SZD SILA | SZD SILA

Posted on 17. januarja, 202017. januarja, 2020 by SZD SILA

Delaj ali crkni!

Delaj ali crkni!

Nova zakonska ureditev trga dela paradoksalno poslabšuje položaj brezposelnih in odpira vrata za dodatne zlorabe najrevnejših upokojencev, ki morajo delati.

Z novim letom v veljavo stopa dopolnjen Zakon o urejanju trga dela. Spremembe negativno posegajo v svobodo dela brezposelnih in upokojencev, ki ostajajo na trgu dela.

Začnimo s pozitivnimi spremembami. Nadomestilo za brezposelnost se ni dvignilo že od leta 2011 in v lanskem letu z 274 evri ni pokrilo ocenjenih osnovnih življenjskih stroškov. Po novem se končno dviguje. Novo nadomestilo bo brezposelnim prineslo približno 400 evrov mesečno, kar jim bo golo preživetje olajšalo, ne pa tudi zagotovilo. Znesek je namreč še vedno pod ravnjo življenjskih stroškov.

Delavci bodo istočasno dobili še neposredno zaušnico. Sprejeti zakon podaljšuje zavarovalno dobo za priznanje denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti, kar pomeni, da bodo ljudje morali delati dlje, preden bodo lahko prejeli nadomestilo za brezposelnost.

Zadnje “urejanje” trga dela negativnih sprememb ne prinaša zgolj delavcem, ampak tudi upokojencem, ki delajo v podobno fleksibilnem aranžmaju kot študenti. V obeh primerih zakonski predpis določa minimalno urno postavko, ki pa pogosto ni usklajena z minimalno plačo. Za študentsko delo je sicer z novim letom v veljavo stopila popravljena, višja minimalna urna postavka. A politika je ob tem dvigu pozabila na upokojence, zato tisti na minimalni urni postavki ostajajo med najslabše plačanimi delavci. Namesto z višjim plačilom so snovalci zakona problem mizernih zaslužkov “rešili” z dvigom števila dovoljenih ur dela. V ostrem nasprotju z upokojenci je položaj delodajalcev, ki se po novem lahko veselijo otipljivo nižjih glob. Pod črto: upokojenci so ostali brez povišice, deležni pa bodo še slabših delovnih pogojev.

Dopolnjena zakonodaja prinaša minimalne izboljšave nadomestila za brezposelnost, a istočasno zaostruje pogoje za njegovo pridobitev. Bistveno slabši je tudi položaj upokojencev, ki morajo zaradi sramotno nizkih pokojnin delati za preživetje. Naveza države in kapitala delavcem torej ponovno onemogoča svobodno delo in pošteno plačilo ter ju nadomešča s prisilo golega preživetja. Glede na trende lahko pričakujemo, da se bo protidelavska prisila še stopnjevala – če je ne zaustavi močna sindikalna organizacija.

Posted on 5. januarja, 20205. januarja, 2020 by SZD SILA

Ustavni sodniki začasno odpravili varovalke izkoriščanja delavcev!

Ustavni sodniki začasno odpravili varovalke izkoriščanja delavcev!

Ustavni sodniki so soglasno zamrznili samodejno izločitev kršilcev delavske zakonodaje iz sistema javnega naročanja. Odločitev omogoča nadaljevanje financiranja najhujših izkoriščevalskih praks z javnimi sredstvi.

Ustavno sodišče je konec lanskega leta sprejelo sklep o začasnem zadržanju dela Zakona o javnem naročanju. Odločitev je sicer začasna, a že sedaj kaže na sporni modus operandi “varuhov” ustavne ureditve, ki ogroža zakonski minimum poštenega plačila in pravične skupnosti.

Različna podjetja preko javnih naročil vsako leto dobijo več sto milijonov evrov sredstev, zato je država eden izmed največjih naročnikov storitev in dobrin v Sloveniji. Podjetja v določenih panogah, npr. v gradbeništvu, pogosto pomemben del svojih poslovnih dohodkov črpajo prav iz javnih naročil. Odgovornost države, da jih izpelje čim bolj korektno, je zato velika. A politični veljaki pogosto izberejo zgolj najcenejšo ponudbo ali posel podelijo sumljivim podjetjem, zato so razpisi postali sinonim za “nepredvidene” podražitve in različne kršitve delavskih pravic.

