Posted on

Arriva se požvižga na svoje delavce in slovenska sodišča

Arriva se požvižga na svoje delavce in slovenska sodišča

Navkljub pravnomočnim sodbam Arriva nadaljuje s kavbojskim izigravanjem in izsiljevanjem delavcev in sindikatov. Vidni sindikalist trenutno ostaja brez plače, država pa vse to zgolj tiho opazuje in še naprej popušča največjim avtobusnim prevoznikom. Močna delavska združenja ponujajo edino možnost za boljše delovne pogoje.

Dve leti po stavki voznikov podjetja Arriva in spornih razrešitvah vidnih sindikalnih predstavnikov še vedno čakamo na sodni epilog. Navkljub dvoletnemu pravdanju se prav vsi primeri zapletajo, kar razkriva problematično kontradikcijo pravnega sistema in servilnost politike do interesov kapitala.

Plače, ure in nadure

Delovno sodišče je v primeru zakonitosti stavk pred časom namreč odločilo, da so bile stavke v podjetju Arriva na Primorskem in Notranjskem organizirane legalno, medtem ko naj bi v gorenjski izpostavi kršili stavkovna pravila. Po pritožbi sindikalne strani je Vrhovno sodišče odločilo, da sodbo delno razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Postopki se bodo s tem najverjetneje zavlekli še za najmanj leto dni, v ponovljenem postopku pa ne gre izključiti niti pritožb avtobusnih podjetij … Stavkajoči vozniki bodo tako na pravnomočno odločitev čakali še kar nekaj časa.

arriva_bus52
Sodni mlini že (pre)dolgo meljejo in odločajo o sankcijah zoper avtobusna podjetja, ki kršijo delavske pravice.

Težave voznikov sindikalistov

Težave nastajajo tudi pri izpolnitvi pravnomočne sodbe nekdanjemu sindikalnemu zaupniku in vozniku Arrive Endreju Mesarošu. Arriva je namreč izgubila pravno bitko in mora sindikalistu plačati vse manjkajoče plače, prispevke in ostale bonitete. Vendar podjetje nikakor ne želi poravnati svojih obveznosti. Mesarošu so namreč “pozabili” nakazati okoli 3000 evrov dodatkov, zato se primer znova vrača v sodne mline.

Mesaroša je Arriva razrešila zaradi domnevne “kraje” 90 centov, čeprav je ves čas vztrajal, da je bil kaznovan zaradi svojih sindikalnih aktivnosti. Po več kot letu dni prisilne brezposelnosti in pravdanja je temu pritrdilo tudi delovno sodišče.

Država na področju zaščite voznikov avtobusov že dolgo miži na obe očesi. Avtobusna podjetja to s pridom izkoriščajo in svoje voznike silijo v nedopustne delovne pogoje. Opravljati morajo celo 14-urne izmene. Ministrstvo za infrastrukturo je zaradi medijskega pritiska in sindikalnih aktivnosti sicer sprejelo uredbo, ki naj bi po njihovih besedah naslovila problematiko pravičnega plačila voznikov. A v resnici ministrstvo od avtobusnih podjetij zahteva zgolj dosledno upoštevanje najosnovnejših delavskih pravic v zameno za bistveno boljše pogoje glede pridobivanja znatnih državnih subvencij in izplačevanja že sedaj visokih dobičkov. Politika je torej v zameno za deklarativno varovanje delavskih pravic kapitalu povsem popustila pri izkoriščanju javnih sredstev.

Boj avtobusnih voznikov razkriva kontradikcijo sodnega sistema, ki sicer velikokrat odloči v prid delavski strani, a dolgotrajni postopki paradoksalno številne odvračajo od tožb proti škodljivim delodajalcem. Primeri iz Arrive nas opominjajo, kako pomembna je močna sindikalna organiziranost. Zgolj sindikalna sloga, ki pomeni, da kolektiv stoji za vsakim članom, namreč z lahkoto prenese pritisk delodajalcev, kar prepreči tudi dolgotrajne sodne procese, namenjene predvsem ustrahovanju nepokornih. Zgolj organiziran boj zoper interese kapitala lahko zagotovi ustreznejše koordinirano gospodarstvo, v okviru katerega bomo delavci lahko dejansko soupravljali in svobodno izbirali delovne procese ter bomo zanje tudi pošteno plačani. Nikakor pa si ne smemo delati utvar, da bo takšna prihodnost prišla sama po sebi. Omogočijo jo lahko izključno dovolj močni sindikati.

