Avtor: SZD SILA

Posted on by

Začetki zadružništva na Slovenskem

Začetki zadružništva na slovenskem

Začetki zadružništva na Slovenskem

V poznih šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja je avstroogrska monarhija beležila visoke stopnje gospodarske rasti, ki je temeljila zlasti na neagrarni proizvodnji. Modernizacija gospodarstva je v tem obdobju zajela tudi slovenske dežele, v katerih je mehanizirana industrija v mestih postopoma pričela izpodrivati manufakturno proizvodnjo. Na Slovenskem so v tem obdobju ustanovili številne delniške družbe (npr. Kranjska industrijska družba in Trboveljska premogokopna družba), ki so odigrale ključno vlogo pri nadaljnji industrializaciji slovenskih mest. Vzporedno z naglim širjenjem železniškega in pomorskega prometa so se razmahnili tudi trgovina in kreditni posli, ki so pospeševali razlaščanje in proletarizacijo kmetov na podeželju. Čeprav je na Slovenskem še vedno prevladovala agrarna proizvodnja, so se z industrializacijo pričeli širiti moderni kapitalistični proizvodni odnosi. Z vključitvijo slovenskih dežel v prometna omrežja, ki so jih povezovala z razvitimi zahodnimi kapitalističnimi deželami, ter nastajanjem delniških družb, prek katerih se je v slovensko industrijo stekal tuj, zlasti nemški, kapital, so se slovenske dežele integrirale v evropske trge.

S poglabljanjem kapitalističnih proizvodnih odnosov in vključitvijo slovenskih dežel v evropske trge se je krepila konkurenca, ki je ugonabljala slovensko drobno buržoazijo, ki se ni mogla kosati s premožnejšo, številčnejšo in vplivnejšo nemško buržoazijo, še zlasti pa slovenske delavce in kmete, ki sta jih neusmiljeno izkoriščali tako nemška kot slovenska buržoazija. Zaostritev konkurenčnih odnosov je v sedemdesetih letih 19. stoletja botrovala razmahu zadružništva na Slovenskem. Zadruge so bile pravzaprav tipične institucije zgodnjekapitalističnega razvoja periferije v nemško-avstrijskem gospodarskem bloku. Na eni strani se je v zadruge začela povezovati nastajajoča slovenska buržoazija, ki se je hotela zaščititi pred konkurenčnimi pritiski nemškega kapitala. Na pobudo slovenskega liberalnega politika Josipa Vošnjaka so večji slovenski trgovci, industrijski kapitalisti, visoka inteligenca in premožni kmetje pričeli ustanavljati hranilnice na zadružni osnovi: leta 1872 so nastale prve hranilnice v Ljutomeru, Postojni in Kranju, po letu 1873, ko so v Avstro-Ogrski uredili pravni status zadrug, pa so hranilnice naglo prodrle v vsa gospodarsko pomembna mesta in kraje na Slovenskem.

V nasprotju z Vošnjakovimi trditvami, da naj bi hranilnice služile izboljšanju socialnega položaja obubožanega slovenskega kmeta in obrtnika, so te v praksi služile zlasti krepitvi gospodarskega in političnega vpliva slovenske buržoazije v boju pred konkurenti iz tujine. Leta 1883 je eden od njih namen ustanavljanja hranilnic opisal takole: »Če morejo nasprotniki (t.j. nemški kapitalisti) narediti kapitale iz naših siromakov, zakaj mi sami tega nebi mogli?« Zadružne hranilnice Schultze-Delitchevega tipa, ki so nastajale na pobudo liberalnega političnega tabora, so bile organizirane izrazito nedemokratično: število glasov je bilo po navadi sorazmerno z denarnim vložkom, zato je bil odločilni vpliv najpremožnejše peščice trgovcev in industrialcev zagotovljen. Tovrstne hranilnice, v katerih se je koncentriral slovenski kapital, so bile v prvi vrsti sredstvo formacije nastajajoče slovenske buržoazije.

Na drugi strani so na pobudo socialdemokratov na Slovenskem pričeli ustanavljati tudi konzumne (danes potrošniške) zadruge, katerih namen je bil izboljšati socialni položaj delavstva. Slovensko delavstvo je bilo pri zadružnem organiziranju korak za buržoazijo: t. i. konzumi, ki so nastajali v okviru socialdemokratskega delavskega gibanja, so razmah doživeli šele proti koncu 19. stoletja. Prva konzumna društva so nastala v Zagorju (1987) in Idriji (1989); v začetku 20. stoletja pa so se dokaj hitro razširila v vsa pomembnejša delavska središča (Trst, Ljubljana, Jesenice, Maribor, Črna, Borovlje, Trbovlje, Hrastnik, Celovec, Beljak in Gorica). Večina slovenskih konzumnih društev je bila vključena v Osrednjo zvezo avstrijskih konzumnih društev s sedežem na Dunaju. Temeljna naloga konzumov je bila v lastnih prodajalnah svojim članom ponuditi živila in druge življenjske potrebščine po nižjih cenah kot zasebni trgovci. Del dobička konzumov, ki so po navadi imeli tudi svoje hranilne oddelke, so razdelili med člane, del pa namenili za podporne sklade za sirote, vdove in bolnike ter delavska izobraževalna in kulturna društva.