Država ni običajen odjemalec storitev na trgu, ampak dirigent razvoja: z nakupi storitev in dobrin odloča, kakšna podjetja se bodo v Sloveniji razvijala. Zakon o javnem naročanju zato predvideva določene omejitve pri izbiri izvajalcev. Med drugimi avtomatično izloča podjetja, ki so v obdobju treh letih pred prijavo na razpis kršilo delovnopravno zakonodajo. To pravilo je marsikateremu kapitalistu prekrižalo načrte, zlasti v panogah, ki slovijo po sistematičnih izigravanjih delavcev. V eni izmed najbolj rizičnih deluje tudi Komunalno podjetje Ljubljana, ki je vložilo zahtevo za ustavno presojo omenjene varovalke. Ustavno sodišče je podjetju ugodilo in izdalo sklep za zadržanje določila do dokončne presoje. Sodniki so namreč odločili, da bi dosledno avtomatično izločanje kršilcev delavskih pravic iz sistema javnih naročil podjetnim goljufom naredila hudo poslovno škodo.

Ustavno sodišče ocenjuje, da so škodljive posledice, ki bi nastale v primeru izvrševanja morebiti protiustavnih izpodbijanih odločb na način, kot se glasijo, hujše od posledic, ki bi nastale z začasnim zadržanjem izvrševanja izpodbijanih odločb. – Sklep Ustavnega sodišča

Ustavni sodniki so sicer sprejeli nekakšen kompromis: zakonsko določilo, ki preprečuje izbor kršilcev delavskih pravic sicer še velja, a ni več podvrženo avtomatizmu. Delodajalci, ki kršijo delavske pravice, ne bodo izločeni, če uspejo dokazati zadostno “zanesljivost”, čeprav bodo obstajali razlogi za njihovo izključitev. Ustavni sodniki gredo tako neposredno na roko spornim delodajalcem in – v imenu ohranitve najbolj brutalnih tržnih pogojev – dajejo zaušnico vsem delavcem. Njihova odločitev odpravlja še tiste minimalne varovalke za zagotavljanje svobodne izbire dela in poštenega plačila, ki jih je država sploh pripravljena izvajati.

Posted on 8. decembra, 20198. decembra, 2019 by SZD SILA

Poročilo o sistematičnih kršitvah delavskih pravic

Poročilo o sistematičnih kršitvah delavskih pravic

Uspešen sindikalni boj je tesno povezan s poznavanjem najpogostejših izkoriščevalskih praks in razlogov za njihov obstoj, zato smo analizirali najnovejše poročilo Inšpektorata za delo.

Inšpektorat Republike Slovenije za delo vsako leto pripravi poročilo o svojem delovanju. Dokument za preteklo leto obsega 128 strani ter podrobno analizira trende in anomalije na trgu dela. Poročilo prikazuje črno sliko sistematičnih kršitev delavskih pravic, a istočasno ponuja nastavke za prednostne sindikalne usmeritve.

Poglejmo nekaj številk. Inšpektorat je leta 2018 prejel 6.384 prijav in opravil 12.928 inšpekcijskih pregledov. Na podlagi pregledov so ugotovili več kot 24.000 različnih kršitev. Čeprav trendi kažejo upad zaznanih kršitev, gre za dvorezen meč. Inšpektorat namreč sporna podjetja izbira po internih pravilih. Kot v poročilu ugotavljajo inšpektorji, številni kršitelji po ugotovitvi nepravilnosti preprosto odprejo novo podjetje, kjer nadaljujejo s svojimi ustaljenimi praksami. Povedano drugače, upad trendov lahko kaže tudi na uspešno prilagoditev poslovnih goljufov na inšpekcijske nadzore.

Problem je tudi upadajoče število nadzorov. IRSD je že več let kronično kadrovsko podhranjena institucija. Navkljub večkratnim visokoletečim obljubam politike o krepitvi delovne inšpekcije je delovnih inšpektorjev še vedno bistveno premalo. Leta 2018 je bilo v Sloveniji registriranih 215.354 poslovnih subjektov in 81 dejavnih inšpektorjev. V letu 2018 je bilo pregledanih vsega 6 odstotkov delujočih podjetij. Za nameček inšpektorji opažajo tudi, da so nekatera podjetja ustanovljena fiktivno, na zalogo, da lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti podjetni goljuf svojo dejavnost preprosto prenese z enega podjetja na drugega in tako nemoteno nadaljuje s poslovanjem.

Za ponazoritev: da bi v letu 2018 lahko ustrezno pokrili vsa delujoča podjetja, bi moral vsak inšpektor dnevno pregledati 11 podjetij in vsakemu nameniti manj kot 38 minut.

V prihodnosti si morda lahko obetamo rahlo izboljšanje stanja, saj sprejeti kadrovski načrt državne uprave za leto 2019 predvideva zaposlitev dodatnih 33 inšpektorjev za delo. A nove zaposlitve v prihodnjem letu verjetno še ne bodo prinesle vidnejših rezultatov. Inšpektorat namreč v poglavju “Kadrovska problematika” opozarja, da so postopki za zaposlovanje in usposabljanje novih sodelavcev precej dolgotrajni.