Posted on

Javni prevoz mora postati dostopen vsem

Javni prevoz mora postati dostopen vsem!

Javni potniški prevoz je lahko močna opora delavcem in delavkam, ki precejšen del svojih dohodkov namenjajo zgolj prevozu na delo ali z njega. Sindikalno gibanje k pravični skupnosti prispeva tudi tako, da s kolektivnim pritiskom vsakomur omogoči ustrezen javni prevoz!

V vsakodnevnem vrvežu in opravkih velikokrat pozabimo na marsikateri skrit strošek. Eden takšnih je strošek prevoza. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) kažejo, da povprečno slovensko gospodinjstvo za prevoz nameni kar 3600 evrov oz. 18 odstotkov svojega celotnega razpoložljivega dohodka, kar je tudi največji posamezni izdatek. Levji delež teh stroškov nastane na račun lastništva avtomobila, ki zahteva velik vložek sredstev ob nakupu ter nato vsakoletne izdatke za gorivo, vzdrževanje, registracijo in morebiten nakup vinjete. Osebna motorizacija ima očitno velik vpliv na finančno stanje delavskega razreda, vendar ni bilo vedno tako …

Povprečna poraba gospodinjstva v letu 2015. Vir: SURS

Še pred nekaj desetletji smo imeli precej razvejano in urejeno mrežo javnega potniškega prometa. Še leta 1990 je Ministrstvo za promet in zveze ugotavljalo, da imamo v Sloveniji javni potniški promet razvit na zavidljivo visoki ravni:

Na področjih cestnega prometa je v Republiki Sloveniji registriranih 21 podjetij za javni promet. Regionalno pokrivajo celotno območje republike z rednimi medkrajevnimi in primestnimi linijami ter s pogodbenimi prevozi. Marsikatero industrijsko podjetje, šola in zaselki si življenja brez njih ne morejo predstavljati …/… Vozila v voznem parku (javnih prometnih podjetij op.p.) so povprečno stara največ 4 leta ter tehnično dobra (predvsem v primerjavi  z ostalimi sektorji).

Avtobusne prevoze so torej organizirala javna podjetja. Avtobusna flota je v teh podjetjih obsegala kar 2900 vozil, najstarejši avtobusi pa so bili stari zgolj 4 leta. Zgolj kot zanimivost, trenutno vozni park javnega potniškega prometa obsega okoli 1200 vozil (2017), povprečna starost avtobusov pa se giblje med 7,1 leta (Arriva) in 8 let (Nomago). Za nameček so se po privatizaciji prevoznikov v panogi pojavile tudi številne nedopustne prakse izkoriščanja delavcev voznikov

Nepresenetljivo število potnikov zadnja štiri desetletja močno upada. V 80. letih prejšnjega stoletja je več kot polovica vseh poti potekala z javnim potniškim prometom, bodisi z avtobusom (54 odstotka) bodisi z vlakom (5 odstotkov). Zgolj 28 odstotkov poti je bilo opravljenih z avtomobilom. Vendar danes žal vidimo popolnoma obrnjeno sliko. Večina poti je opravljenih z osebnim avtomobilom (86 odstotkov), z javnim potniškim prometom pa se vozi zgolj še 10 odstotkov vseh uporabnikov.

SILA grafika 2
Uporaba transportnih sredstev v odstotkih. Vir: SURS, Dnevna mobilnost v Sloveniji

Pomembno krivdo za upad uporabe javnega prevoza nosijo tudi podjetja. Še pred desetletji je bilo povsem normalno, da podjetja za svoje delavce organizirajo t. i. delavske prevoze. Danes so takšni prevozi prava redkost, v preteklosti pa so bili med pomembnejšimi avtobusnimi linijami. Takšni aranžmaji so koristili zlasti delavcu, ki je dobil prevoz, usklajen z delovnim časom. Številne družine zato niso potrebovale avtomobila.