Po besedah slovenskega socialdemokrata Ivana Regenta so konzumi služili tako materialni pomoči kot tudi kulturni formaciji delavskega razreda: »Brez konzumnih društev bi se stekla lepa vsota čistega dobička v žepe privatnih trgovcev. Tako se je pa ta denar vrnil v raznih oblikah članom in omilil mnogim izmed njih bedo in pomanjkanje v kritičnih položajih.« Poleg tega so zadostili delavčevi potrebi po »duševni hrani«, saj so mu omogočili, da »si nabavi časopise, si nakupi knjige, se izobrazi in postane aktiven član, ne le številka v narodu in človeški družbi«. Poleg prevladujočih konzumov je slovensko delavstvo na prelomu stoletja ustanavljalo tudi druge vrste zadrug, med katerimi so bile: tiskarska zadruga v Ljubljani, čipkarska zadruga v Idriji, zadruga ljubljanskih mizarjev, stavbna in gostinska zadruga v Trbovljah ter delavska hranilnica in posojilnica v Gorici in Ljubljani. Po eni strani so delavske zadruge pomagale izboljšati socialni položaj marsikaterega delavca, po drugi strani pa so botrovale porastu oportunizma med socialdemokratskimi politiki: ti so v strahu pred tem, da bi zadruge v primeru zaostrovanja razrednih konfliktov, ki bi škodili zdravju slovenskega gospodarstva, propadle, pogosto omilili svoja politična stališča in pristajali na kompromise s kapitalističnim razredom.

Poleg »liberalnih« zadrug, ki so se deklarativno opirale na princip Schultze-Delitschevega načela samopomoči, in »socialdemokratskih« zadrug, ki so se pogosto zgledovale po Lassallovi doktrini državne pomoči, so v poznem 19. stoletju na Slovenskem nastajale tudi »krščanskosocialne« zadruge, ki so se opirale na Raiffeisnov model. Zadruge, ki so nastajale v okviru krščanskosocialnega delavskega in kmečkega gibanja, katerega idejni vodja in glavni organizator je bil Janez Evangelist Krek, so se razširile zlasti na slovenskem podeželju. Od leta 1984 dalje je Krek na Kranjskem ustanavljal številne hranilnice in posojilnice, ki so se kasneje združile v Zvezo kranjskih hranilnic. Z nadaljnjim ustanavljanjem strojnih, kmetijskih, nabavnih, živinorejskih, mlekarskih in prodajnih zadrug se je v praksi razmeroma učinkovito uveljavilo načelo samopomoči med malimi in srednjimi kmeti, ki so se tako zavarovali pred uničujočimi vplivi kapitalističnega razvoja. Vse te zadruge so v začetku 20. stoletja združili v Gospodarsko zvezo, centralno zadružno organizacijo, ki je zalagala vse vključene zadruge in od njih kupovala proizvode.

Krekovo krščanskosocialno gibanje je bilo pri ustanavljanju zadrug uspešnejše tako od socialdemokratskega, ki kmečkemu vprašanju ni posvečalo dosti pozornosti, kot tudi od liberalnega, ki je zadruge ustanavljalo izključno v mestih in velikih krajih. Raiffeisen-Krekov sistem zadružništva, ki je prodrl v majhne kraje na slovenskem podeželju, kjer se je lahko oprl na močno in razvejano župnijsko omrežje, je nemara najbolje ustrezal periferni, pretežno agrarni strukturi slovenskih dežel z večinskim kmečkim prebivalstvom. Razmeroma demokratična organizacijska struktura zadrug – člani so na ravni majhnega kraja vplačali enake pristopne deleže, ki so jim zagotavljali enako glasovalno pravico – je omogočila množično vključevanje malih kmetov. Dobičke zadrug je bilo v obliki nagrad prepovedano deliti med vodstvo; stekali so se v rezervni sklad, s katerim je upravljala centrala.

Krščanskosocialno gibanje se je pri ustanavljanju t. i. »rajfajznovk« opiralo na Krekove ideje, ki so bile po eni strani blizu socialističnim – Krek je v zadrugah videl »sredstva za podružbljanje proizvajalnih sredstev«, s pomočjo katerih se je moč osvoboditi izpod »kapitalističnega suženjstva« –, po drugi strani pa so bile vpete v predmoderno katoliško doktrino, v okviru katere je zadruge dojemal kot temeljno organizacijsko obliko stanovske, korporativne družbe, v kateri naj se pomorijo razredna nasprotja. Tudi v praksi so Krekove zadruge odigrale ambivalentno vlogo. Sprva so nedvomno izboljševale gmotni položaj malih in srednjih kmetov, saj so jim omogočile višje iztržke za njihove izdelke ter jih s ponudbo nizkoobrestnih kreditov pomagale osvoboditi spon oderuštva. Toda Krekovo zadružno gibanje je bilo hkrati ostro uperjeno proti socialdemokraciji in socialističnemu gibanju. Z njegovimi lastnimi besedami: »Nobena druga sila ne more tako uspešno ustavljati socialne demokracije, kakor po stanovski organizaciji nravno utrjeni in gmotno rešeni kmetiški stan.«

Ravno zaradi učinkovitega odvračanja kmetov od socializma in povezovanja z nastajajočim proletariatom je konservativno jedro slovenskega klerikalnega tabora sploh dopuščalo Krekovo krščanskosocialno gibanje, ki mu je bilo sicer zaradi socialno progresivnega in protikapitalističnega tona povsem tuje. Prav konservativni klerikalci iz vodstva Katoliške narodne stranke, ki so bili bolj kot z malimi in srednjimi kmeti, ki so predstavljali bazo Krekovega gibanja, povezani z bogato zemljiško gospodo, duhovščino in klerikalno usmerjenimi kapitalisti, so v prvem desetletju 20. stoletja v osrednjih institucijah Krekovega sistema zadrug pridobivali vedno večji vpliv. Pod vplivom nazadnjaških klerikalcev so se Krekove zadruge preobražale v sredstvo političnega podrejanja kmetov Katoliški narodni stranki in se postopoma spreminjale v institucije s kapitalističnim značajem: v okviru zadružnega sistema so namreč pričeli ustanavljati številne delniške družbe, ki so opravljale bančne posle in vlagale v industrijsko proizvodnjo. Tako kot liberalne zadruge Schultze-Delitschevega tipa so se nazadnje tudi Raiffeisen-Krekove zadruge preobrazile v sredstvo formacije slovenske buržoazije.