Nadzora v takšnih pogojih preprosto ni mogoče izvajati, zato številna podjetja za svoj poslovni model izberejo kršenje delavskih pravic in standardov. Inšpektorat v svojem poročilu izpostavlja tudi bizarnejše primere kršitev. Nekateri delodajalci denimo zdravju nevarne snovi in kemikalije hranijo kar v slabo označenih navadnih plastenkah, spet drugi delavce brez slabe vesti pošiljajo v nezavarovane izkope, ki se lahko vsak hip vdrejo in zakopljejo živega človeka.

Poročilo Inšpektorata žal zgolj bežno omeni t. i. sodobne oblike dela, ki bi jih bilo zaradi njihove nestanovitnosti sicer primerneje poimenovati prekarne oblike dela. Zaenkrat kršitve na tem področju “rešujejo” z nenapovedanimi pregledi podjetij in inšpekcijskimi nadzori prijavljenih kršiteljev. Inšpektorat sicer v poročilu zelo na hitro ošvrkne potencialno rešitev: elektronsko evidenco delovnega časa po vzoru davčnih blagajn. Podrobnosti še niso jasne, a že sedaj je očitno, da bo šlo za večletni ali celo desetletni projekt. Država namreč mnogo manj zahtevne evidence študentskega dela država uvaja že štiri leta.

Podatki iz letnega poročila Inšpektorata kažejo obsežnost nepravilnosti na trgu dela. Inšpektorji delajo v slabih pogojih, ki so v preveliki meri odvisni od dobre volje veljakov v Vladi in Državnem zboru. Situacija se ne bo izboljšala, če se za politične prioritete v prid brezpogojnemu zagotavljanju poštenega plačila in pravične skupnost ne bo začelo zavzemati sindikalno organiziranje. Nenazadnje so tudi napovedane kadrovske okrepitve inšpektorata neposredna posledica štiri leta trajajoče vztrajnosti delavskih zaveznikov v parlamentu in izven njega.

Posted on 4. decembra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Obranimo dvig minimalne plače!

Obranimo dvig minimalne plače!

Predstavniki kapitala so sprožili organizirano izigravanje zaposlenih na minimalni plači. Kako? Da bi dvig obšli ali vsaj delno znižali – ter tako zaposlene prikrajšali za povišico -, sistematično znižujejo dodatke ali jih vključujejo v plačo. Sporočite nam vsak primer tovrstnega obhajanja poštenega plačila, na katerega ste naleteli, in poskrbeli bomo za podporo zaposlenim: info@szd-sila.org.

Dirigent udara na pravice najslabše plačanih delavcev je GZS, ki je pripravil tudi navodila, kako zaposlene izigrati. Situacija je posebej zaskrbljujoča v panogah, ki jih ne varuje kolektivna pogodba, oziroma v podjetjih brez aktivnega sindikalnega organiziranja.

Dvig minimalne plače na 700 evrov neto in izločitev še preostalih dodatkov iz njene definicije – za delovno dobo, delovno in poslovno uspešnost ter težje pogoje dela – se uvajata postopoma. Spremembe bodo v polnosti stopile v veljavo s 1. 1. 2020. Izborjene so bile po petih letih neumornega pritiska in preživele vse napade kapitalističnih lobistov v parlamentu. Sedaj jih moramo obraniti še na terenu.

Ker so zaposleni prestrašeni in stisnjeni v kot, jim moramo kot pravična skupnost priskočiti na pomoč. Vse poskuse pritiskov in goljufanja delodajalcev, ki poskušajo zaposlene na minimalni plači opehariti za povišico, nam sporočite na info@szd-sila.org. Pomagali bomo s pravno akcijo in drugimi pritiski na delodajalca, in sicer z roko v roki s sindikatom, ki je vreden svojega imena in lokaciji primera najbližji.

Posted on 14. novembra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Čikaški učitelji: “Ko se borimo, zmagamo!”

Čikaški učitelji: “Ko se borimo, zmagamo!”

Stavka čikaških učiteljev je zaključena. Njihov boj odzvanja predvsem zaradi množične solidarnosti tako na delovnem mestu kot v skupnosti, ki je stavko vzela za svojo in jo pripeljala do uspešnega zaključka.

V petek, 1. novembra, se je zaključila 11-dnevna stavka učiteljev v Čikagu, ki so se organizirali in v boj z županjo podali s pomočjo tamkajšnjega učiteljskega sindikata CTU. Najdaljše učiteljske stavke v zadnjem desetletju se je udeležilo več kot 32 000 delavcev, ki so zahtevali pravičnejše plačilo, dodatno zaposlovanje šolskega osebja in zmanjšanje prenatrpanih razredov; v svojih zahtevah so vsaj delno uspeli.