Nasploh si je danes težko oz. praktično nemogoče predstavljati življenja brez enega ali več avtomobilov na gospodinjstvo. Ali alternative sploh obstajajo? Na kratek rok lahko vsaj poskusimo z uporabo integriranega javnega potniškega prometa. Cene vozovnic so odvisne od prevožene razdalje, uporabljate pa lahko kateregakoli ponudnika, ki opravlja prevoze na posamezni relaciji in vmesnih prestopnih postajališčih (vozovnica velja tako za avtobuse kot vlake). Potencial ima tudi razdelitev stroškov, vsaj med tistimi, ki skupaj živijo dovolj blizu delovišča, da si lahko delijo avtomobil. V Sloveniji je izredno popularna spletna stran in aplikacija Prevozi.org, ki omogoča relativno enostavno koordinacijo, cene pa so praviloma celo ugodnejše od javnega potniškega prometa.

Vendar bodo vsekakor potrebne tudi drastične sistemske spremembe. Dostop do cenovno ugodnega prevoza namreč pomembno izboljšuje položaj delavskega razreda. Delavca po eni strani finančno razbremeni, po drugi pa dostop do dela omogoči najširšemu možnemu krogu ljudi. Tudi to je del borbe oziroma sindikalnih prizadevanj za pravičnejšo družbo. Pritisk pa se zato mora razširiti tudi na državno raven v obliki zahtev oblastnikom in kapitalistom, da zagotovijo hiter in cenovno dostopen oz. brezplačen javni potniški promet.

Posted on

Vrednota SZD: pošteno plačilo, pravična družba

Vrednota SZD: pošteno plačilo, pravična družba

Stranka Levica je nedavno v parlamentarno proceduro vložila predlog dopolnitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki bi dvignil minimalno urno postavko študentskega dela s trenutnih 4,89 evra na 5,9 evra. Poleg dviga osnove za minimalno urno postavko so v Levici pripravili tudi predlog uvedbe dodatkov v primeru nočnega dela oz. dela ob nedeljah in med prazniki 

Predlog naslavlja eno najbolj problematičnih politik na našem trgu dela. Študentsko delo je v osnovi namenjeno mladi populaciji, ki se šola, zato je opredeljeno kot “začasno in občasno”. Vendar žal zakonodaja podrobneje ne opredeljuje, kaj ta začasnost in občasnost pomeni.

 Problematiko dodatno zaostruje manko nadzora, saj podhranjena delovna inšpekcija težko nadzoruje vse kršitve, ki se dogajajo znotraj študentskega dela. Študentsko delo je zato pogosto zlorabljeno. Dobra tretjina vseh študentov in dijakov študentsko delo opravlja za polni delovni čas, vendar jim v zameno za to ne pripadajo nobene delavske pravice. Delodajalci jih lahko kadarkoli odpustijo, ni jim treba plačevati niti nadomestila za malico in prevoz. V primeru nadurnega dela ali dela pomoči študentsko delo praktično nima omejitev …

coffee-2563838_960_720
Študentje in dijaki niso upravičeni do dopusta ali regresa, in sicer ne glede na število opravljenih delovnih ur. Foto: Pixabay.

Študentje in dijaki poleg tega niso upravičeni do dopusta ali regresa, in sicer ne glede na število opravljenih delovnih ur. Ker je študentska minimalna urna postavka preračunana zgolj na bruto minimalno plačo brez vseh dodatkov, je urna postavka študentskega dela bistveno cenejša od katerekoli druge oblike delovnega razmerja. Zaradi vsega naštetega so takšni delavci izvrstna opcija za tiste delodajalce, ki želijo v čim večji meri izigrati delavsko zakonodajo in najeti čim cenejšo delovno silo.

Študentsko delo na dnevni ravni poslabšuje delovne pogoje številnih delavcev in delavk. Panoge, kjer prevladuje študentsko delo (gostinstvo, trgovina), so bile v preteklosti na pobudo delodajalcev deregulirane. Gostinski sektor je “šok terapijo” delavskih pravic doživel leta 2008, trgovski sektor pa z nekolikšnim zamikom leta 2017. Prisotnost nezanemarljivega deleža študentske delovne sile, ki ni upravičena do osnovnih delavskih pravic, ima več kot očitne posledice za delavske pravice vseh.

Sindikati so sicer v zadnjem času v obeh panogah uspeli doseči nekaj sprememb na bolje, zlasti s podpisi novih kolektivnih pogodb. Žal določila kolektivnih pogodb izpuščajo “začasno in občasno” zaposlene študente in študentke, zato bodo ti lahko še naprej predstavljali obvod za spoštovanje delavskih pravic. Prav zato je pomembno, da področje študentskega dela prične urejati država s striktnejšo zakonsko definicijo študentskega dela. Ta bo študentom in študentkam omogočila pravičnejše plačilo glede na realne stroške dela, kar bo zmanjšalo privlačnost študentskega dela za delodajalce, ki želijo zgolj poceni in fleksibilno delovno silo. Takšna politika pa bi tudi sindikatom bistveno olajšala boj za boljše pogoje dela vseh delavcev in delavk. Regulacija dereguliranega dela je edini način, da pridemo do pravičnejše skupnosti in boljših pogojev za nas vse!