Posted on by

Evropska Militarizacija

Militarizacija evrope

Evropska Militarizacija

Evropa – nekoč simbol blaginje in stabilnosti – danes nosi brazgotine neoliberalne dekonstrukcije. Njena industrializirana središča že dolgo kažejo znake erozije, saj so desetletja varčevalnih politik in deregulacije uničila socialno tkivo in gospodarsko samozadostnost. Odmevi stare celine donijo s kovinskim zvenom razkroja: proizvodnja upada, energetska kriza razjeda konkurenčnost, Nemčija, njeno gospodarsko srce, pa se spopada s stagnacijo, ki vse bolj kaže znake sistemske krize.

Kaj sledi?

Medtem ko bi lahko socializacija proizvodnje, prerazporeditev bogastva in masivne naložbe v javno infrastrukturo ponudile trajnostno alternativo, kapitalistični razred ponuja zgolj en odziv – vojno ekonomijo. Ko kapital naleti na meje lastne ekspanzije, ko dobički iz tradicionalne proizvodnje niso več dovolj za ohranjanje rasti, se znova in znova pojavi isti vzorec: militarizacija kot rešilna bilka propadajočega sistema. Današnja Evropa, ujeta med lastno gospodarsko stagnacijo in geopolitično napetostjo, ponavlja zgodovino. Namesto da bi vlade vlagale v socialno infrastrukturo, zdravstvo, izobraževanje in zeleno tranzicijo, se milijarde stekajo v proizvodnjo tankov, raket in streliva. Kapitalizem se je že večkrat izkazal za nesposobnega preživetja brez vojn in kriz – sedaj to znova dokazuje.

Ko je leta 2022 kancler Olaf Scholz napovedal “Zeitenwende” – prelomni trenutek nemške zgodovine – je bilo jasno, da ne gre zgolj za geopolitični zasuk, ampak za novo fazo kapitalistične reorganizacije. Nemčija, evropska industrijska velesila, je zaradi lastnih neoliberalnih odločitev postala ranljiva: odvisnost od ruskega plina je desetletja omogočala nizke proizvodne stroške, zdaj pa sankcije in protisankcije uničujejo energetsko dostopnost. Industrijska proizvodnja se je začela krčiti, avtomobilski sektor – ponos nemškega kapitala – pa se sooča z eksistencialnimi vprašanji, saj globalna konkurenca in energetski pritiski omejujejo profitne marže.

Zgodovina nas uči, da je vojna vedno dober posel za kapital. Vojna v Ukrajini je zgolj katalizator novega oboroževalnega pohoda v Evropi in svetu. Vlade, ki so še včeraj prisegale na “mirovne politike”, danes tekmujejo v militarizaciji. Letni izdatki za obrambo v EU so leta 2023 presegli 240 milijard evrov – največ v zgodovini Unije. Nemčija, ki je po koncu hladne vojne močno zmanjšala vojaške izdatke, zdaj v orožarski industriji vidi priložnost za gospodarsko rast.

Ameriški precedens iz časa hladne vojne ponuja jasno lekcijo: vojno gospodarstvo je izjemno donosno – za elito. Pentagonske pogodbe so desetletja napajale ameriška tehnološka podjetja, od Lockheed Martina do Boeinga, zdaj pa se enaka dinamika ponavlja v Evropi. Rheinmetall, Airbus Defence, MBDA in drugi orožarski giganti prejemajo milijardne državne pogodbe, financirane iz javnih sredstev, medtem ko socialne storitve stagnirajo ali se krčijo. Militarizacija ne pomeni le preusmerjanja virov v orožarsko industrijo, ampak tudi aktivno ustvarjanje konfliktov, s katerimi se nato upravičuje nadaljnje oboroževanje.

A vojna ni zgolj dobičkonosna – je sredstvo ekspanzije kapitala.

Ukrajina, nekoč ena najbolj industrializiranih držav vzhodne Evrope, danes postaja testno območje neoliberalne privatizacije in razprodaje državnih sredstev. Leta 2023 je Ukrajina začela proces privatizacije vsaj 20 državnih podjetij, da bi pokrila vojaške stroške, a to je le vrh ledene gore. Predsednik Volodimir Zelenski je septembra 2022 na Newyorški borzi nagovoril ameriške vlagatelje z besedami, da se v Ukrajini odpirajo investicijske priložnosti v vrednosti več kot 400 milijard dolarjev. V praksi to pomeni razprodajo ključne infrastrukture, zemljišč in naravnih virov – vse pod pretvezo obnove.

Trumpova izjava, da bi morale evropske države “nekaj dati v zameno” za vojaško pomoč, pa je zgolj odkrit izraz realnosti: vojaška pomoč ni dejanje altruizma, ampak investicija v geopolitični in ekonomski vpliv. Zahodne države, predvsem ZDA, financirajo vojno z dolgovi, ki jih bo Ukrajina vračala desetletja – v obliki privatiziranih virov, poceni delovne sile in geopolitične podrejenosti.

“Biti sovražnik Amerike je lahko nevarno, toda biti njen prijatelj je usodno.”

– Henry Kissinger

Zahodne države, predvsem ZDA, vojno financirajo z dolgovi, ki jih bo Ukrajina vračala desetletja – v obliki privatiziranih virov, poceni delovne sile in geopolitične podrejenosti. Vojna v Ukrajini, ki je bila sprva iluzorno predstavljena kot boj za demokracijo, se sedaj bolj jasno kot kadarkoli prej vprašanje politične pragmatike in ekonomskih interesov.