Stavke in sindikati so več kot le boj za (pošteno) plačilo

Stavkajoči v Čikagu so izpostavljali borbo za skupno dobro, kar je bil slogan podobnih protestov iz leta 2012, ki so jih tudi takrat začeli prav učitelji in ki so kasneje razširili po vseh ZDA. Ker zgolj plačilo za dostojno življenje ni dovolj, so na shodih med drugim opozarjali tudi na (ne)dostopnost stanovanj, brezposelnost in slabši položaj manjšin v izobraževanju.

Posebnost tokratne stavke je bilo sodelovanje in solidarnost učiteljev z ostalimi delavci v izobraževanju ter vključevanje socialnih problemov v zahteve. CTU-ju so se tokrat pridružili tovariši iz (SEIU) Local 73, ki predstavljajo približno 7000 vzgojiteljev, pomočnikov v podaljšanem bivanju, voznikov avtobusa in varnostnikov. Ti po pravilu spadajo v plačilno kategorijo “poverty wages”, kar pomeni, da je njihovo plačilo za opravljeno delo prenizko za življenje nad pragom tveganja revščine.

Toplo-hladni izkupiček

Na novo izbojevana delovna pogodba predvideva za 1,5 milijarde dodatkov v naslednjih petih letih. Z dodatnimi sredstvi nameravajo dvigniti plače učiteljem in ostalim delavcem v izobraževanju. Izpolnjena bo tudi stavkovna zahteva za dodatne zaposlitve, ki bodo zmanjšale prenatrpanost razredov in pripomogle k razbremenitvi učiteljev. Vodstvo čikaških šol se je obvezalo tudi zagotoviti obšolsko pomoč mladostnikom – dogovor predvideva, da bo v vsaki šoli zaposlen vsaj en predstavnik zdravstvenega osebja in socialni delavec.

Podpis novega sporazuma pri nekaterih stavkajočih vendarle pušča grenak priokus. Nekaj zahtev je namreč ostalo neuslišanih. Čikaške mestne oblasti ostajajo gluhe za vprašanja o dostopnosti stanovanj, število učencev pa še vedno ostaja mnogo preveliko za uspešno delo v razredu. Občina je že začela obračunavati s stavkajočimi delavci. Polovice šolskih dni, “izgubljenih” zaradi stavke, v šolah ne bodo mogli nadoknaditi. S tem se vrši učni pritisk na učence in finančni na učitelje.

-“V mojem domačem kraju obstaja rek, ki pravi, da so zaprta usta lačna usta.”
Evelyn Davis West, pomočnica v razredu otrok s posebnimi potrebami

Kaj lahko učiteljska stavka pomeni za prihodnost?

Učitelji še zdaleč niso edini, ki so bili v preteklih dneh na ulicah. V tednu med 21. in 28. oktobrom se je namreč zgolj v ZDA različnih stavk udeležilo 85 000 delavcev. Podpora sindikatom je najvišja v zadnjih 50 letih, njihove boje pa prepoznavajo in podpirajo tudi nekateri vidni politični predstavniki. Nedavna raziskava javnega mnenja je pokazala, da je podpora učiteljskim stavkam in boju za boljše pogoje s strani staršev učencev še celo višja kot podpora učiteljev samih.

Stavke, kot je opisana v Čikagu, resda ne rešujejo vseh težav, s katerimi se delavci spopadajo, odpirajo pa nove oblike solidarnosti med izkoriščanimi in skrbijo za to, da je sindikalni boj zopet aktualna tema. Morda vzor, ki mu lahko sledi tudi organiziranje v Sloveniji?

Posted on 12. novembra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Pošta: dvig plač je “nerealen”. A številke pravijo drugače.

Pošta: dvig plač je "nerealen". A številke pravijo drugače.

Stavka poštnih delavcev se nadaljuje v drugi dan, danes se začenjajo tudi pogajanja. Ker menedžment Pošte vztraja, da je 10 odstotni dvig plač običajnih zaposlenih v skupni masi 12 milijonov “nerealen”, smo pripravili nekaj številk, ki jih postavljajo na laž. Tako, kot pravična skupnost potrebuje kakovostno Pošto, si poštni delavci zaslužijo pošteno plačilo!