Posted on

Je trmasto vztrajanje pri teptanju dostojanstva delavcev res potrebno?

Je trmasto vztrajanje pri teptanju dostojanstva delavcev res potrebno?

V SZD Sila pozdravljamo nedavno odločitev državnega sveta, da ne podpre predloga spremembe zakona o minimalni plači, s katero so predstavniki delodajalcev želeli ohraniti dodatek na delovno dobo kot sestavni del minimalne plače. Obenem pa smo ogorčeni nad dejstvom, da se prepotrebni dvig minimalne plače in izključitev dodatkov iz nje nenehno soočata s poskusi sprememb, ki mejijo že na obupanost.

Je tistih nekaj deset evrov dodatka, kolikor ga prejmejo zaposleni na minimalni plači, resnično tak znesek, da bo ugonobil trgovinske verige, ki letno beležijo milijonske dobičke? So dodatni slabi štirje evri na vsako leto zaposlitve delavca res tisti znesek, ki podjetje drži med robom stabilnega poslovanja in insolventnostjo? Če so, kaj to pove o upravljanju podjetja? Je vodstvo takega podjetja upravičeno do letnih nagrad za uspešno delo? Dodatek na delovno dobo v marsikaterem primeru na letni ravni namreč velja manj, kot je treba nameniti za dostojen družinski dopust. Je to razvojni model, ki bi ga bilo treba občudovati in upoštevati?

Stock_Dnar2_small
"Je tistih nekaj deset evrov dodatka, kolikor ga prejmejo zaposleni na minimalni plači, resnično tak znesek, da bo ugonobil trgovinske verige, ki letno beležijo milijonske dobičke?"

Drage delodajalske organizacije. Je bilo res treba še enkrat več dokazati, kakšen prezir izkazujete ljudem (materam, očetom, sinom, hčeram), ki delajo pri vas in brez katerih ne bi bilo vašega novega avtomobila prestižne znamke z usnjenimi sedeži? Se res morate smešiti z argumenti, kako bo vrednost škatle cigaret mesečno uničila sistem nagrajevanja? Kako naj se vas sploh resno jemlje, če dramatizirate ob zneskih, ki tudi za najsiromašnejše ne predstavljajo nečesa nepremostljivega? Ste potem res gibalo napredka ali zgolj siromašni drobižarji, ki ne zmorejo nagraditi svojih sodelavcev?

Pošteno plačilo za bogastvo, ki ga delavci soustvarjamo

Tolaži nas dejstvo, da delodajalskim organizacijam ni treba izkazati reprezentativnosti, tako da dejansko ne vemo, koliko delodajalcev ob znatnih dobičkih vrednoti nekaj deset evrov več kot ljudi, ki vsakodnevno soustvarjajo te dobičke. Zato v  SZD Sila zahtevamo pošteno plačilo za bogastvo, ki ga delavci soustvarjamo, in kolektivno soupravljanje, saj delavci natančno vemo, koliko odrekanj, ki se jih ne da izraziti v nekaj deset evrih, je potrebnih za soustvarjanje dobička.

Nenehno ponavljanje enih in istih floskul o konkurenčnosti, ki nas z varčevanjem na delavcih neizbežno pelje v nižanje življenjskega standarda, je nevzdržno in zdravemu razumu žaljivo. Upamo, da bodo delodajalske organizacije spregledale, da nas mineva potrpljenje. Tako je na pobudo ZSSS več kot 200 deležnikov poslalo pismo nasprotovanja spremembam minimalne plače. Je bilo sporočilo, da ne moremo več prenašati javnih sramotenj delavcev z dramatiziranjem glede nekaj deset evrov, dovolj glasno?

Posted on

1. maj, opomnik delavskega boja

1. maj, opomnik delavskega boja

Naloga delavskih sindikatov ni organizacija piknikov in sindikalnega dialoga, ampak brezpogojna zaščita skupnosti in dela pred hlastanjem kapitala.