Evropa ne stoji na prelomnici le gospodarsko, temveč tudi družbeno. Če bo nadaljevala po poti militarizacije in neoliberalne privatizacije, jo čakajo še večje neenakosti, večja nestabilnost in nova poglavja imperialističnih konfliktov. A obstaja tudi druga pot: prerazporeditev bogastva, socializacija ključnih industrij, vlaganje v javno dobro in prekinitev odvisnosti od vojne ekonomije.

Kot je dejala Rosa Luxemburg: socializem ali barbarstvo. 

Posted on by

Bajkštrajk

Bajkštrajk!

Epidemija koronavirusa je jasno pokazala, da vrednost ne izhaja iz genialnosti kapitalističnega razreda, ampak iz dela rok in glav zaposlenih v zdravstvu, industriji, trgovini, komunali in drugod. Ker oblast kljub temu pomaga kapitalu, za delavski razred pa ohranja le drobtinice, pozivamo na na protivladni kolesarski shod. V SZD se ga udeležujemo pod geslom #bajkštrajk, naše zahteve so: 100% povišica, socialna zaščita za vse ogrožene, demokracijo v podjetja in demokracijo v državo.

Epidemija koronavirusa je jasno pokazala, da blaginja ne izhaja iz posameznikov z “nosom za poslovne priložnosti,” “podjetniško žilico” ali drugimi vrstami genialnosti, ki si jih pripisuje kapitalistični razred. Za svoje preživetje se družba zanaša na običajne delavce v zdravstvu, industriji, trgovini, komunali in druge, ki na delo odhajajo epidemiji navkljub.

Vzlic njihovi nepogrešljivosti delovni pogoji delavskega razreda ostajajo slabi in plače nizke. Najkrajšo so potegnili delavci v storitvah, brezposelni, prekarni delavci, študentje in honorarci, saj še v najboljših časih živijo iz rok v usta. V krizi so ostali brez vsega, na cedilu jih je pustila tudi država. 

Jemljejo vsem, dajejo bogatim

Država se je odzvala z izrabo epidemije za množičen prenos bogastva od delavskega razreda h kapitalističnemu. Za pomoč “ljudem in gospodarstvu” je pripravila 6 milijard evrov težak sveženj, namenjenim pretežno reševanju lastnikov podjetij. Za pripoznanje ali reševanje stiske delavstva ostajajo le drobtinice:

  • pomoč kapitalu je praktično brezpogojna in na voljo za ves čas epidemije,
  • solidarnostni dodatki za prebivalstvo so enkratni in prenizki, če sploh so,
  • delavce v javnem sektorju se izigrava za obljubljene dodatke,
  • v zasebnem sektorju obveznih resnih dodatkov ne bo.

Kapitalisti bodo tako koristili neomejen tok javnega denarja, a kljub temu odpuščali, ohranjali nizke plače in samovoljno razpolagali z dobički. Isti kapitalistični razred je še nekaj mesecev nazaj rušil dvig minimalne plače s krikom, naj se država v gospodarstvo ne vmešava. Da o kršitvah in izigravanju pomoči – kot je koriščenje pomoči za čakanje na delo, ki ga menedžment spreminja v delo od doma – niti ne začenjamo.

Za pomoč se je država tudi zadolžila. Račun za vseh 6 milijard bo seveda poravnala delavska večina v državi z rezi v javno porabo in padcem splošne blaginje – kot se je zgodilo že v zadnji krizi pri reševanju bančne luknje in varčevalnimi ukrepi.

Vzemimo bogatim, dajmo vsem!

V SZD Sila se zato priključujemo kolesarskemu protestu pod geslom #bajkštrajk s štirimi temeljnimi zahtevami.

  • Dvig plač za vse delavce

Pošteno plačilo: 100 % dodatek k osnovni plači za vse, ki so v tveganih razmerah prisiljeni vztrajati na delovnem mestu.

  • Socialna zaščita za vse ogrožene

Pravična skupnost: solidarnostna pomoč, ki bo delavce študente, brezposelne, prejemnike socialne pomoči, honorarne delavce, revne upokojence in druge z nizkimi ali brez dohodkov dvignila preko praga revščine.

  • Demokracijo v podjetja

Delavsko upravljanje: zadružno lastništvo in delavske svete v podjetja, ki bodo prejela državno pomoč.

  • Demokracijo v državo

Odloča naj ljudstvo: odstop vlade in takojšnje volitve.

Posted on by

Vse slabši obeti za delavke in delavce

Vse slabši obeti za delavke in delavce

Čas po sprostitvi ukrepov zoper koronavirus ne obeta nič dobrega. Številni delavci bodo izgubili službe, preostali pa bodo ob novi armadi brezposelnih soočeni z vse hujšimi pritiski kapitalistov.

Posledice spopada s koronavirusom že pretresajo slovensko gospodarstvo in odkrivajo zaskrbljujoče obete za prihodnost vseh delavcev. Iz Zavoda za zaposlovanje sporočajo, da so marca po večletnih ugodnih trendih zaposlovanja zabeležiti nagel zasuk v hitro rast brezposelnosti. V nasprotju z nekaterimi v SZD SILA ne pristajamo na zniževanje delavskih pravic in pozivamo k organiziranemu odporu tako med epidemijo kot po njej. Delavski razred si zasluži več!