Delavske plače stopicajo na mestu, menedžerske v nebo

Prejemki menedžmenta v zadnjih letih strmo naraščajo, z 250.000 evrov so se povzpeli preko astronomskih tričetrt milijona. Da, zgolj 14 zaposlenih v poslovodstvu letno prejema kar 854.699 evrov. Za primerjavo: povprečna bruto plača na Pošti Slovenije je v letu 2018 nanesla 1.586,90 evrov mesečno, kar pomeni, da je menedžment zase porabil okoli 538 povprečnih izplačil oziroma enako kot 45 zaposlenih s povprečno plačo Pošte.

Plače menedžmenta gredo v nebo: zrasle za 340 odstotkov

Stroški dela v Pošti Slovenije že več let praktično stagnirajo. Pošta je leta 2015 izplačala podobno maso plač (102.520.162 evra) kot leta 2018, ko je ta znašala 102.582.603 evra. Po podatkih SURS je v tem obdobju povprečna plača zrasla za 12,34 odstotne točke, medtem ko so plače v poštni panoge zrasle za zgolj 4,1 odstotne točke. Delavci Pošte torej celo iz gole računovodske logike upravičeno zahtevajo povišico!

Delavske plače stopicajo na mestu: rast povprečne plače jih je prehitela za 8 odstotkov

Navkljub zagotovilom menedžmenta v več različnih informativnih oddajah, število zaposlenih na Pošti Slovenije upada. Leta 2015 je bilo zaposlenih 5.613 delavcev, leta 2018 pa samo še 5.371 oziroma 10 odstotkov manj. Enak ali večji obseg dela torej opravlja manjše število ljudi, ki so zato zgarani do skrajnosti.

Vedno več dela za vedno manj ljudi: 300 manj zaposlenih

Pošta se kopa v denarju, zaposleni v neplačanih položnicah in potu

Prihodki Pošte Slovenije se že več let zapored povečujejo. Leta 2015 je beležila 212.862.936 evrov prihodkov od prodaje, komaj štiri leta kasneje pa že 230.154.412 evrov oziroma 8 odstotkov več.

Prihodki: porasli za dobrih 17 milijonov

Čisti letni dobiček Pošte Slovenije je v samo štirih letih porasel za 3 milijone. Leta 2014 je znašal dobrih 7 milijonov evrov, leta 2018 pa že skoraj 10 milijonov evrov.

Čisti letni dobiček: 10 milijonov in raste

Enostavni denarni tok pokaže višino sredstev, ki jih je podjetje akumuliralo v poslovnem letu in jih lahko prosto usmeri. Namesto da bi menedžment Pošte Slovenije zaposlenim omogočil pošteno plačilo v skupni letni masi vsaj 12 milijonov, na račun podplačanega dela poštarskih delavcev kupuje Intereuropo za 28 milijonov.

Prosta sredstva: vsako leto preko 20 milijonov

Posted on 11. novembra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Podpiramo stavko poštarjev!

Podpiramo stavko poštarjev!

Danes zaposleni na Pošti Slovenije končno začenjajo s stavko zaradi slabih pogojev dela in prenizkega plačila. Sindikat združenega dela SILA Podpiramo stavkajoče in pozivamo k udeležbi pri bojkotu delovnih procesov tudi tiste poštne delavce, ki nemara še omahujejo! Pošta Slovenije ma namreč več kot dovolj sredstev za izpolnitev vseh stavkovnih zahtev.

V soboto, 9. novembra, so propadla pogajanja med Sindikatom poštnih delavcev (SPD) in vodstvom Pošte Slovenije. Pred časom je bil sicer sklenjen načelni dogovor, s katerim so prekinili tedaj napovedane stavkovne aktivnosti. Vendar je poglavitna zahteva sindikata po 10-odstotnem dvigu vseh plač ostala neuslišana. Vodstvo trdi, da bi bil takšen dvig preveliko finančno breme. Namesto uvedbe poštenega plačila je sprožilo akcijo zastraševanja zaposlenih: med poštarskimi delavci naj bi že zaokrožila okrožnica, v kateri Pošta Slovenije stavko označuje kot nezakonito in zoper njo napoveduje uporabo vseh pravnih sredstev.

A že bežen pregled poslovanja Pošte Slovenije razkrije, da ima podjetje že več let večmilijonske presežke. V preteklih štirih letih je poslovanje prineslo skoraj 40 milijonov evrov čistega dobička. Vodilni teh sredstev očitno ne želijo deliti z večino preostalih zaposlenih, ampak kujejo megalomanske načrte za investicije v različne logistične projekte.

Dobički na račun javnega

Pehanje za čim večjimi dobički je neposredna posledica zahtev po kapitalskih donosih Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki od Pošte Slovenije pričakuje precej visok 5,5-odstotni donos. Pošta za dosego visoko postavljenih ciljev donosa v zadnjem času najraje zapira manjše poslovalnice, kar greni življenje številnim zlasti socialno šibkejšim in starejšim ljudem in pripomore k vse bolj nepravični skupnosti.

