kršitve v podjetjih Manicom, Beki plus ali Cleaning), ampak da se za outsourcingom skriva sistematično spodnašanje delavskih pravic.

Ključna argumenta vodstev za outsourcing sta prenos upravljanja in znižanje stroškov. Slednje postavlja na laž Fakulteta za družbene vede, kjer so čistilke zaposlili in ob tem izpostavili, da je to zanje v resnici – cenejše.

A četudi ne bi bilo tako, pošteno plačilo in delavske pravice nista fleksibilni postavki poslovnega modela, ampak brezpogojni civilizacijski standard pravične skupnosti.

Tudi argument o nekompetentnosti vodstev javnih zavodov in državnih organov za upravljanje podpornih dejavnosti (naročanja čistil, denimo) bi bilo moč sprejeti le, če bi se isti vodstveni kadri hkrati z zunanjim izvajanjem odločili še za znižanje lastne plače v sorazmernem deležu.

Argument (ne)kompetentnosti paradoksalno zdrži šele v svojem nasprotju: bolj kot kakršenkoli menedžment z miselnostjo maksimalnih dobičkov na račun minimalnih plač je za upravljanje usposobljen delovni kolektiv sam. K boljši učinkovitosti, motiviranosti in organiziranosti zunanje izvajanje ne prispeva, delavsko (so)upravljanje pa zelo.

Trg je vedno trgovina z ljudmi

Eden izmed temeljnih mehanizmov obhajanja načel pravične skupnosti je javno naročanje, ukrojeno po pravilih trga. Zahteva po zniževanju stroškov v kombinaciji z velikim številom ponudnikom strukturno sili v tekmo do dna, kjer zmagujejo najnižje plače in najslabši pogoji dela. 

Logika »konkurenčnega okolja« neposredno spodbuja spiralni razcvet izkoriščevalskih poslovnih modelov: ker dotok javnih sredstev krepi najbolj brezobzirna podizvajalska podjetija, ta pridobivajo konkurenčno prednost na trgu. Socialni dumping tako uveljavljajo kot normo in nato izrabljajo za še dodatno odskočno desko za pridobivanje poslov z državo.

Princip obvladuje tržno gospodarstvo v celoti, premaga pa ga lahko šele koordinirano gospodarstvo. A vsaj zunanjim izvajalcem v javnem sektorju na korenito spremembo sistema ni treba čakati. Nobenega razloga ni, da jim ne bi zagotovili primerne zaposlitve v kolektivu, kjer že tako vsak dan delajo.

Posted on by — Komentiraj prispevek

Pozdravljen svet!

Sed ut perspiciatis unde omnis iste natus error sit voluptatem accusantium doloremque laudantium, totam rem aperiam, eaque ipsa quae ab illo inventore veritatis et quasi architecto beatae vitae dicta sunt explicabo. Nemo enim ipsam voluptatem quia voluptas sit aspernatur aut odit aut fugit, sed quia consequuntur magni dolores eos qui ratione voluptatem sequi nesciunt. Continue reading Pozdravljen svet!