Med brezposelnimi pričakovano prednjačijo prejemniki odpovedi iz poslovnih razlogov. V prvem tromesečju se je tako na Zavodu za zaposlovanje na novo prijavilo 24.308 brezposelnih oseb, kar je dobrih 12 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Upočasnilo se je tudi zaposlovanje, saj se je zmanjšalo število prostih delovnih mest. Realnejša slika bo sicer znana v začetku maja, ko bodo objavljene aprilske statistike. 

 

Epidemija razkriva temeljna protislovja kapitalističnega sistema. Kapitalistični način produkcije ni namenjen zadovoljevanju družbenih potreb, ampak ustvarjanju profita, zato v zasebnem sektorju že prihaja do napovedi preventivnih zapiranj proizvodnje in odpuščanja. Vzdrževanje rezervne armade delovne sile je sestavni del kapitalizma: brezposelnost pritiska na plačilo in pogoje dela tistih, ki delo še imajo, zbija standard delavske blaginje in dviguje dobičke. Saj veste, “če ne boš delal več, je pred vrati dovolj drugih”. Čeravno je tovrsten pritisk zoper organizirane delavce in pošteno plačano delo prej stalnica kot novost, pa mu epidemija ponuja priročen izgovor.

Ključni vzvod pritiska na delavce bodo v prihodnjih mesecih tako postali tisoči brezposelnih. Vlada ta pritisk namerno še krepi. Že ob nastopu funkcije je napovedala reze v socialne transferje, ki so pomembna varovalka pošteno plačanih delovnih mest, saj ljudem s kritjem osnovnih življenjskih potreb omogočajo svobodnejšo izbiro dela. Za nameček se v času koronavirusa pojavljajo celo uradni pozivi, da najslabše plačana dela pričnejo opravljati kar prostovoljci. Zaprtje mej je namreč onemogočilo izkoriščanje poceni delovne sile iz drugih držav.

V prihajajočih mesecih bo sindikalno organiziranje postavljeno pred velik izziv. Številna odpuščanja bodo privedla do več tisoč obupanih brezposelnih, ki so že sedaj na robu preživetja. Ti bodo pripravljeni opravljati kakršnokoli delo, ne glede na še bolj zaostrene izkoriščevalske pogoje. Naloga sindikatov je, da ta črni scenarij preprečimo ter se z mobilizacijo, solidarnostjo in organiziranim odporom takšnim nakanam zoperstavimo. In zahtevamo več! Navsezadnje: kdo vzdržuje družbo celo sredi epidemije? Nepogrešljivi niso menedžerji in lastniki, tako opevani “neugnani podjetniki” z ”nosovi za posle”. V resnici družbo živimo običajni delavci: za trakom ali v pisarni, s stetoskopom ali na blagajni.

Posted on by

Delavci izpostavljeni epidemiji zaradi vojnega dobičkarstva oblasti

Delavci izpostavljeni epidemiji zaradi vojnega dobičkarstva oblasti

Po treh tednih epidemije je jasno, zakaj so zaposleni v zdravstvu, skrbstvu in drugih dejavnostih še kar brez zaščite: ker opremo lahko uvažajo samo prijatelji vlade za dvojno ceno. Zaščitno opremo za vse delavce – takoj!

Od afere Toninova mama do Ministrstva za gospodarstvo in 150 neodgovorjenih ponudb za dobavo zaščitne opreme: delavci ostajajo brez zaščite samo zato, ker je na dobavi dovoljeno zaslužiti le prijateljem oblasti. Oškodovanje javnih financ za nakupe po dvojni ceni pa je celo manjši problem v primerjavi z namernim izpostavljanjem zaposlenih okužbi.

Začelo se je z naročili, ki jih sploh ni bilo, nadaljevalo pa v odkriti kriminal oblasti. Ta epidemijo razume izključno kot priložnost za zaslužek “svojih” lastnikov podjetij. Za to je brez nadaljnjega pripravljeno žrtvovati oskrbovance v domovih starejših, zaposlene v skrbstvu in delavce v zdravstvu. Brez primernih zaščitnih sredstev so tako na nekaterih oddelkih UKC Ljubljana – kaj šele vsi ostali zaposleni, ki odhajajo v službo celo v primerih potrjenih okužb in so zaradi pritiska preživetja za lastnike prisiljeni vzdrževati tudi nenujne panoge.

Namesto da bi vlada nujno potrebna zaščitna sredstva kupila neposredno pri proizvajalcih ali se odzvala na katero od več kot sto ponudb, ki jih je prejela, se je zatekla v sklicevanje na zakonodajo, češ da tega ne more storiti. Po navedbah Računskega sodišča ta zakonodaja ne obstaja, vlada pa laže. Celo v hudi zdravstveni krizi morajo očitno zaslužiti pravi – mastno in za vsako ceno. Pa čeprav gre denimo za podjetje s 90.000 EUR prihodkov v celem letu 2018, ki se ukvarja s prodajo sokov, a po novem dobavlja za 10 milijonov zdravstvene opreme. Primerov je nešteto, delavci pa izpostavljeni in brez poštenega plačila tudi v primerih, kjer ga določa kolektivna pogodba.

Zahtevamo zaščitno opremo za vse delavce takoj!

Po naših informacijah je direktor zavoda {za blagovne rezerve} Anton Zakrajšek, sicer član SDS, prejšnji petek podpisal 12,3 milijona evrov vredno pogodbo s podjetjem Hmezad TMT. To je v lasti vplivnega ljubljanskega poslovneža Miloša Prešerna in njegovega sina Domna Prešerna. Kaj bosta dobavila državi, do kdaj in po kakšnih cenah, ni znano. Hmezad TMT se ne ukvarja z uvozom zdravstvene in medicinske opreme, ampak s prevozi in nizkimi gradbenimi deli. – Necenzurirarno.si

Posted on by

Pismo podpore samoorganiziranim prekarcem.