Denarja za delavce ni, za managerje pač

Denarja je v Pošti dejansko več kot dovolj. A kot kaže, želijo vodilni menedžerji presežna sredstva v čim večji možni meri zadržati predvsem zase. Stroški najbolje plačanih uslužbencev že več let naraščajo. 14 članov uprave je leta 2018 prejelo skupno kar 854.699 evrov plač, od tega kar 120.000 evrov nagrad in bonitet! Vodstvo Pošte Slovenije je sicer delavcem za preklic stavke “velikodušno” ponujalo 100 evrov enkratnega izplačila nagrade.

Pošta svoje poslovne rezultate dosega prav na račun izkoriščanja večine zaposlenih. Številni delavci zaradi nizkega plačila in preobremenjenosti preprosto zapustijo podjetje, njihovega izpada pa ne nadomesti nihče. Zlovešči cikel vodi v vse višje norme in večje število nadur preostalih delavcev. V nekaterih primerih so zaposleni za doseganje poslovnih ciljev poštne poslovalnice morali celo sami kupovati izdelke, ki jih prodajajo v okviru komercialnega programa.

Menimo, da si večina zaposlenih na Pošti Slovenije, ki delajo v težkih delovnih razmerah, zasluži pošteno plačilo in besedo pri soupravljanju državnega podjetja. Zato podpiramo prizadevanja Sindikata poštnih delavcev, ki se bori proti degradaciji poštarskega poklica izključno zaradi izboljševanja poslovnih bilanc. Ob tem vse, ki nameravate med stavko obiskati poštno poslovalnico, pozivamo, da stavkajoče zaposlene aktivno podprete.

»Spremembe niso nikoli napačne, če so le usmerjene v pravo smer.«
– motivacijski citat iz Letnega poročila Pošte Slovenije za leto 2018

Posted on 4. novembra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Boj za pravice študentskih delavcev se nadaljuje!

Boj za pravice študentskih delavcev se nadaljuje!

Ko posežejo po napotnici, so tudi študenti delavci. Tako kot v ostalih režimih dela si tudi delavci študenti zaslužijo pošteno plačilo, zaenkrat pa so bili deležni le stiskaške povišice. Nasploh moramo razmišljati širše: kako z univerzalnimi štipendijami odpraviti študentsko delo kot prisilo zaradi golega preživetja.

Državni zbor je pred dnevi sprejel novelo Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je dvignila minimalno urno postavko s trenutnih 4,89 evra bruto na 5,4 evra bruto. Nekoliko višji dvig urne postavke, na 6,34 evra bruto, je sicer pred časom predlagala Levica. Poleg dviga minimalne urne postavke je Levica v zakon zapisala še, da se pri študentskem delu izplačuje tudi določene dodatke, zlasti v primeru nočnega dela in dela za vikend. Poslanci so uzakonitev dodatkov delavcem študentom v celoti zavrnili.

Sprejetje zakona bi pomembno prispevalo k ureditvi trga dela, saj (pre)nizka minimalna urna postavka študentskega dela in odsotnost dodatkov številnim delodajalcem omogočata, da za težja in delovno intenzivna dela posežejo po (pod)plačani študentski delovni sili. Gospodarska zbornica Slovenije zato pričakovano nasprotuje dodatnim obremenitvam.

Med obravnavo dviga študentske urne postavke smo slišali pomisleke, da bi prevelik dvig cene študentskega dela lahko pripeljal do zmanjšanja obsega študentskega dela, kar naj bi zmanjšalo dostopnost do izobraževanja. Številne domače in tuje raziskave sicer kažejo, da prav (prekomerno) delo študentom onemogoča uspešen zaključek študija. Po prepričanju vodilnih kapitalistov v Državnem svetu naj bi bilo študentsko delo upravičeno ovrednoteno nižje od “običajnega”, saj naj bi bilo treba študente dodatno “uvajati” na delovna mesta. Seveda ni povsem jasno, kakšna je povezava med uvajanjem na delovno mesto in tipom zaposlitve. Interesne organizacije kapitala prav tako ne pojasnjujejo, zakaj v primerjavi z redno zaposlenim delavcem študent dobiva manjše plačilo za isto delo tudi po opravljenem “uvajanju”.

Spremembe študentskega dela so bile zastavljene precej širokopotezno, vendar so v procesu sprejemanja v Državnem zboru precej razvodenele. Študentski delavci si lahko obetajo manjšo povišico, kot bi je lahko bili deležni, nujne sistemske spremembe pa ostajajo na stranskem tiru. In tako bo ostalo, vse dokler se študentje ne bodo organizirali sindikalno, neodvisno od Študentske organizacije (ki jo zanimajo le evri iz študentskih servisov) in nevladniškega aktivizma (ki bi sistemsko reševal študentske plače na papirju in na papirju tudi ostal).