Delavski praznik je pred vrati. Dan, ko se skoraj povsod, razen v ZDA, spominjamo krvavega zatrtja delavskih protestov v Chicagu, ima ustaljen repertoar. Po zaključku delovnika sledi obisk kresa, kjer po govorih sindikalistov običajno sledi zabavni program z različnimi glasbenimi skupinami. Vsesplošno rajanje in zabava navadno povsem zasenčita dejstvo, da so danes (pre)mnogi zaposleni spet deležni nepoštenega plačila, pritiskov na delavsko organiziranje in (ne)svobodnega dela v prekarnih, tudi nelegalnih oblikah.

Delaj in molči

Prvi program Radia Slovenija je pred letošnjimi prazniki pripravil serijo oddaj s pomenljivim naslovom Delaj in molči. V njih predstavljajo zgodbe delavcev, ki so soočeni z bizarnimi poskusi izkoriščanja. Prvi primer je zgodba delavke iz invalidskega podjetja Sinet d.o.o., ki že zadnja tri leta regres dobi izplačan kar v proizvedenih svečah. Delavci morajo nato prejeti »regres« sami prodati dalje. Podjetje sicer »le« spretno izkorišča nedorečeno delovnopravno zakonodajo, ki omogoča prakse nepoštenega plačevanja zaposlenih. Delavcem daje nemogočo izbiro: bodisi bo regres izplačan v svečah bodisi ga sploh ne bo.

Podobno nemogoče izbire lastniki in poslovodstva iskalcu dela postavljajo že pred zaposlitvijo: ali bo v pogojih polnega delovnega časa delal preko študentske napotnice oziroma preko avtorske pogodbe ali pa bo ostal brezposeln. Delavec, ki izbere prvo možnost, se seveda odreče vrsti osnovnih delavskih pravic in se za nameček izpostavi tveganju, da je lahko kadarkoli brez pojasnila odpuščen. Dodatno je zaskrbljujoče dejstvo, da do tovrstnih praks prihaja predvsem v panogah (novinarstvo), kjer bi zaradi narave dela prej pričakovali še večjo zaščito zaposlenih pred pritiski.

1. maj
Naj bo prvi maj praznik, ker se je mezdno delo zaustavilo – in ne obratno!

Ne smemo pa pozabiti, da do spornih praks izigravanja delavcev ne prihaja samo v zasebnem sektorju, ampak tudi v javnih sistemih, ki s(m)o jih vzpostavili z namenom zasledovanja pravične skupnosti, ne zasebnih dobičkov. Država prav znotraj teh sistemov pogosto poskuša privarčevati z najemanjem dela preko zunanjih izvajalcev, politiko »outsourcinga« pa prikazati kot racionalizacijo javnega sektorja. Če prihranki sploh nastanejo, so to prihranki na plečih delavcev, ki jih številna podjetja zaradi manka nadzora goljufajo – denimo pri poštenemu plačilu socialnih prispevkov.

Ministrstvo za javno upravo je retorično sicer prepoznalo, da za uresničevanje načel pravične skupnosti potrebujemo varovalke in med ključne pogoje javnih naročil umestilo socialno klavzulo. Navkljub temu na taistem ministrstvu še vedno dajejo prednost kriteriju najnižje cene, ki je gonilo varčevanja na stroških dela in izigravanja delavskih pravic.

Izraba delavskega boja za privilegije ni sindikalizem

Vse manj zaščite so deležni celo zaposleni v pregovorno dobro sindikaliziranih panogah. Paradoksalno močni sindikati sami po sebi niso zagotovilo za spoštovanje delavskih pravic, ampak lahko delavce celo opeharijo. V enem izmed najmočnejših slovenskih sindikatov strojevodij je nedavno odjeknila novica, da je neznano kam izginilo okoli 250.0000 evrov gotovine. Sindikati v družbi Slovenske železnice so s sindikalnim pritiskom uspeli na račun boja za pravice vseh delavcev izbojevati predvsem bonitete za vodilne sindikaliste.

Namesto prižiganja kresov podkurimo gazdam!

Prvi maj nas torej opominja, da delavske pravice niso samoumevne in da okoli nas obstaja kup poskusov, da se pravice do poštenega plačila, soupravljanja in svobodnega dela izigra. Te prakse velikokrat izvajajo institucije, ki naj bi jih sicer vodila skrb za vzpostavitev pravične skupnosti ali koordinacije dejavnosti v skupno korist. A blaginja delavskega razreda se ni nikjer in nikoli zgradila z jadikovanjem nad brezbrižnimi nameščenci kapitala, oholimi oblastniki in odtujenimi kariernimi sindikalisti, ampak izključno z razrednim bojem od spodaj. Naj bo prvi maj praznik, ker se je mezdno delo zaustavilo – in ne obratno!