Pismo podpore samoorganiziranim prekarcem

Podpiramo samoiniciativno organiziranje delavcev prekarcev in pozivamo oblasti, da nemudoma odgovori na stisko samozaposlenih, študentskih delavcev in drugih v nestalnih oblikah dela.

V Sloveniji trenutno beležimo preko 119.000 samozaposlenih in še več drugih delavcev, ujetih v različne oblike prekarnega dela. Številni so zaradi gospodarskega krča ob razglasitvi epidemije koronavirusa čez noč ostali brez sredstev za preživetje. Ministrstvo za delo je za kompenzacijo posledic gospodarskega zastoja pripravilo  interventni zakon, a v njem za prekarne delavce ni drugega kot odlog prispevkov, medtem ko so kapitalu namenjena nepovratna sredstva. V odgovor na vladno brezbrižnost se je že organizirala skupina samozaposlenih, ki se medsebojno koordinira in obvešča. V Sindikatu združenega dela SILA pozdravljamo samoiniciativnost in in ji ponujamo roko podpore v vsem, kar potrebuje.

Čeprav naj bi socialna država delavcem nudila varnostno mrežo, so v preteklih dneh številni ugotovili, da delajo iz rok v usta. To še posebej velja za delavce prekarce, naj gre za študentsko delo, samozaposlene ali druge oblike nestalnih zaposlitev. Epidemija je na mah izbrisala njihova naročila in dohodke, potrebne za golo preživetje. Ukrepanje države je nujno, če naj koronavirus kakorkoli prevedrijo. A pri vsem najbolj v oči ne bije manjko aktivnosti oblasti za zaščito prekarnega dela, marveč sam njegov obstoj. V krizi se ni znašlo prekarno delo, golo prekarno delo je trajna kriza za tiste, ki so ga prisiljeni opravljati.

Varno in redno zaposlitev si zasluži vsak. Epidemija zgolj razkriva, kako zelo veliko je ljudi, ki je niso deležni, čeprav delajo. Delavcem prekarcem čestitamo za hitro samoorganizacijo ter sporočamo, da so naša vrata odprta za vse oblike praktične podpore, ki jih lahko nudimo. Srečno!

Posted on by

Koronavirus: Zaščitimo zdravje na delovnem mestu

Koronavirus: Zaščitimo zdravje na delovnem mestu

Širitev koronavirusa je mogoče zajeziti s preprostimi ukrepi, zato od kapitalistov zahtevamo, da poskrbijo za zdravo delovno okolje.

Konec lanskega leta je na Kitajskem izbruhnil covid-19, t. i. koronavirus. Virus se je bliskovito razširil po vseh celinah, zlasti v Evropi in Aziji (glavna žarišča so Iran, Italija in Kitajska). Geografska bližina evropskega žarišča je tudi slovensko vlado že spodbudila k sprejemu ukrepov, kot je omejevanje zbiranja ljudi na javnih površinah. Zaprt je tudi del državne meje.

A strogi ukrepi ne veljajo za nakupovalna središča in manjše gostilne, saj so kapitalistični interesi uspeli izsiliti, da je na tisoče delavcev še vedno vsakodnevno izpostavljenih potencialnemu tveganju okužbe. Delavce na izpostavljenih delovnih mestih brez zaščitne opreme pozivamo, da čim prej navežejo stik s sindikalno organizacijo, ki lahko pripravi zahteve za takojšnjo ureditev delovišča oz. začasno reorganizacijo delovnih procesov. Vaših nadrejenih namreč največkrat ne zanima, kaj se dogaja na terenu in v kako zdravem okolju opravljate svoje delo. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) opozarja, da naj kapitalisti – zlasti na območjih Novega mesta, Črnomlja, Metlike in Bele krajine – pozovejo delavce, ki so bolni, naj ostanejo doma in upoštevajo navodila. 

Objavljamo nekaj uporabnih nasvetov dr. Anthonyja Faucija, vodje ameriškega Nacionalnega inštituta za alergije in nalezljive bolezni. Dr. Fauci predlaga naslednje ukrepe za delavce in delavke:

  • Brez rokovanja
  • Poudarjanje pravilne higiene kašlja (kdor kaže simptome, naj ostane doma)
  • Videokonference namesto sestankov 
  • Obvezno umivanje ali razkuževanje rok na delovnem mestu
  • Redni opomniki za čiščenje rok po elektronski pošti
  • Prehranjevanje za delovno mizo, ne v lokalu
  • Razglasitev tekmovanja v nedotikanju obraza
  • Nujni sestanki naj, če je mogoče, potekajo na odprtem
  • Zaposleni z obolelimi člani gospodinjstva naj ostanejo doma
  • Redno razkuževanje površin, ki se jih pogosto dotikate
  • Spodbujajte delo od doma, če je mogoče, določite več izmen za prihod na delo
  • Odprite okna in redno zračite prostore
  • Ne delite hrane
  • Odpovejte nenujna službena potovanja
  • Okrepite nadzor nad zdravjem in higieno zaposlenih, ki skrbijo za prehrano

Kapitaliste mnogo bolj kot zdravje zaposlenih skrbi zmanjšanje dobička na račun upočasnjenega gospodarskega utripa. Ministrstvo za gospodarstvo je zato že napovedalo, da bo podjetjem namenilo eno milijardo evrov za kompenzacijo posledic virusa. Najbolj je na udaru turistična industrija, ki sicer v zadnjih letih beleži visoko rast, pretežno na plečih podplačanih delavcev. Pomoč ministrstva je sporna, ker gre v resnici za državno donacijo kapitalistom v obliki reprogramov posojil, ugodnejših davčnih obravnav in neprosrednih subvencij, čeprav bi država ukrepe lahko pogojevala z vstopom v lastniško strukturo oziroma boljšo obravnavo zaposlenih. Iz državnih ukrepov pa bodo izpadli prekarno zaposleni v kulturi in številnih storitvenih dejavnostih. Samozaposleni, ki jih bo ta ukrep prizadel, so že ustanovili svojo Facebook skupino za lažjo koordinacijo.