Skrajni čas je tudi za bolj smele zahteve, ki presegajo licitacijo o višini urne postavke in prehajajo iz poštenega plačila v pravično skupnost.
Da socialno varnost študentom zagotovi univerzalna pravica do štipendije, ki pokrije stroške življenja, ne pa prisila v izkoriščanje skozi študentsko delo: študentje naj delajo po želji za nadstandard, ne iz nuje preživetja.
Da se študentski servisi ukinejo. Za posredovanje dela že obstaja Zavod RS za zaposlovanje, praktične potrebe po servisih ni. Študentski servisi ne opravljajo dobesedno nobene koristne funkcije, gospodarske ali kake druge, le parazitirajo na urnih postavkah delavcev študentov.
Da se nastanitev za vse študente zagotovi kot pravica. Množi se število študentov, ki se za vrtoglave najemnine zatekajo k zasebnikom ali spijo kar v hostlih. Morda se v gradnjo študentskih domov lahko preusmeri kar tistih 9 milijonov, ki jih sedaj iz postavk delavcev študentov postrgajo študentski servisi?

Naša vrata so za študente, ki čutijo z duhom gornjih zahtev, na široko odprta.

Posted on 18. oktobra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Dobro vedeti: plačilo za delo

Dobro je vedeti: plačilo za delo

Vse, kar potrebujete vedeti o pravičnem plačilu za delo. Vsakemu delavcu pripada vsaj minimalna mesečna plača in tudi nekateri dodatki. Nekateri pomembnejši dodatki so odvisno od kolektivnih pogodb, ki jih delavci izbojujejo s sindikalnim bojem.

Vsaki osebi, ki je v delovnem razmerju, pripada plačilo za opravljeno delo. Pri tem mora delodajalec upoštevati zakonsko določeno minimalno plačo, ki trenutno znaša 886,63 evra, od 1. 1. 2020 pa bo znašala 940,58 evra za polni delovni čas. Velja opozoriti, da je pogodbeno določena plača – osnovna bruto plača – zaposlenega lahko pod minimalno plačo, vendar mora v tem primeru delodajalec (in ne država, kot nekateri zmotno mislijo) zaposlenemu izplačati dodatek do minimalne plače.

Trenutno se v osnovo za minimalno plačo vštevajo vsi dodatki razen tistih za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljo in na praznike ter delo na dela proste dneve. Od januarja 2020 pa bodo iz minimalne plače bodo izvzeti vsi dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami. Prav tako bosta izvzeta del plače za delovno uspešnost in plačilo za poslovno uspešnost, dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Plačilo za delo zaposlenega je sestavljeno iz več elementov:

Osnovna plača je fiksna, določena v pogodbi o zaposlitvi ali aneksu k pogodbi in se določi glede na zahtevnost dela, izobrazbo, zahtevane izkušnje ipd.

Dodatek za delovno uspešnost in poslovno uspešnost ni nujno sestavni del plače. Zaposleni ga prejema le, če je tako določeno v pogodbi o zaposlitvi, aneksu, internih pravilnikih ali kolektivni pogodbi. Tudi če ta dodatek pripada na delovno mesto, ni rečeno, da ga zaposleni dejansko prejme. Prav tako ni fiksna višina tega dodatka. Odvisen je od uspešnosti zaposlenega oziroma podjetja kot celote; če podjetje dosega nadpovprečne rezultate, se lahko odloči izplačati dodatek za poslovno uspešnost (navadno enkrat na leto, lahko pa tudi na kvartale oz. po želji), dodatek na delovno uspešnost pa prejme zaposleni, ki na primer presega normo, dosega nadpovprečne prodajne rezultate in podobno.

Dodatki za posebne pogoje dela pripadajo iz naslova “neklasične” razporeditve delovnega časa, torej so namenjeni zaposlenim, ki delajo v več kot eni izmeni. Po Zakonu o delovnih razmerjih vsem zaposlenim, ki delajo v izmenah, pripadajo dodatki za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve.

Poleg navedenih zakonsko določenih dodatkov so lahko s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določeni tudi drugi dodatki iz naslova “neklasične” razporeditve delovnega časa, na primer dodatek za popoldansko delo ali delo v turnusu.