Posted on

Zaščitimo sindikaliste!

Zaščitimo sindikaliste!

Ne le plače in delavske pravice, na udaru kapitala je tudi samo delavsko organiziranje.

Sindikalni in voljeni delavski predstavniki, ki aktivno opozarjajo na nepravilnosti v podjetjih oziroma na kršenje delavskih pravic, so vedno pogosteje deležni povračilnih ukrepov: brez trdne organizacije združenega dela so grožnja z izgubo zaposlitve, mobing in drugo nasilje pogosto učinkoviti, zato preraščajo v sistematično prakso kapitalističnega razreda. Delavski odgovor na zaostrovanje razrednega boja je brezpogojna solidarnost v organiziranju na terenu in zahteva po zakonodajni zaščiti zaposlenih.

arriva2
Najbolj odmeven je primer sindikalistov Endreja Mesaroša in Nenada Dakića v skupini Arriva Slovenija, ki sta se odpovedi zoperstavila s pravnimi sredstvi.

Primer Mesaroš

Neučinkovito varstvo delavskih predstavnikov je močan vzvod kapitala v razmerah šibkega delavskega organiziranja, značilnih za današnji čas. Poslovodstvom je omogočeno, da nekaznovano ohromijo delovanje sindikatov in svetov delavcev, ki so z odpustom običajno najaktivnejših predstavnikov obglavljeni in onemogočeni, strah pred enako usodo pa poskrbi za pokornost in tišino preostalih članov. 

Najbolj odmeven je primer sindikalistov Endreja Mesaroša in Nenada Dakića v skupini Arriva Slovenija, ki sta se odpovedi zoperstavila s pravnimi sredstvi. 

Medtem ko Dakić pravico še išče, pa je sodišče že presodilo, da je bila odpoved Mesarošu nezakonita. Med drugim je ugotovilo, da je poslovodstvo poseglo v svobodo govora in svobodo sindikalnega združevanja

Čeprav uspešno, je Mesaroš svojo pravico dosegel šele po 16 mesecih, v katerih je bil eksistenčno, kot je poudaril sam, odvisen izključno od dobre volje svojih bližnjih.

Primer zgovorno priča, kako je razveljavitev odpovedi »za nazaj« po (včasih) letih mučnega sodnega postopka popolnoma neučinkovit ukrep za varstvo zaposlenih pred povračilnimi ukrepi kapitala. Svoje prve naloge odvračanja kršitve ne opravlja; navsezadnje poslovodstva stroškov odškodnine ne krijejo iz lastnih žepov. V vmesnem času je psihološka in materialna škoda na osebnem življenju delavcev pogosto nepopravljiva, zaradi neutemeljenih odpovedi pa se znajdejo tudi v socialni stiski.

Namerna luknja v zakonu

Pravna srž problema je pomanjkljiva zakonodaja, ki poslovodstvom omogoča odpuščanje na podlagi nedokazanih kršitev in obtožb. Kapital je tožnik in sodnik hkrati: delavski predstavnik, »obtožen« krivdnega kršenja delovnih obveznosti, je lahko povsem legalno postavljen pred vrata brez soglasja sindikata ali sveta delavcev. 

Orodje discipliniranja je tudi institut opozorila pred redno odpovedjo pogodbe na osnovi sodne prakse, ki pisnemu opozorilu pred odpovedjo ne priznava samostojnega pravnega varstva, posledično pa se delavec ne more nikomur in nikamor pritožiti.  

Zakonsko varstvo pred povračilnimi ukrepi je zato nemudna zahteva združenega dela. Kot na primeru Mesaroš daje vedeti stališče Ministrstva za infrastrukturo, ki koncesionarjem za avtobusne prevoze namenja večmilijonske letne subvencije in sočasno prostodušno zatrjuje, da »nima vzvoda« za ukrepanje proti kršiteljem delavskih pravic, se delavski razred na resno pomoč države pri tem ne more zanašati. Za pošteno plačilo in pravično skupnost se lahko opre le na razredno delavsko solidarnost in svoje lastne sile.