Namesto da bi državna pomoč postala odskočna deska za uvajanje naprednih modelov delavskega soupravljanja, ima shema Ministrstva za gospodarstvo vse nastavke za novo politično afero. Trenutno se tudi nihče ne sprašuje, ali bodo priglašeni izpadi dejansko posledica koronavirusa, kar največjim poslovnim oportunistom na stežaj odpira vrata za nove mahinacije na račun javnih sredstev. A nič bolje ni niti tam, kjer si (še) ne obetajo mastnih državnih intervencij. V številnih trgovinah zaščitne maske in razkužila prodajajo po desetkratni ceni, saj podjetja postavljajo dobiček pred potrebe ljudi.

Posted on by

Kaj delavcem in delavkam prinaša nova vlada?

Kaj delavcem in delavkam prinaša nova vlada?

Portal Planet SIOL je objavil novo koalicijsko pogodbo. Stranke SDS, SMC, DeSUS in NSi so dorekle programske prioritete za naslednji dve leti. Kaj nova skrajno desna koalicija pomeni za delavce in delavke?

V javnost je prejšnji teden pricurljal osnutek nove koalicijske pogodbe. Pregledali smo, kaj nova politična oblast pomeni za delavsko organiziranje in sindikalni boj.

Nova vlada bo zagotovo varčevala pri socialnih transferjih. Ministrstvo za delo prevzema Nova Slovenija, ki je že večkrat agresivno napadala dosežke socialne države in že napoveduje strožje pogoje za pridobitev socialne pomoči. Nova vlada želi predvsem zaostriti pogoje za dodelitev socialne pomoči. Njeni prejemniki bodo najverjetneje morali obvezno opravljati javna dela. Človek, ki ne bo zmožen za delo, bo tako avtomatično izločen iz osnovnega sistema socialne varnosti. Z drugimi besedami: prepuščen bo samemu sebi. Pozabljamo, da socialno pomoč prejemajo tudi nekateri zaposleni. Zakaj so njihove plače prenizke za preživetje, je vsekakor pomembno vprašanje. Vsekakor pa ljudi, ki že opravljajo službo, država ne sme siliti v opravljanje dodatnega prisilnega dela. Prisilno delo v zameno za socialno pomoč je izredno nepravičen in antisocialen ukrep, ki onemogoča svobodno izbiro dela. Sindikati mu moramo odločno nasprotovati!

Prazne obljube

Vlada obljublja širitev nekaterih pravic delavcev. Vsak zaposleni naj bi bil po novem upravičen do devetih dni bolniške odsotnosti brez obiska zdravnika. Ukrep bi razbremenil zdravnike in zmanjšal birokratske postopke. Izkušnje iz tujine tudi kažejo, da se število bolniških odsotnosti ni povečalo.  A glede na odločno nasprotovanje interesnih organizacij kapitala ukrepanja v tej smeri najverjetneje ne gre pričakovati.

sejavlade-nt2__FitWzk4MCw5ODAsIjJlZjcyM2FlZDQiXQ
FOTO: GOV.si

Novi oblastniki napovedujejo davčno razbremenitev nagrad, ki jih prejemajo “bolj uspešni” delavci. Ukrep kapitaliste spodbuja k izplačevanju (pre)nizkih plač, ki jih nato kompenzirajo z “nagradami”. Ker se nagrade ne štejejo v plačno osnovo, delavce z nizko osnovno plačo in visokimi nagradami za delovno uspešnost čakajo relativno nizke pokojnine … Prelivanje plač v nagrade na dolgi rok predstavlja veliko socialno grožnjo, kratkoročno pa delavce ščuva drugega proti drugemu v pehanju za doseganjem vedno višjih normativov. Sindikati bi morali zato nasprotovati takšnim davčnim razbremenitvam.

Med zanimivejšimi ukrepi v koalicijskem sporazumu je “spodbujanje nagrajevanja zaposlenih z delniškimi opcijami s pravico do kasnejšega odkupa po vnaprej določeni ceni”. Gre za nekakšen model delavskega delničarstva, a žal skopi zapis ne razkriva pomembnih podrobnosti predloga. Vse kaže, da namesto na uvajanje naprednih zadružnih modelov, delavskega (so)upravljanja ali drugih oblik demokracije na delovnem mestu nova koalicija cilja na kapitalistične modele lastniške soudeležbe v podjetijih. Ti dela ne osvobajajo, ampak ga še bolj podrejajo trgu, hkrati pa zaposlene izpostavljajo dodatnim tveganjem v primeru propada podjetja. Predlagani ukrep torej ne vodi v nadzor delavcev in delavk nad deloviščem, ampak pomeni še dodatno podreditev kapitalu.

Nova vlada obljublja tudi “poenostavitev birokratskih postopkov za zaposlovanje iz tujine”. Kako bi v praksi delovala nadaljnja deregulacija na tem področju, opozarja Delavska svetovalnica, ki govori o razmahu t.i. piramidnih poslovnih sistemov in brutalnega izžemanja delavcev migrantov. Podjetniki z veriženjem podjetij zelo enostavno izigrajo državne inšpekcije in svoje zaposlene. Poslovni goljufi si lahko obetajo boljše čase tudi na podlagi “racionalizacije poročanja gospodarskih subjektov”, kar pravzaprav pomeni lažje prikrivanje sumljivih poslov, neplačanih prispevkov in drugih strategij izigravanja poštenega plačila in pravične družbe. Ob vsem navedenem ne smemo pozabiti, da koalicijo trenutno vodi stranka, ki je znana po spornih varčevalnih ukrepih in podlem izigravanju sindikalnega organiziranja. Sindikati zato ne smemo počivati, ampak moramo nadaljevati s terenskimi aktivnostmi ter v svoje vrste v prihodnjih letih privabiti čim več novih članov in somišljenikov.