Prav tako se zaposlenim izplačujejo dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu. Ti dodatki niso zakonsko določeni, jih pa določajo kolektivne pogodbe in interni pravilniki podjetij. Primer takih dodatkov so dodatki za delo na visokih / nizkih temperaturah, delo na prostem (izpostavljenost neugodnim vremenskim dejavnikom), delo v velikem hrupu, delo s kemikalijami, delo, pri katerem obstaja velika možnost nesreč itd.

Dodatki za posebne pogoje dela pripadajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Ker višina dodatkov ni zakonsko določena, jo določajo kolektivne pogodbe, navadno v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke (npr. nedeljsko delo je plačano 50 % več od običajne urne postavke). Lahko so določeni tudi v nominalnem znesku, vendar je to v praksi bolj redko.

Dodatek za delovno dobo prav tako ni fiksno določen z zakonom, ampak ga določajo kolektivne pogodbe, v veliki večini primerov pa znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe.

Kot vidimo iz zgoraj napisanega, zakoni pravzaprav določajo le višino minimalne plače, večino ostalih elementov plačila za delo pa prepuščajo kolektivnim pogodbam. Zato je za delavce izjemnega pomena, da si s skupnimi močmi izborijo kar najbolj ugodne pogoje in pošteno plačilo za opravljeno delo.

Posted on 30. septembra, 20194. decembra, 2019 by SZD SILA

Kolegi koga pravzaprav zastopate v socialnem dialogu?

Lekcije za delavski boj

Delodajalci in sindikati družno zapuščajo Ekonomsko socialni svet, ki kot vladno posvetovalno telo vodi t.i. socialni dialog. Podpora sindikatov delodajalski strani razkriva pasti profesionalnega od delavcev odmaknjenega sindikalizma in je pomembna lekcija za naš delavski boj.

Pojdimo na začetek zgodbe. Ekonomsko socialni svet (ESS) je leta 1994 ustanovila Vlada Republike Slovenije. Svet poenostavljeno rečeno zastopa tri različne interese; kapitalistične, delavske in interes vlade. Sestavlja ga 15 članov, vsi trije razredi pa imajo po pet predstavnikov. Ekonomsko-socialni svet je ustanovljen z namenom, da obravnava vprašanja in ukrepe, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko, kakor tudi tista, ki se nanašajo na posebna področja dogovarjanja socialnih partnerjev ter daje v zvezi z njimi mnenja oziroma stališča.

Sodeč po sporočilu za javnost naj bi predstavnike delavcev zmotilo, da se številni zakoni sprejemajo mimo ESS. Kateri so ti sporni zakoni? Zakon o minimalni plači, s katero je bila znatno dvignjena minimalna plača, prihodnje leto pa bodo iz nje izvzeti vsi dodatki, s čimer bo marsikateri delavec pridobil povišico, ki bi si jo že zdavnaj zaslužil. Sindikati so sicer predlog minimalne plače navkljub temu podprli… “Sporen” je tudi noveliran Zakon o delovnih razmerjih s katerega spremembo so starši prvošolčkov dobili prosti dan na dan vstopa v šolo in predlagani zakon s katerim bi se ukinilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki disproporcionalno vpliva na delavski razred z najnižjimi dohodki in maloštevilni kapitalistični eliti omogoča bajne zaslužke. Prav zadnji zakon je najverjetnejši razlog, da je ESS zapustila kapitalistična stran, saj bi z ukinitvijo zavarovanja največ izgubili najbogatejši.

Ostajamo brez besed

Ob vsem zapisanem nas lahko torej poteza etabliranih sindikatov bega. Institucionalizirane oblike pogajanj z lahkoto ustvarjajo iluzijo, da delavski razred pridobiva pravice, ki jih z metodami “ulice” ne bi uspel izpogajati – čeprav izkušnje vedno znova potrdijo, da delodajalci resnično popustijo šele ob kolektivnem pritisku in stavkah. Socialni dialog je dejansko eden izmed mehanizmov, ki vsaki izmed treh strani daje vzvod za pritisk na ostale.

Sindikati očitno tokrat niso prepoznali, da kapitalisti s prekinitvijo socialnega dialoga igrajo predvsem svojo umazano politično igro. Sindikati so njihovo igro sprejeli iz gole naivnosti da lahko s to potezo “rešijo” socialni dialog, čeprav so s tem ogrozili ukrepe, ki bi mnogim delavcem prinesli boljše pogoje življenja…

Prekinitev socialnega dialoga je zato svarilo delavskemu boju. Profesionalni sindikalizem zapira sindikalno delovanje, sindikate oddaljuje od njihove baze – delavskega razreda in v skrajnih primerih celo paktira s kapitalisti v okviru raznih socialnih dialogov. Morda bi tudi tu veljalo iskati razloge za stagnacijo in upadanje članstva nekaterih največjih sindikatov.