Posted on

Outsourcing: razbijanje delovnih kolektivov v javnem sektorju

Outsourcing: razbijanje delovnih kolektivov v javnem sektorju

Pozdravljamo poziv ministrstva za šolstvo in se pridružujemo številnim sindikatom v pobudi za zmanjševanje najemanja zunanjih izvajalcev – oziroma »outsourcinga«.

V času prehoda v kapitalizem je ideologija vitke države iz državnih organov in javnih zavodov začela izdvojevati podporne službe čiščenja, varovanja, vzdrževanja, zaposlene v kuhinjah, na recepcijah in podobno. Ti so v najslabšem primeru službo izgubili, v najboljšem pa se preselili v prekarne režime dela pri zunanjih zasebnih izvajalcih. Svobodo dela teh zaposlenih zato nažirajo nizke plače in množične kršitve, trend pa lahko obrnemo le s ponovnim zaposlovanjem neposredno v javnih zavodih in državnih organih.

pucanje
»Jasno je, da ne gre le za posamezne kršitelje, ampak da se za outsourcingom skriva sistematično spodnašanje delavskih pravic.«

Primer slabe prakse? Praksa slabe prakse!

O akutnem stanju zgovorno priča serija odmevnih primerov, ki so našli pot v javnost. V začetku leta smo izvedeli, da Ministrstvo za javno upravo čistijo zaposlene podjetja Aqua d.o.o., ki za sobotno in nedeljsko delo niso bile deležne poštenega plačila, ki so bile že dva meseca kar brez plačila in ki sploh nimajo pogodb.

Podobno čistilke prostorov Zavoda za zaposlovanje niso bile zdravstveno zavarovane, saj niso imele plačanih prispevkov. Po OŠ Olge Meglič, kjer bodo zaposlene čistilke preusmerili na zunanjega izvajalca, so se za zunanjega izvajalca šolske prehrane odločili v Šolskem centru Ptuj. Jasno je, da ne gre le za posamezne kršitelje (spomnimo se na kršitve v podjetjih ManicomBeki plus ali Cleaning), ampak da se za outsourcingom skriva sistematično spodnašanje delavskih pravic.

Ključna argumenta vodstev za outsourcing sta prenos upravljanja in znižanje stroškov. Slednje postavlja na laž Fakulteta za družbene vede, kjer so čistilke zaposlili in ob tem izpostavili, da je to zanje v resnici – cenejše.

A četudi ne bi bilo tako, pošteno plačilo in delavske pravice nista fleksibilni postavki poslovnega modela, ampak brezpogojni civilizacijski standard pravične skupnosti.

Tudi argument o nekompetentnosti vodstev javnih zavodov in državnih organov za upravljanje podpornih dejavnosti (naročanja čistil, denimo) bi bilo moč sprejeti le, če bi se isti vodstveni kadri hkrati z zunanjim izvajanjem odločili še za znižanje lastne plače v sorazmernem deležu.

Argument (ne)kompetentnosti paradoksalno zdrži šele v svojem nasprotju: bolj kot kakršenkoli menedžment z miselnostjo maksimalnih dobičkov na račun minimalnih plač je za upravljanje usposobljen delovni kolektiv sam. K boljši učinkovitosti, motiviranosti in organiziranosti zunanje izvajanje ne prispeva, delavsko (so)upravljanje pa zelo.

Trg je vedno trgovina z ljudmi

Eden izmed temeljnih mehanizmov obhajanja načel pravične skupnosti je javno naročanje, ukrojeno po pravilih trga. Zahteva po zniževanju stroškov v kombinaciji z velikim številom ponudnikom strukturno sili v tekmo do dna, kjer zmagujejo najnižje plače in najslabši pogoji dela. 

Logika »konkurenčnega okolja« neposredno spodbuja spiralni razcvet izkoriščevalskih poslovnih modelov: ker dotok javnih sredstev krepi najbolj brezobzirna podizvajalska podjetija, ta pridobivajo konkurenčno prednost na trgu. Socialni dumping tako uveljavljajo kot normo in nato izrabljajo za še dodatno odskočno desko za pridobivanje poslov z državo.

Princip obvladuje tržno gospodarstvo v celoti, premaga pa ga lahko šele koordinirano gospodarstvo. A vsaj zunanjim izvajalcem v javnem sektorju na korenito spremembo sistema ni treba čakati. Nobenega razloga ni, da jim ne bi zagotovili primerne zaposlitve v kolektivu, kjer že tako vsak dan delajo.