Posted on by

Delavci nismo smeti

Delavci nismo smeti

Komunalni delavci v Marjetici Koper so izborili zasluženo pošteno plačilo za opravljeno delo! Napoved stavke je vodstvo prisilila v iskanje rezerv v negospodarnem poslovanju podjetja. Sindikalno povezovanje in organiziranje se vnovič izkazuje kot edini način boja zoper izkoriščanje podplačanega dela!

Delavci koprskega komunalnega podjetja Marjetica so za 25. februar napovedali stavko. Od vodstva podjetja so zahtevali dvig osnovnih plač, sklenitev kolektivnega nezgodnega zavarovanja in plačilo nadomestila plače za čas stavke. Direktor Marjetice Alfred Draščič, ki ga je pred nekaj dnevi začasno zamenjal prvi nadzornik Davor Briševa, je prepričan, da bi dvig plač družbo pahnil v izgubo. A podrobnejši pregled odstavljenega direktorja postavlja na laž. Poslovodstvo lahko manjkajoča sredstva že od samega začetka brez večjih problemov najde v smotrnejši porabi obstoječih virov.

Podjetje Marjetica Koper ima pestro zgodovino sumljivega poslovanja. Računsko sodišče je v reviziji ugotovilo, da vodstvo npr. sponzorstev in davčno nepriznanih stroškov ni posebej opredelilo tako, da bi jasno in pregledno razkrilo in utemeljilo načrtovano porabo sredstev. Rezultat? Revizorji navajajo, da so v dveh letih v Marjetici za davčno nepriznane stroške namenili kar 226.883 evrov. Mimogrede, s tem zneskom bi lahko podjetje v celoti pokrilo zahtevan dvig plač. V Marjetici so s tem denarjem raje kupili 38,6 ton sadja in 2075 kilogramov pršuta za piknike in pogostitve ter zaposlenim plačevali stroške reprezentance. Zanimivi so tudi drugi vidiki poslovanja. Marjetica Koper je v letih 2015 in 2016 z izvajanjem “nepridobitnih” javnih gospodarskih služb ustvarila dobiček, z izvajanjem tržnih dejavnosti pa izgubo.

V SZD Sila zato čestitamo Sindikatu Marjetica za uspešno izvedeno sindikalno organiziranje najbolj mizerno plačanih zaposlenih. Opomniti želimo, da sta kolektivno organiziranje in stavka najpomembnejši instrument delavskega boja. Uspešnost kolektivnega organiziranja Sindikata Marjetica bo pripomogla k nadaljnjemu sindikalnemu povezovanju nedvomno spodbudila tudi delavce v komunalnih in ostalih panogah. 

Posted on by

Inšpektorji poostreno nad kršitve minimalne plače!

Inšpektorji poostreno nad kršitve minimalne plače!

Inšpektorat za delo začenja s preverjanjem pravilnosti izplačil nove, višje minimalne plače in pregonom delodajalcev, ki se zakonske povišice ne držijo.  

Inšpektorat za delo in ministrica Ksenija Klampfer sta napovedala poostren nadzor nad delodajalci, ki ne bodo ustrezno obračunavali pravkar povišane minimalne plače. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je namreč konec lanskega leta orkestrirala sistematičen udar na pravice najslabše plačanih delavcev. Pripravili so celo navodila, kako zaposlene kar najbolj izigrati z manipulacijo dodatkov k plači. Situacija je posebej zaskrbljujoča v panogah, kjer delavcev ne varuje kolektivna pogodba, oziroma v podjetjih brez aktivnega sindikalnega organiziranja. A pristojni so se naposled vendarle odzvali na sporne prakse kapitala. 

Inšpektorji za delo bodo pri poostrenem nadzoru še posebej pozorni na elemente minimalne plače oziroma na to, ali so dodatki dejansko izvzeti iz minimalne plače. Preverjali bodo tudi določbe, ki vplivajo na pravilnost določanja in izplačila minimalne plače. Preglede bodo opravili tako pri naključno izbranih večjih in manjših delodajalcih kot v okviru obravnave obstoječih prijav. Podlaga za usmerjanje nadzora naj bi bili tudi podatki finančne uprave o delodajalcih, ki niso izplačali regresa.

Delavci in delavke so žal mnogokrat stisnjeni v kot, zato pozdravljamo pritisk uradnih institucij na kapital. Nadzori so odrejeni ciljno, zato inšpektorjem pomaga vsak namig ali prijava nepravilnosti. Vse poskuse pritiskov in goljufanja delodajalcev, ki poskušajo zaposlene na minimalni plači opehariti za povišico, nam sporočite na info@szd-sila.org. Poskrbeli bomo, da bo sporočilo nemudoma doseglo Inšpektorat za delo.

Vendar se ne smemo slepiti. Mnogi delodajalci bodo nadzoru ušli. Bolj premeteni so svoje plačilne liste večinoma že prilagodili tako, da so zaposlenim znižali dodatke, a obenem sledili črki zakona, zato nadzor pri njih ne bo razkril nepravilnosti. Edini ukrep zoper pravne škrbine je sindikaliziran kolektiv, ki v praksi varuje pravico do poštenega plačila tudi tam, kjer je zakon ne.