Posted on

Kaj nas je naučil boj poštarjev

Česa nas je naučil boj poštarjev

Sporočilo boja delavcev Pošte: do poštenega plačila in svobodnega dela vodi le delavska enotnost.

Drugo polovico februarja je zaznamoval boj sindikatov na Pošti Slovenije proti slabemu plačilu in nevzdržnim pogojem dela, tudi z napovedjo stavke. Kolegom iz Sindikata poštnih delavcev in Sindikata prometa in zvez čestitamo za pokončno in nepopustljivo držo pri zaščiti temeljnih pravic delavcev in podpis znatno boljšega sporazuma od tistega, ki jim ga je delodajalec prvotno ponudil. Primer jasno kaže, da se je za pošteno plačilo in svobodno delo treba boriti čvrsto, neizprosno in enotno.

Prvi zaključek izkušnje poštarjev, ki ga lahko posplošimo, je nujnost delavske solidarnosti in enotnosti: delavski boj je uspešen le, če delavstvo združi sile. Tako smo še pred dvema letoma lahko prebirali o neslogi, celo medsebojnem spotikanju med obema sindikatoma. Korist je požel delodajalec in po zgledu rekla »Kjer se prepirata dva …« delavski boj utišal le z dvigom neobdavčenega nadomestila za malico.

Šele s skupnim nastopom sta sindikata uspela doseči korenit premik v izboljšanju pogojev dela.

Drugi zaključek je svarilo pred »začasnim« popuščanjem zahtevam poslovodstev. Sindikata sta z izjemnim naporom in bojem dejansko uspela izpogajati »le« vrnitev v obdobje pred letom 2012. Izkušnja sindikatov Pošte Slovenije nam zato sporoča tudi, da se je treba za pravice boriti neprestano, saj jih je lahko izgubiti, precej težje pa si jih je povrniti. 

Zato še enkrat čestitamo obema sindikatoma, da sta to spoznala, združila moči in v slogi uspela. Skupaj smo močnejši!

 

Posted on

Stop izkoriščanju prevoznikov

Stop izkoriščanju prevoznikov

Pozivamo k nadzoru nad praksami izkoriščanja v prevozništvu, kot so se razkrile v primeru Katja Transport.

V minulem tednu smo lahko brali izkušnjo voznika v transportnem podjetju Katja Transport, ki je na teden preživel 84 ur na delovnem mestu z nerednimi, tudi prekratkimi počitki. Državne organe pozivamo k nadzoru nad tovrstnimi praksami, ki bolj kot v načela pravične skupnosti, poštenega plačila in svobodnega dela sodijo v učbeniške zglede iz obdobja industrijske revolucije. A tako kot v industrijski revoluciji tudi danes izkoriščanju najbolj pristriže peruti organiziranje zaposlenih samih: združevanje v sindikat in skupen nastop za svoje pravice.

Izkušnja voznika Katja Transporta ni osamljen primer. Sodeč po pričevanju delavcev v prevozništvu gre za prakso, širšo od zgolj enega podjetja. Po tiho jo podpira tudi ministrstvo za infrastrukturo: bolj kot nevarnost kronično utrujenega voznika v cestnem prometu ga skrbi konkurenčnost prevoznikov, ki se kljub dobičkom ne odrekajo varčevanju na plečih delavca.

Svoje prispeva še brezbrižnost nadzora, ki dopušča, da se prevoznikom obračunavajo prispevki od minimalne plače, medtem ko se preostali znesek za vrtoglavih 84 ur tedensko izplača v obliki neobdavčenih dodatkov k plači. Z mižanjem na obe očesi se tako povzroča škodo državnemu proračunu, ki bi financiral politike pravične skupnosti: ”konkurenčnosti” države ne gradijo usluge izkoriščevalskemu kapitalu, ampak zagotavljanje javnih storitev državljanom in državljankam. Kako kratkoročna je ta miselnost, se bo pokazalo, ko bodo dobički izkoriščevalskih podjetij parkirani v nepremičnine in luksuzne avtomobile, lastniki teh podjetij pa bodo na državni proračun ”odvrgli” izmozganega delavca šibkega zdravja. 

Mora pod kolesi spečega voznika res končati majhen otrok, da bo vsem odgovornim postalo jasno, da je kimanje nehvaležnim izkoriščevalcem igra z vžigalicami ob sodu smodnika?